Prepričana, da se je takrat ponovno rodila, je hitro dozorela in spoznala, kaj je v življenju resnično pomembno. Polna je načrtov in zmanjkuje ji časa za vse, kar bi še rada naredila. Med drugim želi s svojo zgodbo ljudem pokazati, da je življenje na vozičku lahko prav tako lepo in polno.
Nesreča.
»Ljudje smo navajeni, da veliko stvari delamo po liniji najmanjšega odpora. Pogosto se ne potrudimo spremeniti življenja, tudi ko se začnejo dogajati neprijetne stvari. Nekaj se mora zgoditi, da se premaknemo. Pred nesrečo sem bila v nekem čudnem, začaranem krogu. Nisem bila zadovoljna s svojim življenjem. Oddaljila sem se od družine, prijateljev, od vseh pomembnih stvari in začela v ospredje postavljati nepomembne. Mislim, da sem že prej dobila nekaj opozoril, takih precej bolj humanih, a jih nisem slišala. Enostavno nisem našla izhoda niti ga nisem iskala. Življenje mi je moralo dati klofuto, da sem ga spet začela ceniti in v njem uživati.
Zdaj smo se spet zelo povezali z družino, prijatelji pa pravijo, da sem spet tista stara Nina.« Ne spomni se, da je kdaj razmišljala, da je bilo z nesrečo, zaradi katere je danes na vozičku, njenega kvalitetnega življenja konec. »Ko sem se začela zavedati, kakšno je moje stanje, sem si obljubila, da ne bom obupovala. Ko še nisem mogla govoriti in sem očetu pokazala na noge, češ, ne bom mogla več hoditi, mi je dejal, da ni nič dokončnega, četudi je trenutna situacija še tako slaba. Rekla sem si, da bo življenje seveda drugačno, da pa bom dala vse od sebe. Sproti sem spoznavala, kaj vse zmorem.« Ko je kmalu po nesreči poskusila pisati na računalnik, pa ji ni šlo, so jo popadle temne misli. »Pa sem si rekla, da me bodo samo izčrpale in da je veliko bolje zame, če se osredotočim na tisto, kar lahko storim. To mi je dalo ogromno veselja. Vsak dan sem zmogla kakšno stvar več in vsak dan je bil zame nova zmaga!«
Ples.
Zmag in razlogov za veselje je bilo vedno več. Eden najpomembnejših dogodkov je bilo srečanje z Galom Jakičem na rehabilitaciji v Soči. Prepričan, da je spoznal žensko svojega življenja, je bil vztrajen. Svojo ljubezen sta potrdila s poroko, pred nekaj meseci pa sta se vrnila s poročnega potovanja po Ameriki, kjer sta se, kljub temu da sta oba na vozičku, odlično znašla. »Nobenih zapletov ni bilo, ljudje so bili ustrežljivi in so nama pomagali na vsakem koraku.« Živita v prilagojenem stanovanju v družinski hiši, kjer kujeta načrte za prihodnost, idej imata ogromno. Ninina trenutna droga je ples, ki ji odpira vrata v povsem drug svet, zato ni čudno, da z njim žanje lepe uspehe. »Moja delovna terapevtka Petra me je v rehabilitacijskem centru Soča enkrat peljala na plesne vaje, ki jih je naš klub občasno imel za paciente.
Sploh mi ni bilo všeč, tam v kotu sem jokala, ko sem videla, kako se pleše z vozički. Moje telo je nekoč povsem drugače plesalo.« Po treh obiskih je poskusila zaplesati in nekaj se je spremenilo – ples jo je zasvojil. »Danes si ne znam več predstavljati življenja brez njega.« Razmišlja tudi o drugih športih, v katerih bi se še lahko preskusila. »Ob naslednji finančni priložnosti bi si rada kupila ročno kolo, poskusila pa bi tudi veslanje. Pred nesrečo sem se precej ukvarjala s športom, ki mi danes manjka. Šport je idealno zdravilo za vse psihične tegobe! Poleg tega je telesna aktivnost za nas, ki smo bolj statični, zelo priporočljiva.« Sicer pa z Galom rada hodita na izlete, potujeta – Amerika je bila zanju odličen test, kako se znajdeta z vozički v različnih situacijah. »Oba rada piševa. Manjka mi še kakšno kreativno delo,« razmišlja Nina.
Širita svojo zgodbo.
Predvsem pa si želita, da bi ljudje bolj prisluhnili zgodbam, kakršna je njuna, in začeli drugače gledati na življenje invalidov. »Nismo prikrajšani, nismo zaprti za štirimi stenami. Živimo polno in aktivno. Želiva si, da bi se spremenilo dojemanje drugačnosti. V tem vidiva del svojega poslanstva.« Njuno življenje je sicer malce drugačno, poteka počasneje, a je zelo lepo.
