50. rojstni dan

Abrahamovca Jureta Koširja imajo še vedno za mulca

Marjana Tomšič Vovk
24. 4. 2022, 17.58
Posodobljeno: 24. 4. 2022, 18.08
Deli članek:

Nekdanji vrhunski smučar, lastnik dvajsetih medalj v slalomu in veleslalomu (med njimi treh zlatih in bronaste olimpijske), danes podjetnik Jure Košir danes praznuje petdeseti rojstni dan.

Mediaspeed
Abrahamovec Jure Košir pravi, da je zelo zadovoljen s svojim življenjem.

Zanj to ni nek življenjski mejnik. »Številka kot številka, je pa res visoka,« se zasmeji. »Zanimivo pa je, koliko nekega navdušenja ali začudenja to povzroča v okolici.« Številke so zelo relativne in ne odražajo dejanskega stanja človeka, je prepričan. »Bolj je pomembno, kako človek živi, kako se počuti, koliko energije ima«.

Pravite, da so številke relativne, ampak ravno pri vas so bile zelo pomembne?

To je res, ves čas me spremljajo številke, ampak v drugačnem smislu. Šport so številke, leta pa ne – nekdo, ki ima na hrbtu že kar nekaj križev, je lahko zelo vitalen in energičen, ali obratno. Na to lahko malo vplivamo sami, malo je prirojeno, predvsem pa ne smemo okoli tega delati prevelike drame.

Koliko ste vitalni?

Počutim se kar v redu, moram potrkati in biti hvaležen. Jasno, da se kdaj čutijo posledice let, ki sem jih preživel v vrhunskem športu. Sem pa nekako oblikoval življenje tako, da sem precej aktiven, ves čas v pogonu. Prišlo mi je v navado, da kaj naredim zase v smislu vadbe, gibanja, preventive. Nič ekstremnega, a brez tega bi težko shajal; če bi moral biti pri miru kak teden, bi bil živčen. Človek je ustvarjen za to, da se giba v vseh življenjskih obdobjih.

Osebni arhiv
Jure ima iz zakona z Alenko hčerki Alino in Aniko ter sina Jalna.

Ali se vam zdaj, ko spremljate smučanje, kdaj stoži po tem ali ste veseli, da niste več del belega cirkusa?

Gledam predvsem z zanimanjem, kako se ta šport spreminja in napreduje, nove obraze, ki prinašajo novosti – ogromno se je spremenilo od mojih časov; koncept je še enak, a tehnika in pripravljenost tekmovalcev sta na čisto drugem nivoju. Razmišljati o tem, da bi bil še tam, je zelo nerealno. Pogrešam pa malo tekmovalnega izziva, napetosti, drila, ta čustva, ki jih prinašajo tekmovanja – to je zelo poseben občutek, zelo intenziven, a v običajnem življenju, kot ga živim zdaj, ga zelo težko podoživiš. Nimam pa želje po tekmovanju. Vem, kaj vse je potrebno in kako je težko delovati, da si v nekem športu uspešen. Zanimivo je sicer gledati, kako se je tudi pri športnikih starostna meja zvišala; verjetno zaradi napredka znanosti, načina treninga in skrbi za telo in poškodbe.

Verjetno je bila veliko večja prelomnica, ko ste leta 2006 nehali tekmovati, kot pa je zdaj abraham?

Absolutno, to sploh ni primerljivo. Ko nehaš, moraš zaživeti popolnoma na novo. Po eni strani je to šok, po drugi strani olajšanje, predvsem pa popolna sprememba življenjskega stila, nekaterih stvari se moraš na novo privaditi. Sicer mislim, da sem bil jaz na to kar pripravljen, saj sem že nekaj časa razmišljal, da bi končal, in sem vedel, v kateri smeri želim delovati v prihodnje, zato je prehod potekal dokaj v redu.

Bili ste eden prvih športnikov pri nas, ki so doumeli, kako izkoriščati medijsko izpostavljenost ...

Do tega je prišlo čisto spontano, sem dokaj komunikativen in mi ni bilo težko opravljati te obrobne dejavnosti, kot so odnosi z novinarji, mediji, pokrovitelji. Nekomu je to lahko zelo v nadlogo – tudi meni je kdaj bilo, a večinoma sem to vzel kot samoumevno. Nisem delal načrtno. Morda je bilo kdaj tudi na škodo tekmovalnega uspeha ... Če bi bil morda bolj izoliran … Ampak deloval sem po zelo spontani, naravni poti.

Mediaspeed
Po ločitvi je srečo našel s Simono Škrobar.

Ko ste zašli še v glasbene vode in začeli rapati, je bil takrat to velik bum.

Ljudje sploh ne vedo, po kakšnem naključju se je to zgodilo in da nisem imel nobenih načrtov z glasbo. Nastalo je iz čiste šale. V začetku devetdesetih so nam ameriški smučarji predstavili to novo glasbeno zvrst, potem pa je novinar Igor E. Bergant izvedel, da dva poslušava takšno glasbo, in iz tega naredil zgodbo ter nas nagovoril, naj tudi sami naredimo en komad – tako je nastal Včasih smučam hit, včasih pa počas. Smešno, kakšen vtis je to pustilo; še danes mi kdaj, ko hodim po ulici, kdo začne to rapati, se moram malo nasmejati, in se še vedno čudim fenomenu, kako lahko nekaj tako dolgo časa ostane v zavesti ljudi. Sem petdesetletnik, pa me imajo še vedno za mulca, ki smuča in rapa. (smeh) Res je bilo čisto nenačrtovano. To je bil moj hobi, mnogim je šlo tudi v nos, a nikakor ni vplivalo na mojo športno pot, je bila pa v prostem času super dejavnost, ko smo poskušali nekaj ustvariti. Ogromno lepih trenutkov smo doživeli skozi to.

Pravite, da je šlo to komu v nos, ampak ali nismo bili v tistih časih veliko bolj pozitivno nastrojeni kot danes?

Bil je čas slovenskega prebujanja in formiranja države, zelo smo bili ponosni na vse, kar se je zgodilo na športnem področju (pa zagotovo ni bilo toliko gigantskih športnih uspehov, kot jih je danes, ko smo svetovno čudo). Ponosni smo bili na svoje športnike in njihove uspehe, mi smo predstavljali Slovenijo v svetu. Smučanje je vedno veljalo za slovenski šport, nekako je vse to sovpadalo s tistim trenutkom. Čutil sem, kako so ljudje pozitivno navijali. Res se je to spremenilo, danes se ob obilici uspehov in dogodkov ter s komentiranjem, ki si ga lahko privošči vsak, ustvarja tak miks vsega skupaj. Najbolj butast fenomen pri nas je, kdo je za Rogliča in kdo za Pogačarja – a sta oba vrhunska in vsem v ponos. Ponosni moramo biti na vsakega, ki dobro nastopa na svetovnem odru. Slovenci bi morali imeti v mislih, da je to za naš narod daleč najboljša reklama, in se malo zadržati pri ocenah in komentarjih.

Danes tega državnega duha ni več?

Veliko je deljenja in kritiziranja, opažam. Vsak se čuti poklicanega oziroma misli, da lahko legitimno kritizira karkoli, kulturo, šport, politiko … To me zelo moti in se poskušam distancirati od tega. Treba se je malo umiriti in ne takoj komentirati in biti pameten. Predlagal bi malo več strpnosti in pozitive. Pozitivne zgodbe nas navdihujejo in jih je treba častiti, te nam olepšajo življenje.

m24.si
V slalomu in veleslalomu je osvojil dvajset kolajn, potem pa se je leta 2006 poslovil od tekmovanj.

Če bi bili tekmovalec danes, bi bil pritisk večji?

Ob Koširju vedno pomislimo tudi na Alberta Tombo. »On je bil v tistem času dominanten v našem športu in hudičevo težko ga je bilo premagati. Še vedno sva v stiku in se kdaj vidiva, čeprav ne hodi veliko na smučarske dogodke, pa tudi smuča ne več, zadnja leta ga sploh več ne spravijo na smuči. Bolj postopa v cilju in se kaže, on je rojen šovmen, vedno je strašno zabaven.«

Prepričan sem, da jim je danes težje, sploh tistim, ki jim mišljenje drugih pride bolj do živega. Nekateri športniki lahko odmislijo javnost in se ne ukvarjajo z ocenami in kritikami, drugi pa so nežne duše in jih to lahko precej podre, na neki način demoralizira. Danes morajo športniki zelo spretno krmariti med digitalnim dogajanjem in realnostjo, zato se je verjetno še bolj težko osredotočiti le na šport. Prisoten moraš biti na družbenih omrežjih, kar pa je dvorezno, ker je tam tudi ogromno smetenja.

Verjetno se premalo zavedamo, da vrhunski šport ni le fizični trening, ampak je ogromno odvisno tudi od psihe?

Človek se zlomi, pri športu ni nič drugače. Zmotna je predstava, da so športniki stroji, na katere nič ne vpliva. Daleč od tega. Poznam odlične športnike, ki se v odločilnih momentih niso znali spopasti s psihičnimi pritiski. Ni preprosto, tudi zame je bil na začetku kariere velik šok, ko sem bil po prvem teku prvi, potem pa je bilo treba še enkrat odpeljati. Strašljivo, do kosti ti gre ta … nekakšna trema. A sem se naučil spopadati tudi s tem, na koncu si kar želiš takšnih trenutkov, ker te malo zasvojijo.

Vi nimate kakšnih psihičnih posledic?

Ne, mislim, da sem kar dobro prišel skozi.

Ste ob abrahamu pogledali na svoje življenje? Kako zadovoljni ste?

Načeloma ne razmišljam za nazaj, pa tudi ne daleč vnaprej, sem bolj človek trenutka. Treba je gledati predvsem na sedanjost, da je čim lepša, izkoristiti trenutek; nihče ne ve, kako se bodo stvari odvijale. Če si ogledamo samo zadnja leta – kdo bi si mislil, da bo tako: covid, vojna v Evropi … Tega ne moreš napovedati, zato nima smisla delati dolgoročnih napovedi. Nisem pa črnogled.

Kako ste torej zadovoljni v tem trenutku?

Zelo, se ne pritožujem!

So vaši trije otroci, Alina (19 let), Anika (16 let) in Jalen (14 let), podedovali vašo navdušenost nad športom?

Težko rečem, ker se nihče ni spustil v vrhunski šport. Punci sta se ukvarjali z umetnostnim drsanjem, sin pa s košarko, nihče pa ne tekmovalno. Vsi so zajadrali v umetnost: ena pleše, druga poje, sin pa se uči klavir; vsi so precej posvečeni temu.

Ste si oddahnili?

Niti ne, rekel sem, da bom podpiral vse, kar jih bo veselilo, tudi če bi bil to šport, vem pa, da jim ne bi bilo lahko, sploh če bi se kdo odločil za smučanje. Moramo jih poslušati in spodbujati pri tistem, za kar se odločijo.

Koliko so otroci čutili vašo senco?

Ne vem, to bi morali vprašati njih, ampak mislim, da njihovo življenje ni bilo drugačno od življenja vrstnikov, ker je bil njihov oče nekoč nek športnik. Njihovo življenje poteka zelo običajno, sin končuje deveti razred, srednja drugi letnik, najstarejša pa bo imela maturo. Zdi se mi, da imajo kar običajno odraščanje, in tudi sam ne izpostavljam, da sem bil vrhunski športnik, to bi bilo nesmiselno. Vseeno pa upam, da so ponosni name. Kdaj mi povejo, da jih kdo vpraša, ali sem njihov oče, ko vidijo priimek. Pa se malo smejimo, to so običajne anekdote.

Osebni arhiv
Jure ostaja ves čas aktiven in v pogonu – tudi tako se kljubuje letom.

Kaj bi si zaželeli ob tem rojstnem dnevu?

Mirnost, ker nam je manjka; da bi živeli čim bolj brez konfliktov, brez pretresov in žolčnih zadev. Dejansko me motijo prepiri. Vsi potrebujemo malo več strpnosti in umirjenosti. Zase pa si želim zdravja, to je pogoj za vse preostalo. V teh letih moraš malo pomisliti tudi na to.

Je kriza srednjih let že mimo?

Ne vem, bi morali vprašati tiste, ki živijo z mano. Nimam pa želje po kabrioletu …

Motor ste že imeli, adrenalin tudi, ločili ste se že …

Morda je pa res že šlo mimo. (smeh)

Je še kaj, kar bi si v življenju želeli doseči?

Hm, tega je ogromno, težko izpostavim eno stvar … Ne, ne morem dati odgovora na to. Rad bi bil ustvarjalen, delaven, to je cilj. Predvsem se prepuščam možnostim in izzivom ter se učim novih stvari.