Denar sveta vladar – ta rek še vedno drži?
Pravijo, da se z denarjem da vse kupiti, žal se bojim, da to drži. Skoraj vse. Najbolj je nevarno to, da kdor ima denar v rokah, ima namreč moč premikati šahovske figure; kot zdaj vidimo. Nočem se spuščati v politiko, a pred kratkim sem razmišljala, ali ne bi bilo zanimivo, če bi bile ženske na vodilnih političnih položajih. Dvomim, da bi bilo toliko vojn in sporov. Dejstvo je, da če je toliko denarja v igri, so hude nevarnosti. A tu govorim že o drugih razsežnostih, o denarju, s katerim lahko kupiš par držav. Takšne količine so meni nepredstavljive, a na svetu je nekaj tako bogatih ljudi.
Če bi zadeli na lotu takšno vsoto kot v seriji, kaj bi naredili z denarjem?
Mislim, da bi najprej poplačala kredite, potem pa bi veliko denarja tudi razdala. Več kot imaš denarja, več odgovornosti pride z njim, vsaj če si tak človek, kot sem jaz. Jaz bi verjetno s takšnim denarjem težko živela, spraševala bi se, kaj naj z njim. Toliko, kot imaš, toliko boš zapravljal. Jaz pa nočem tega. In zagotovo ne bi želela stvari pretirano spreminjati, želela bi, da ostane tako, kot je zdaj.
Torej bi ostali v službi?
Bi, ker imam svojo službo neizmerno rada, zato bi želela delati naprej. Morda ne tako veliko kot zdaj in morda bi lahko bolj izbirala projekte. Če bi pa nehala delati – joj, bi se polenila! In trpela. Nisem tak tip človeka, da bi bila zadovoljna s tem, da bi osem ur na dan gledala v zrak. Zagotovo bi našla kaj za početi. Človek mora ustvarjati, vseeno kaj, ne nujno v umetnosti, a to potrebujemo za svojo dušo in razvoj.
Toda ustvarjati ves čas je tudi naporno?
Spomnim se, da sem neko obdobje poleti, ko sem imela čas in še nisem imela otrok, veliko hodila na delavnice. Prijatelji so me zafrkavali, da grem še med počitnicami delat. A takrat je bil drugačen občutek, ker nisem bila jaz tista, ki daje, kot čez leto, ampak so drugi dajali meni, če me razumete. Moje psihofizično telo se je spočilo, čeprav je delalo, a je delalo na drugačen način. Ni mu bilo treba ponujati in razmišljati, ampak samo sprejemati. To je zelo dobrodošlo za stabilnost igralca – ne samo igralca, saj je večina ljudi v službi pod stresom, ki si je v osnovi zelo podoben – bom dosegel rok, prišel do želenega rezultata, delamo tudi zunaj delovnega časa, kako vse to organizirati … Odkar sem mama, sem morala v glavi narediti premike, spremeniti miselnost, se naučiti preklopiti. Ko si z otroki, si z otroki, ne moreš se zraven učiti še teksta. Ko delam, se temu popolnoma posvetim, ko grem iz službe, pa preklopim in se poskušam čim bolj posvetiti otrokoma oziroma tistemu, kar tisti trenutek delam. To se sicer sliši preprosto, a v resnici ni.
Ste mama samohranilka. Je zato še težje?
Jaz sem mama ločenka, ne samohranilka. Fanta imata očeta, ki ju ima zelo rad. To je nekaj čisto drugega, vem, ker je moja prijateljica mama samohranilka, in to je precej bolj zahtevno. Sem pa »enogospodinjka«, to je tudi izziv, sploh ko sem utrujena, imam skrbi ali sem razdražljiva. Priznam, da si želim, da bi imela kdaj v stanovanju še kakšen par rok ob sebi. A za vsako ceno nekaj imeti tudi nima smisla. Mi se skupaj spopadamo s tem in upam, da bosta morda zaradi tega fanta tudi bolj samostojna. Otroci so del gospodinjstva in prav je, da to čutijo in imajo neke dolžnosti. Moram potrkati na les, da nam gre kar dobro.
»Ženske smo res še vedno obravnavane kot šibki spol, a moč niso le mišice, moč je širšega pomena.«
Z igralcem Gregorjem Grudnom sta se ločila, a ostajata sodelavca v Mestnem gledališču ljubljanskem. Kako ste to sprejeli, sploh v tistem težkem času, ko sta se razhajala?
Že ko sva bila skupaj, sva v službi delala kot sodelavca, ne par. Ta ločnica, preklapljanje, je bila pri nama jasno vzpostavljena. Zaradi tega je bil prehod na neki način lažji, čeprav to seveda ni prava beseda. Je pa res, da sva skupaj delala le prvo leto po ločitvi, od takrat nisva bila več skupaj v novi predstavi. Človek se mora zavedati nekaterih stvari in profesionalno opravljati svoje delo. Je izziv, a človek je močan. Vse se da, če je volja. Ali boš vedno bežal od problemov? Včasih se to niti ne da in tudi ni dobro, da se umikaš.
Lovro ima osem let, Frane pa devet in pol. Sta sinova podedovala vaš in očetov talent za igro ter ljubezen do umetnosti?
Ne vem. Nobeden od naju ju ne vozi pogosto s sabo v gledališče ali na snemanja, če sva kdaj ju, je bilo to bolj izjemoma. Rada pa prideta pogledat kakšno predstavo. Imata neko humorno plat; sicer na zelo različen način jemljeta stvari, ampak z zelo zanimivim humorjem. Starejši ima dober občutek za glasbo in jo tudi razvija v glasbeni šoli, mlajši pa je njegovo diametralno nasprotje – fizis, vse, kar je povezano s športom, samo da ni pri miru. Jaz sem bila tudi taka. V obeh najdem neke premise sebe, ko sem bila mlajša, kam se bo to razvilo, pa ne vem. Mislim, da morata poskusiti čim več različnih stvari, da vidita, kaj ju »zagrabi«. Da najdeta strast do nečesa. Ne glede na to, kaj si, srčni kirurg ali prodajalec, moraš imeti neko veselje do svojega poklica. In če to najdeš že tako mlad, je to privilegij. Če točno veš, kaj te vznemirja, ti to ne bo težko delati, če nekaj samo moraš, pa do tega dobiš odpor. Želim, da najdeta to strast, ker potem bosta imela pot do cilja.
Kdaj ste vi našli svojo strast, torej igranje?
Odkar pomnim, sem to želela početi. A nisem bila takoj sprejeta na akademijo in sem bila takrat prvič postavljena pred oviro, kaj če tega ne bom mogla početi. Kaj bom pa potem? To je bila zame velika osebnostna kriza. Kaj narediti s svojim življenjem? A sem imela srečo, da so me v tretje sprejeli. Pozneje sem se soočila z novo nevarnostjo, da lahko moj hobi, strast postane moje življenje, to pomeni, da se vse vrti le okoli igre. Kot se naučiš nekako preklopiti med delom in domom, je dobro, da si najdeš tudi druge hobije.
In kateri so vaši?
Bila sem neverjetno srečna, ko sem našla potapljanje, čeprav zadnja leta tega skoraj ne počnem. Našla sem se v tem, bilo je neverjetno odkritje in velika strast, imela sem zastavljeno pot, kaj vse bom s tem. A potem te življenje zanese stran, se poročiš, imaš otroke … Zelo rada tudi poučujem na delavnicah – čeprav je to tudi povezano s teatrom. (smeh)
Bi radi kdaj učili na AGRFT?
Če bi me povabili, bi zelo resno razmislila. Se mi zdi, da bi jim znala kaj dati.
Vas skrbi za mlade generacije igralcev, glede na odnos do kulture pri nas?
Da, pa ne samo za mlade, tudi za druge. Jaz sem končala akademijo v obdobju, ko je kultura na svobodi brbotala, lahko si ustvarjal, dobil podporo za to. Takrat celo nisi nujno razmišljal o službi v gledališču, možnost si imel delati na svobodi, kup ponudb je bilo, vse mogoče si lahko preizkusil, vse je cvetelo. Zdaj pa tega ni, kot da bi stvari porezal ne pri kolenih, ampak kolkih – ne mislim z danes na jutri, to se dogaja že dolgo, že vrsto let se kulturi samo jemlje. To ni dobro, ker mladi potrebujejo platforme, da se preizkušajo, kalijo, poskušajo različne stvari. Hkrati se danes gledališča zapirajo, mladi nimajo več možnosti dobiti službe, s tem se njihove možnosti za delo še skrčijo. Na svobodi danes praktično skoraj nihče ne more brezskrbno živeti.
Vas skrbi za to, v kakšen svet bosta odrasla vaša otroka?
Joj, so obdobja, ko se sprašujem o tem. To me navdaja s tesnobo, zato poskušam to odmisliti. Lahko ju opremim le z najmočnejšim orožjem, kar jih je – poštenostjo in integriteto. Moč množice se gradi v posamezni celici. S tem so vzgajali mene, čeprav se danes zdi, da so to napačne vrednote. Ne morem ju učiti komolčarstva in laži, v to ne verjamem, čeprav je svet danes drugačen in veljaš za naivnega, če ne ukradeš tistega, kar se ti ponuja na pladnju. Verjamem, da če jima dam dovolj moči, da se soočita s temi stvarmi, bosta zmagala. Sem pač naivna in verjamem, kot v pravljicah, da dobro vedno zmaga – čeprav kdaj traja zelo dolgo časa. Ni druge!
Mojca bi morala tekmovati v oddaji Zvezde plešejo, a jo je prekinila korona. »To je bil res velik izziv in žal mi je, da ga nismo izpeljali do konca. Pogrešam ples. Zdaj plešem le včasih doma, ko pospravljam, in z otrokoma.«
Mislite, da se bo svet počasi obrnil nazaj k dobrim starim vrednotam?
Ne vem, ali bi odgovorila, ker bom slišati preveč iluzorna ali preveč pesimistična.
Pravite, da je najpomembnejši mir v glavi. Kako mirna je vaša glava trenutno?
Jaz se ves čas borim s tem. Mir v glavi je zelo pomemben, seveda ga nimam ves čas, 24 ur na dan. Pomembno je, da najdeš nek fokus, da nisi tako strog do sebe, hkrati pa poskušaš kdaj kaj spremeniti oziroma se soočiti s stvarmi. V tem je pogum ljudi in razlika v osebnostih.
