Jasnovidni pesnik in filozof

Jani Kovačič: Narodne identitete ne moramo zgraditi na narodno-zabavni glasbi

Sonja Javornik/Zarja
21. 5. 2017, 13.56
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 10.03
Deli članek:

»Pred mano ni boga, jaz sem predsednik ZDA …« Tako se začne ena od pesmi v Agenciji za človeške vire, pesniški zbirki Janija Kovačiča, ki je izšla te dni. Pesmi v njej so stare tudi po štiri desetletja, vendar se zdi, kot da so napisane danes.

Šimen Zupančič
»Težave, ki pestijo mlade, so zgodnja spolna zrelost, pozna socialna zrelost in ekonomska odvisnost. Zato kupujejo samozavest z denarjem staršev.«

Jani Kovačič je kot mnogo umetnikov očitno jasnoviden. S kantavtorjem in profesorjem filozofije na Gimnaziji Bežigrad in na Konservatoriju za glasbo v Ljubljani sva se pogovarjala predvsem o mladih, s katerimi je obkrožen.

V vaši novi pesniški zbirki Agencija za človeške vire so tudi pesmi, ki so nastajale desetletja, zdi pa se, kot da ste jih napisali včeraj. Ste morda jasnovidni, da ste predvideli na primer Trumpa?

Seveda sem, kdo pa ni? Pesem Delam je postala razumljena šele, ko so ljudje v zagati ostali brez dela. Prej je bila to le simpatična melodija, po tridesetih letih pa so ljudje prisluhnili še besedilu. Z nalezljivo melodijo se lahko tudi kaj pove. Ta pesem je »ušla« generalnemu nadzoru v umetnosti, kajti uspeh imajo tisti, ki ne problematizirajo oblasti. Ljudje danes identiteto kupujejo in je ne gradijo, niti je ne iščejo več. Ta pesniška zbirka je mišljena kot budnica. Zraven še spada dvojni CD Besne pesmi z Ano Pupedan.

Pravite, da smo se v socializmu navadili na nekatere dobrine. Mislite, da je lažje tistim, ki tega sistema niso imeli?

Socialno zavarovanje in šolstvo za vse sta že taki dobrini. Manj bi se spraševali denimo tudi o lastnini. Danes je vse levo in desno od cest zasebno zemljišče, privat. Včasih smo lahko kjer koli nabirali gobe in jagodičevje, to je bila pravica revežev še v srednjem veku. Lastnina, ta izmislek civilizacije, razdvaja. Zahodni svet nima izkušnje družbene lastnine, ampak še nihče ni v grob odnesel svojega premoženja, to je ostalo živim, da se prepirajo in koljejo zanj. To vsi sprejemajo kot naravno stanje. Če prav razumem krščanstvo, v nebesih ni ne denarja ne lastnine.

Kako gledate na to, da vaši učenci ne bodo dobili zaposlitve v stroki in bodo šli z visoko izobrazbo za natakarje? Da se bodo spraševali, ali si sploh lahko privoščijo družino, kje bodo živeli?

Dobro bi bilo, če bi se to spraševali! Morda bomo kar izumrli, saj jih druženje, kaj šele družina ne zanimata. Danes je homoseksualnost politična opredelitev, ne več spolna. Včasih smo fantje oprezali za dekleti v šoli, danes dekleta love trote. Težave imajo s spoznavanjem, saj je njihov krog omejen na privatne zabave, šola pa je edino varno zatočišče. Ena takih niš, v katerih se mladi spoznavajo, so plesni klubi, ki pa so večinoma profesionalni in mlade izčrpavajo. Ogromno časa porabijo za treninge, kar je poleg šole zelo naporno. Enako je pri športu, v glasbenih šolah … kdor ni uspešen, ga zavržejo.

Torej ni veliko prostora za tiste, ki si le želijo početi nekaj za zabavo, konjiček?

Naša generacija se je srečevala na ulicah, igriščih in vedno je bilo dovolj otrok za nogomet ali košarko. Mladi so bili tudi najštevilnejša starostna skupina v družbi. Danes je mnogo igrišč zaprtih, nekatera so uničena, šole jih zaklepajo, da se mladi ne bi tam zbirali, kar kaže na nezaupanje. Ti nam vračajo s popolno neodgovornostjo do okolja. Recimo ljubljanska plaža: nihče ne pospravi za seboj in v nekaj dneh ni kam sesti. Zraven bentijo čez čistilce, da ne opravljajo svojega dela. Doma pospravljajo mame, zato so otroci nesamostojni. Večino ovir odpravljamo namesto njih, naj se le pridno učijo! Starše so prestrašili, da si ne upajo puščati otrok samih, saj je nevarno. Ja, življenje je nevarno, in to je njegov čar. Starši, da se jim kaj ne očita, morajo ves čas oprezati za otroki, ne dovolijo deci plezati na drevo, čeprav so igrala še bolj nevarna, rabutanje sploh ne pride v poštev. To utruja tako otroke kot starše. Ob vsaki težavi otroci pritečejo k staršem po rešitev. Tako starši hibernirajo svoje težave, ki jih še niso rešili, in se podajo z odvetniki v boj za zaščito negodnosti lastne dece. Ko smo se v mladih letih selili, sem na pomoč poklical prijatelje in smo ob treh zabojih piva preselili vse, pa še zabavali smo se. To je bil družabni dogodek. Danes mladim ob selitvi pomagajo očetje, selitveni servisi, ker prijateljev ni. Včasih so gradili hiše s pomočjo prijateljev, danes tega ni več … Še zakonodaja to prepoveduje. Takih zakonodajnih neumnosti imamo cel kup in zabava je le poligon za obdavčenje. V imenu varnosti so uničili gasilske veselice, v imenu zaščite avtorskih pravic plese in koncerte ... Skratka, prostor si ožimo in to nam žal počne predvsem naša izvoljena oblast.

Oblast torej posega že v naš prosti čas?

To je del nevidnega vseprisotnega nadzora, ki ga zamenjujemo za razvoj. To bi še nekako sprejel, ampak da nas naša država ne mara in nas vse obravnava kot kriminalce – to pa je razočaranje! Ne vem, kako je drugod, nedvomno pa je Italija ostala najbolj socialistična država v EU – pri njih se da še kaj dogovoriti, pri nas so samo še predpisi, ki veljajo za navadne ljudi davkoplačevalce, in skriti kurikulum brez predpisov za prijatelje oziroma poslovneže. Drugače je trenutno v naši državi samo ena veja oblasti – pravniki, saj obvladujejo izvršilno, zakonodajno in sodno oblast. Pišejo nešteto zakonov, ki so kot pajkova mreža: veliki jo raztrgajo, mali se izmuznejo ... preostali plačujemo davke. Sprejemajo takšne predpise in zakone, ki imajo že vgrajeno nekonsistentnost, ta se potem pokaže kot napaka v postopku ali dokazu. Ampak postopek to »napako« zahteva, saj ga sicer ne morejo izpeljati po predpisih. Gorje pametnemu!

Ali niso pravniki varuhi pravičnosti?

Naj bi bili. Sodniki so v samostojni Sloveniji že dvakrat porušili javni plačilni sistem, obljubljajoč manjše zaostanke in čakalne vrste, če jim dvignejo plačo. Pravica lahko čaka. In res je poginila: odvetniki in pravniki so rušili lastno zakonodajno delo na račun zaslužka. Na sodišče greš le, če moraš, kajti pravica je stvar premožnežev, ki si jo lahko kupijo – nikakor ne sodišča. Procesi so žajfaste televizijske nanizanke. Zdaj o tem ne govore, ker imajo oblast. Hecno – čakalne vrste v zdravstvu? Kje smo to že slišali? Mantra, ki v imenu javnega interesa potrošta zasebnike. Zdravniki so postali poslovneži, medicina pa je v zadnjih letih izgubila ves družbeni ugled. Dohtarji so postali inkasanti. Na prvem štrajku zdravnikov leta 1991 sem nastopil za spodbudo in takrat so bile medicinske sestre oziroma osebje še poleg. Potem pa so jih zdravniki pustili na cedilu in sebi izbojevali višje plače. To je humanizem! Čuvajte se čakalnih vrst! To je le izgovor za prevzem oblasti!

Pravite, da so mladi pri nas nesamostojni. V Srbiji očitno ni tako – prav zdaj namreč protestirajo. Ali mislite, da lahko prinesejo spremembe?

Bojim se, da ne, ker je konsenz kriminalcev in gospodarstvenikov v Srbiji že ustvarjen. Trenutno stanje v svetu pa je gluho za človekove pravice. Pri nas so študenti postali apolitični, saj imajo vse in ničesar več ne potrebujejo – ali pa lahko študirajo le taki? Mladi bi morali biti bolj inventivni in si odpirati nova področja zaposlovanja. Leta velikih tovarn in rudnikov so mimo, zato je treba poiskati delo na področjih, ki se odpirajo – obnovljivi viri energije, novi načini prevozov, organizacija …, s čimer se lahko preživi. Namen izobrazbe je, da vzgojimo ljudi, ki bodo dovolj široki, da se bodo lahko lotili vseh izzivov. Potrebujejo splošna načela in možnosti, realizacija pa je stvar vsakdana in sposobnosti. Možnosti mora odpirati širša skupnost: občine, država; ideje dajejo ljudje. Ne gre za to, da obogatimo, ampak da živimo čim bolj polno življenje.

Kakšna je današnja mladina, veliko stikov imate z njo?

Mladi imajo danes veliko boljše logično naravoslovno sklepanje, presegajo nas v védenju in znanju. Poznajo več teorije, kot smo je poznali mi, njihove sposobnosti so na tem področju skokovito narasle. Imajo strahotno širino, saj o vsaki stvari vsaj nekaj vedo, njihova globina pa je skrb vzbujajoča. Na eni strani širina, na drugi specializacija – vmesni prostor zanje ne obstaja. Izjemno so samozavestni in niso prestrašeni, kot smo bili mi v času socializma. Upajo se postaviti zase. Žal le zase.

Kaj bi jim še se lahko poočitali?

Predvsem jim lahko poočitamo pomanjkanje socialnega čuta, med njimi ni tovarištva oziroma je zelo redko, vse težave odpravljajo starši. Druženje s prijatelji je zelo omejeno, med prijatelji vlada tekmovanje, ne sodelovanje. Na teh področjih so prav nebogljeni, saj ne znajo vzpostaviti čustvenih vezi in so nezreli. Do tridesetega si ne upajo iz svojih sob, na kar so ljubeči starši zelo ponosni, saj so svojim otrokom dali vse, čeprav so jim porezali noge in jih posledično obsodili na brezžične zveze. Ni ga čez komot! je znano reklo. A star indijski pregovor pravi: »Če ljubiš svoje otroke, pošlji jih v svet.« Če že, jih pošiljamo na jezikovne tečaje, skratka v popolnoma predvidljive situacije. Ne pustimo jim odrasti. Kdor ni padel, ni shodil.

To se ne dogaja le v sedanji mlajši generaciji, ampak že nekaj časa …

Počasi prihaja generacija, ki se tega zaveda in to poskuša spremeniti. Moramo se le znebiti shematizma, neoliberalizma in stalinizma. Več bi morale narediti naše levičarske filozofske korifeje. Žižek je primer inteligentnega in razvajenega intelektualca z lucidnimi analizami, vendar se ne bo ukvarjal s študenti. Na levičarski strani so se razpasli selfiji/sebki in prepričanje, da sta naprednost, zavzemanje za humanizem in ljudsko demokracijo že sama po sebi prednost. Ljudje res niso tako neumni, kot se delajo, a ko pride trenutek odločitve, recimo volitve, sebe zatajijo. Izvoliš slabo, ker si dobrega ne upaš. Prav shizofreno.

Vaše pesmi, ki ste jih napisali že pred desetletji, so danes zelo aktualne. Ali to pomeni, da je vse tako predvidljivo, ali se le vrtimo v začaranem krogu?

To pomeni le, da tega še nismo rešili. Oblast se dejansko reciklira, funkcija je močnejša od človeka. Ko je meščanstvo prevzelo oblast od fevdalcev, so se nekatera načela spremenila. Zdaj se spreminja le tehnologija, drugo stagnira. Ljudje smo prehitro zadovoljni, kar so pokazale nedavne stavke in še prej vstaja. Samo da so nam obljubili spremembe, pa smo se zadovoljni razšli. Zdaj razočarani ugotavljamo, da ni nič narejeno, saj je oblastnikom jasno, da je ljudstvo fantom, ki ga potrebujejo za opravičevanje in zamegljevanje. Vem, da oblast ni špancir, ampak strelski vod pa tudi ni.

Kakšne so vaše napovedi nam in tudi svetu?

Trump je za Evropo blagoslov, saj ima naša celina priliko, da se postavi na svoje noge. Dovolj je bilo suženjstva Ameriki – zdaj smo dobili možnost, da produkcijsko najmočnejši del sveta uveljavi svoja načela. Američani v tem trenutku nimajo denarja in morajo groziti. Ampak v prejšnjih stoletjih je popolnoma zadolženi Angliji uspelo premagati Francijo, ki je bila bogata. Zadolženost sili ZDA v agresivnost – tako kot pretepaču kupite pijačo, da vam ne dela v lokalu kažina, tako se mora Evropa odločiti, ali ga vrže iz lokala ali pa mu dovoli maltretirati goste in osebje.

Kaj napovedujete novim generacijam, ki le štejejo všečke in retuširajo svoje fotografije?

To je seveda slabo, saj je kriterij virtualna resničnost. Kmalu bomo šli v partnersko zvezo le preko medija – vključno s spolnostjo, saj se ne upamo soočiti s seboj in svojimi napakami. Samozavest gradimo iz sebe. Seveda je danes bolj aktualna virtualna samozavest, kar je ena temeljnih tem ljubljanske filozofske šole. Iz napak naj bi se učili. Če jih retuširamo – težko. Prej sem omenil, da je naša mladina samozavestnejša kot mi. Bojim se, da gre le za virtualno samozavest.

Kaj pa drugi?

Še zdravi ljudje so zasvojeni z ekranom – televizija, mobi, računalnik ... Krhka samozavest deluje le, dokler je nadrejena. Kako ohraniti dostojanstvo v težavah? Sklicevanje na človekove pravice je scanje v veter, sam moraš zgraditi trdnost; ne moreš se zanašati na starše, na državo, na pravice. Ampak to velja za vse. Pravice so posledica našega dostojanstva in ne nasprotno. Mladi živijo v razpršeni pozornosti, urijo spomin in ne razmislek, zahtevajo recepte in instantne rešitve, za uspeh v šoli je uspešnejša dresura kot učenje. In to vedo. Zato znanje ni vrednota, ampak je to spričevalo – dokument, ki drži to virtualno družbo skupaj. Nikola Tesla je umrl v revščini, Mozart je umrl v revščini ... kaj narediti? Lahko odlašaš do zadnjega, ampak to ni za vsakega. Danes imamo po šolah le odličnjake in učence s posebnimi potrebami. Kaj je staršem, da hendikepirajo otroke z diagnozami? Sam sem naredil šolo v zadnjem mesecu in ta riziko sem sprejel, vendar je to lahko zelo naporno ali pa ne uspe. Sprijazniti se moraš: kakšnega presenetljivega uspeha se na tak način ne moreš nadejati.

In kaj storiti?

Vsekakor moraš prevzeti odgovornost, ne pa kriviti profesorjev in šole. Mi smo bili na koncu gimnazije tako zreli, kot so danes mladi po koncu fakultete. Socialna zrelost se je preselila na trideseto leto – mi smo bili socialno zreli pri dvajsetih, moji starši pri šestnajstih, stari starši pa že pri trinajstih ali štirinajstih letih. Težave, ki pestijo mlade, so zgodnja spolna zrelost, pozna socialna zrelost in ekonomska odvisnost. Zato kupujejo samozavest z denarjem staršev. Če se bomo razvijali v tehnološko smer, mladim ne kaže tako slabo, vendar je ta tehnologija tako rahla in se vse lahko sesuje v eni sami sekundi – recimo zmanjka elektrike in ...

Ali vidite težave tudi v pomanjkanju empatije?

Seveda. V vojni velja, da nisi osvojil dežele, dokler ne vstopi pehota. Med vojaki so bili piloti gospodje, saj niso videli posledic bombardiranja, pehota pa je videla vse: kri trupla, ruševine .... To ni računalniška igrica in smrt ni le točka v igri. Ob nesreči na cesti se ljudje obrnejo proč, saj ne prenesejo krutosti vsakdana, mirno pa gledajo grozljivke, v katerih trupla razkosana ležijo vsepovsod. Obnašamo so kot letalci – grozno je daleč spodaj. Danes mladi igrajo predvsem strelne igrice, generacija pred njimi je gledala grozljivke, ker je bilo to moderno. Mladostniki v igricah pobijajo druge, a hkrati se čudijo bolečini, če jih nekdo udari. Ker prežive večino časa pred ekrani, je zanje realni svet tuj in virtualni domač. In ker realni svet boli, se zatečejo v virtualnega.

Kje je potem sploh še mesto umetnosti? Ima ta sploh še smisel, ko nam gre očitno za preživetje?

Narod, ki šteje dva milijona ljudi, mora graditi na napredku. Narodne identitete ne moramo zgraditi na narodno-zabavni glasbi. Od nogometnih navijačev ne moremo pričakovati, da bodo spoštovali Slovence, saj smo zanje sovražna navijaška skupina. Očarati moramo pametne ljudi po svetu, ki imajo razum in vizijo. Le ti so sposobni preseči šovinizem in nacionalizem. Zato potrebujemo znanstveno-umetniški sistem, ki bo primerljiv z drugimi. Zato mora biti slovenska kultura presežek, ki bo dajal produktom posebnost in enkratnost, a hkrati univerzalnost. V ekonomskem novoreku je to – blagovna znamka. Veliki narodi so že izginili: v naši soseščini Veneti, ki so poseljevali Furlanijo, Benečijo in del Primorske. Izgubili so svojo kulturno identiteto. Vendar tudi podjarmljen narod preživi – Judi, Slovenci itd. – dokler ima kulturo. Če se odrečemo kulturi in umetnosti, smo zaman zlezli z dreves. A kaže, da oblastniki skrbe bolj za naše izginotje kot za obstanek.