Neumnosti, ker resnica ne gre skozi

Vidoviti Milan: Kako smo preverjali magijo balkanskega osornega faraona

Jure Aleksič/Zarja
16. 1. 2017, 07.00
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 10.02
Deli članek:

Kdor je videl kakšen posnetek iz njegove zlate dobe v Srbiji, ga najbrž ne bo prav kmalu pozabil.

Šimen Zupančič
Vidoviti Milan, prvi televizijski mag Balkana: fenomen, ki ga je težko razložiti.

»Nekdo vam je uročil hišo!« je denimo stanje razložil neki klicalki: »Kdo ga je tja vrgel? Enzo Ferrari! In to skozi dimnik! Ste opazili, da vam klecajo kolena in da se ne morete premikati? In da težko govorite in se z možem prepirate po hiši? To je od Enza. Ampak dobro: stopite pred hišo, petkrat pljunite in sedemkrat recite 'Hakim, govno jedno, mamu li ti j...!' Bravo! Močneje!« To je samo en primer. Neki gospod si je moral za odpravo svojih težav na glavi razbiti dve jajci, tretji je moral jodlati kot Tarzan. Četrti je dobil od Milana navodilo, da si bo prebavne težave pozdravil, če bo vsako sredo in četrtek po eno uro s prstom v, khm, danki čepel pred posterjem raperja Snoopa Doggyja Doga.

Po pravici povem, da je njegovo prodorno, na trenutke osorno in ne vedno najbolje obrito obličje v moji pivski družbi že dolga leta prava legenda.

Kljub vsemu temu – ne, zaradi vsega tega! – je Vidoviti Milan na območju nekdanje Jugoslavije velik fenomen. Po pravici povem, da je njegovo prodorno, na trenutke osorno in ne vedno najbolje obrito obličje v moji pivski družbi že dolga leta prava legenda. Po našem prepričanju si kdor koli, ki kupi zgoraj popisane domislice in vseeno pokliče za nasvet, preprosto zasluži, kar koli dobi. Zato do Milana, ki ga imamo za svojevrstnega preroka pravega srčnega utripa populacije, čutimo prav posebno nežnost. Kako smo se torej razveselili ob novici, da ima prvi televizijski mag balkanskega bazena zdaj svojo oddajo tudi na slovenski televiziji! Gotovo ste že videli plakate za njegove polnočnice na Planetu, na katerih je videti kot nekakšen faraon iz kakšne marsovske dimenzije. »No, zdaj smo pa uradno tudi mi Balkan!« se je obešenjaško zahehetala prijateljica, ko je na reklamnem panoju prvič uzrla to impresivno obličje.

Pulover, trenirka in bunda

Ob vseh zgoraj popisanih nasvetih klicalcem človek res ne ve, kaj naj sploh pričakuje ob svojem prvem zmenku z Milanom Radonjićem. A ti dve urici, kolikor sva ju presedela v črnuškem studiu, sta bili svojevrstno presenečenje. Kdo je vendar ta dobrodušna, umirjena, na trenutke prav mila oseba, ki je ob mojem prihodu v opoldanskem hladu pravkar ugasnila čik? Opravljen v pulover, trenirko in bundo je bil Milan prej videti kot nekdo, ki ob nas kdaj v dežju čaka avtobus na kakšni postaji, kakor prvi mag Balkana.

Kakor koli, Milan Slovenijo pozna bolje, kot si mislimo. Hitro mi je povedal, da je njegova žena Ljubljančanka. Spoznala sta se pred sedmimi leti, ko je z njim opravila intervju po Skypeu. A naša državica je za Milana samo eden izmed rajonov, kamor je izvozil svojo »ekspertizo«. Trenutno namreč dela tudi v Švici in Bosni, že več kot leto dni pa skoraj vsak dan snema oddajo na Madžarskem. Tam vedežuje v velikem kompleksu sredi Budimpešte, kjer sicer nastajajo tako pornografski filmi kot hollywoodske uspešnice.

»Drži, v Srbiji so res prepovedali televizijsko vedeževanje!« se nasmehne. Namestila sva se vsak na svoj udobni kavč v črnuškem studiu. »Stvar je v tem, da sem se odločil zapustiti Srbijo in oditi v Bosno. Ob tem se je mojima nekdanjima gazdama profitna shema povsem sesula. Zato sta začela mrzlično iskati druge voditelje, pa nista našla ravno bogve kaj … Na koncu sta nekaj ljudi potegnila z ulice, a ljudje so nehali klicati, in onadva sta začela v obupu ponarejati klice. Najeti ljudje so telefonirali iz sosednje sobe in se pretvarjali, da so navadni klicalci. Vse je postalo tako zmešano, da je država na koncu prepovedala vse oblike vedeževanja po televiziji, gazdi pa je aretirala policija. Na spletu lahko najdete posnetke, kako maskirani policisti vdirajo v glavni štab. Zdaj sta v zaporu za zelo zelo dolgo časa.«

Samo zaradi službe!

»Presenetilo me je, da me pri vas ljudje kličejo skoraj čisto samo zaradi službe!«

Ker je imel za seboj tudi že nekaj posnetih oddaj za slovenski trg, je Milan lahko že tvegal prvo pavšalno oceno o kalibru slovenskih klicateljev. »Presenetilo me je, da me pri vas ljudje kličejo skoraj čisto samo zaradi službe!« se je namuznil. »Jo bom dobil, jo bom izgubil, jo bom zamenjal? Ajde, vsake toliko me kdo pokliče zaradi zdravja. V Bosni denimo ljudi zanimata predvsem ljubezen in črna magija.« Kaj pa v Švici? »Ho, tam me pa na veliko kličejo, ker jim je dolgčas! Ker nimajo v življenju nobenih težav in bi radi samo malo pokramljali. In to za od štiri do pet evrov na minuto!«

Milan se spominja, da se je vizionarska moč v njem prebudila v osnovni šoli. Začelo se je kot tipična kratkohlačna zezancija, a so se vse njegove prerokbe uresničile. »Po svoje je bilo srhljivo! V devetdesetih letih prejšnjega stoletja sem v časopis prvič dal oglas, da vidim prihodnost. Med mojimi prvimi strankami je bilo veliko tihotapcev cigaret, ki jih je zanimalo, ali jih bodo organi pregona na koncu ulovili ali ne!«

Pogovarjala sva se že toliko časa, da sem na tej točki lahko tudi sam tvegal prvo pavšalno oceno. »Milan,« sem mu rekel, »ampak ti si v živo vendar čisto drugačen kot na televiziji! Ta vljudni, prijetni in skrajno dobrodušni medvedek pred mano nima prav res nič skupnega z osornim vedeževalcem, ki je neki zakonski par prisilil, da sta po telefonu izmenično deklamirala 'Plešati globus!' in 'Vozi avtobus!' Saj se ne pritožujem, ampak ta dva lika sta v resnici nezdružljiva! In ker oba prav gotovo ne moreta biti iskrena, me zanima: kateri je bolj pravi?«

»Seveda,« je ob napadu dobrodušno pokimal Milan, »ko se prižge kamera, jaz vključim čisto drug lik, ki z mano nima veliko zveze! Veš, to je tako kot tisti ljudje v resničnostnih šovih: oni sploh niso taki – samo igrajo! Izdajo morda en odstotek resnice o sebi, preostalih 99 odstotkov pa skrbno skrivajo. Ne bodo vam denimo povedali, da so se na veliko drogirali, ali da so spali z mladoletnicami, ali kar koli že – in zato so ves čas tako nervozni! Ker igrajo! Na koncu je natanko isto s politiki. Tudi oni so postali samo igralci v največjem resničnostnem šovu od vseh. Igralci, ki so zmožni skriti večino svojih napak in grehov … samo svoje nervoze ob tem nenehnem mrzličnem igranju ne.«

Kapo dol, to je bilo pošteno povedano! Ampak zakaj si je med vsemi liki, ki bi jih lahko izbral, izbral prav osornega faraona? »Oh, ker sem hotel uloviti čisto vse profile gledalcev od sedem do 77 let! Preden sem razvil ta lik, so me klicale samo babice – torej gospe s 60 plus. Pa še nekaj: pri mojih oddajah v opozorilo vedno piše 'zabavna oddaja'. Če bi veljalo, da gre za resno oddajo, bi bilo klicev še desetkrat več!«

Tu se je Milan pohvalil z neverjetnim podatkom: pred leti, ko je bil v Srbiji na vrhuncu slave, naj zaradi njega kar milijon dvesto tisoč telefonskih naročnikov v državi ne bi moglo plačati svojega telefonskega računa. Kar se sliši tako neverjetno, da težko verjamem. Ampak čakaj, Milan, me je prešinilo: če ti je šlo tako dobro, da si izpraznil prašička polovici Srbije, zakaj si vendar odšel v Bosno? Zakaj si obrnil hrbet kokoški, ki nese zlata jajca? »Ker sem se odločil, da bom odšel, ko sem najmočnejši!« se je Milan na kavču zadovoljno naslonil nazaj. »Tako se to dela! Tudi Novak Đoković bi moral superge obesiti na klin, ko je osvojil Roland Garros. Potem bi bil za vedno legenda!«

Peto kolo

Hmmm. No, ker je avtor teh vrstic za vekomaj zavezan vrednotam razsvetljenstva – torej tudi in predvsem turboskepticizmu! – take stvari zelo težko verjame na besedo. Zato sem prvega faraona slovenskih nočnih frekvenc pozval, da bi izvedla kakšen praktični test njegovih sposobnosti. Lahko morda zakurblaš svojo magijo, sem ga poterjal, in mi o meni poveš kar koli, česar po principih znanosti in logike preprosto ne bi mogel vedeti?

"Če bi bil res pravljični čarovnik, bi v magični krogli lahko uzrl zmagovalno kombinacijo za loterijo. Tega žal ne znam."

»Veš,« se je poznavalsko nasmehnil Milan, »tarot se preprosto ne uporablja tako. To je, kot če bi se odpeljal k avtomehaniku in mu naročil, naj ti na avto namontira peto kolo! Ko rečem, da sem čarovnik, je to zelo figurativno, ne kot v pravljici. Če bi bil res pravljični čarovnik, bi v magični krogli lahko uzrl zmagovalno kombinacijo za loterijo. Tega žal ne znam. Lahko pa vidim, kaj približno človeka čaka v prihodnosti, torej katere glavne energije se pletejo okrog njegove usode in kako bi se bilo najbolje spoprijeti s pastmi.«

Morda v blažjem protislovju s prejšnjim odstavkom je Milan kmalu omenil test, ki ga je nedavno izpeljal z dvema srbskima novinarskima kolegoma. Oba sta na list papirja napisala številko od nič do dve, Milan pa je obe številki uganil. »O tem pa potem v njunem objavljenem članku ni pisalo ne bev ne mev! Urednik jima je vse to izrezal ven. Povsod je huda cenzura – tudi tebi bodo sesekali tale test, boš videl!« Na to sem lahko na srečo samo slovesno odkimal. Milan, sem mu zatrdil, na Zarji za zdaj še nisem doživel cenzure. Kaj, če bi omenjeni test midva zdajle ponovila? »Može!« se je nasmehnil s prav šolarskim zanosom.

»Imava pa eno težavo,« sem se zdrznil, »pri ugibanju številk od nič do dve imava 33,33-odstotno možnost, da številko uganeš naključno. Bi lahko tokrat testirala razpon od nič do deset?« »Zakaj ne?« je še enkrat igrivo dahnil. In pokimal: »Jaz bom šel tjale v sosednji prostor, ti napiši številko in se na list magari usedi. Potem me pokliči nazaj.«

Tako se je zgodilo, da sem s številko dve pod zadnjo platjo prvega televizijskega maga Balkana kaj kmalu poklical nazaj v sobo. Ko se je usedel, se je zelo skoncentriral in potem suvereno ustrelil: »Šest!« Kar malce pobito sem mu zaupal, da je zgrešil, in predlagal, da test ponoviva. »Može!« se je nasmehnil in se spet premaknil v sosednji studio. Ko se je vrnil, pa je mojo podritno štirico tokrat videl takole: »Sedem!«

Ob tem sem ga nagonsko začel tolažiti, a za to ni bilo velike potrebe. Milan je bil videti prav toliko vesel in dobrodušen kot prej. »Včasih deluje, včasih ne,« je skomignil z rameni. Morda se bo komu zdelo čudno, a ob vsem tem se mi je kvečjemu še malce bolj prikupil. Če je Vidoviti Milan res tak okorel prevarant in manipulator, kot ga turboskeptik v meni sumi, da bi lahko bil … hja, zakaj je potem sploh privolil v test, za katerega je vnaprej moral vedeti, da ima samo devetodstotno možnost, da ga opravi?

Vajtsnejk

"Poglej, Jure, če bi imela midva dovolj denarja in vpliva na medije, bi lahko teh 70 odstotkov ljudi z lahkoto prepričala, da je tisti stol tamle bog."

»Dobro, Milan,« sem poskusil nekaj minut pozneje, »praviš torej, da je bil nasvet gospodu, naj si prebavne težave uredi s čepenjem pred posterjem Snoopa Doggyja Doga, izrečen v 'zabavni oddaji' … Ampak tvoji v nekdanji Jugi tako rekoč ponarodeli nasveti ženici, da bo njen sin našel ženo šele, ko si bo pustil dolge lase in začel poslušati 'hevi-metal grupo Vajtsnejk'… Hm, ti so bili pa mišljeni resno, kajne?«

»Drži,« se je prijazno nasmehnil danes prav nič faraonski Milan. »S tem je pa takole: malo je bilo zato, ker sem takrat delal tudi po 16 ur skupaj, in proti koncu takega šihta včasih ne veš najbolje, kaj sploh govoriš … No, v redu, ne gre pa čisto samo za to.« Sledila je zelo zanimiva Milanova ocena modernega človeštva, ki jo v bistvu tudi sam v celoti podpišem. »Na eni strani je znanost razvila precej dovršeno sliko tega, kako je nastal svet, in to podkrepljeno s trdnimi dokazi,« je razumno povzel moj sogovornik. »Religija pa nima za svojo verzijo enega samega pravega dokaza, a ji vseeno verjame 70 odstotkov vseh ljudi na svetu! Znanosti pa le 30 odstotkov! Moja žena ima prijateljico, ki je v Londonu diplomirala iz psihologije, in ona pravi natanko isto: približno 70 odstotkov ljudi je povsem norih in zato so stvari takšne, kakršne so. S takimi ljudmi je toliko lažje manipulirati. Poglej, Jure, če bi imela midva dovolj denarja in vpliva na medije, bi lahko teh 70 odstotkov ljudi z lahkoto prepričala, da je tisti stol tamle bog. V dveh letih ga spraviva v parlament, v dvajsetih iz njega narediva resno svetovno religijo! Normalen človek pa na možgane teh 70 odstotkov preprosto ne more vplivati. Vsekakor ne na pošten in razumen način.«

Drži, Milan, vsa čast za tako kremenito iskrenost … ampak kaj ima to zvezo s skupino Vajtsnejk? »Eto,« se je nasmehnil Milan, »taki nasveti služijo temu, da klicatelje seznanim, da obstaja v življenju še kaj drugega. Da obstajajo tudi skupine, kot so Rammstein, Metallica in Sex Pistols. In če bi jih tistih 70 odstotkov redno poslušalo, bi jim to lahko vsaj malo spremenilo miselnost. In potem bi lahko počasi dojeli, da je mogoče razmišljati tudi drugače … da na svetu ne obstaja samo turbofolk in da življenje ni samo serija dvanajsturnih šihtov!«

»Če ljudem v etru svetujem kaj o zdravju, vedno doživim hude napade zdravnikov, da me je treba prepovedati. O cerkvi sploh ne smem niti črhniti! Če pa hočem ljudem razložiti, da njihovi davki sploh ne gredo za ulice in šole, kot so sveto prepričani, me bo naslednji dan klical producent. Vse je prepovedano, vse je cenzurirano. V Srbiji počasi uvajajo zakonodajo, po kateri je kaznivo javno grdo govoriti o politikih. To ni naključje, tako sistem ščiti samega sebe. Zato mi ostane samo, da svojim klicalcem svetujem, naj poslušajo Vajtsnejk. Ker vidiš, tega mi pa ne cenzurirajo! To pa vseeno gre skozi!«

Ko sem ob tem začel malce razneženo gubati čelo, me je prehitel: »Veš, problem je precej velik – večji, kot se zdi! Te moje na prvi pogled ekstremne izjave so edino, kar mi sploh še ostane!« Ampak, Milan, zakaj tako praviš? »Hja, ker če ljudem v etru svetujem kaj o zdravju, vedno doživim hude napade zdravnikov, da me je treba prepovedati. O cerkvi sploh ne smem niti črhniti! Če pa hočem ljudem razložiti, da njihovi davki sploh ne gredo za ulice in šole, kot so sveto prepričani, me bo naslednji dan klical producent. Vse je prepovedano, vse je cenzurirano. V Srbiji počasi uvajajo zakonodajo, po kateri je kaznivo javno grdo govoriti o politikih. To ni naključje, tako sistem ščiti samega sebe. Zato mi ostane samo, da svojim klicalcem svetujem, da poslušajo Vajtsnejk. Ker vidiš, tega mi pa ne cenzurirajo! To pa vseeno gre skozi!«

Črni vitez

Ker človek nima prav pogosto priložnosti tako iskreno kramljati s prvim magom Balkana, je bil Milan dovolj ljubezniv, da sva koncu spontano izpeljala še branje tarota zame. In mi ne gre prav lahko z jezika: kar je povedal, se mi je zdelo prav nenavadno smiselno, čeprav sem še kar dobro seznanjen s principi tako imenovanega »cold-readinga« – torej nabora tehnik, ki jih razni mentalisti in iluzionisti uporabljajo za molžo lahkovernih trap in trapov. Kar hočem povedati, je, da Milan teh prijemov pri najini seansi skoraj gotovo ni uporabljal. Dejstvo je, da sem sam presekal kupček kart za tarot, in to čisto pri dnu … Zato se mi je zdelo še toliko bolj zanimivo, da je bila prva karta, ki je bila položena na mizo, SMRT. 

»To je tisto, kar ti pošilja vesolje – to je močnejše od tebe, to je tvoja usoda!« je zadovoljno zabrundal Milan. In me v naslednjem dihu jel miriti, da po konstelaciji kart sploh nisem v tako slabem položaju. Tega prej nisem vedel, a v tarotu pomeni smrt predvsem transformacijo. In res, sama risba nad to zloveščo besedo na karti je bila precej zmagovit vitez na črnem konju, ki poziva v boj. Tudi tisto s kraljem mečev v preteklosti in o vseh tistih kupicah, ki najbolj ovirajo to mojo smrt kot veliko osebno transformacijo … hm, vse to je bilo nenavadno smiselno! To bi bilo vsekakor pošteno jasno in brez okolišenja povedati.

Kakor koli, ti slabi dve urici z Milanom sta bili natanko tako zanimivi, kot sem pričakoval. Prvi televizijski mag Balkana pa je bil neverjetno, naravnost zunajserijsko odkrit o pravi naravi politike, resničnostnih šovov in splošni mentalni ravni ljudstva. Zato za mojo pivsko družbo še naprej ostaja prerok in mu bomo slovesno nazdravljali še na mnogo let!