Letos praznujete 30. obletnico ustanovitve zasedbe Bajaga i Instruktori. Verjetno ste ob tem razmišljali tudi o svojih letih. Vas je kaj strah staranja?
Ko gledam fotografije, vidim, da se staram, vendar je to normalen proces in z njim nimam težav, čeprav opazujem, koliko generacij je zraslo z nami. Danes igramo za vnuke tistih, ki so prišli na naš prvi koncert. To je res lep kompliment. Ko za seboj pustiš tekmovalno fazo, skozi katero gredo vsi, postanejo koncerti kot veselica, ker vsi poznajo tvoje pesmi. Glasba je posel, s katerim se lahko dolgo ukvarjaš, vendar sam nanjo ne gledam le kot na delo. Tako ali tako bi igral zase, morda bi imel glasbeni studio in igral po klubih. Na stara leta morda ne bi mogel več toliko potovati, vendar bi nekaj večerov na teden še vedno lahko igral v kakšnem klubu.
Loki, Žile, Cvele in vi ste v skupini že od samega začetka. Kako vam je uspelo 30 let obdržati skoraj enako zasedbo, ko pa se člani skupin navadno hitro menjavajo?
Izbiral sem glasbenike, ki znajo igrati, vendar so tudi moji prijatelji in v redu ljudje. Še danes pazimo drug na drugega. Ne maram skupin, v katerih se člani nenehno menjavajo, tako da si jih ljudje tudi zapomniti ne morejo. Začel sem kot član Riblje čorbe, torej v skupini, in sem se na to nekako navadil. Velika razlika je igrati z glasbeniki iz skupine, s katerimi sem že toliko let, in plačanimi glasbeniki, ki igrajo z različnimi umetniki.
Kako ste presodili, da je nekdo dober človek?
Nisem hotel sodelovati z ljudmi, zaradi katerih sem živčen. Z Ribljo čorbo sem izkusil, kako mora delovati skupina. Želel sem si normalne ljudi in ne norcev – ali pa vsaj take, ki so morda norci, a imajo podoben značaj kot jaz. Nekako smo se našli in to deluje.
Več vas čaka v najnovejši številki revije Obrazi!
