Zabava

Vanja Alić: Raje bezgov sok kot slabo vino

Sonja Javornik / Obrazi
11. 4. 2014, 13.11
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.54
Deli članek:

»Ej, previdno,« me hitro opozori Vanja Alič, pevec skupine Zaklonišče prepeva, ko se na sončno nedeljsko popoldne srečava na ulici pred njegovo hišo. »Sid je zelo zaščitniški,« pojasnjuje. Čeprav je na povodcu – predvsem z moškimi predstavniki svoje vrste ni nič kaj spravljiv, zato se na sprehodu nikoli ne sprehaja prosto –, bi še vedno rad dokazal, da je gospodar on in jaz ne prav posebno dobrodošel gost. Še dobro, da je zajklja, ki jo je Vanja takoj po prihodu spustil iz kletke, do obiskovalcev precej bolj gostoljubna, čeprav je toliko večja nevarnost za vrt, ki ga Vanja takoj ponosno razkaže.

Mateja Jordovič Potočnik

»Nekoč sem imel večjega,« pravi. »To je prva sezona vrtnarjenja po nekaj letih, saj smo prej zidali in za vrtnarjenje ni bilo časa. Včasih pa sem imel res veliko zelišč, predvsem dišavnic. Že samo ime pove, da dišavnice dišijo, ko jih pomaneš, in sproščajo eterična olja. To me je najbolj pritegnilo. Že kot zelo majhen sem rad opazoval rast rastlin, zato sem fižol, ki sem ga napletel kar po omari, in peteršilj sadil v sobi, saj smo živeli v bloku. Ker pa sem vse rastline preveč zalival, so največkrat podivjale – peteršilj je imel samo še stebla, listja pa ne,« se prvih vrtnarskih napak spominja roker, ki je »zelo pridno zalival tudi mamine rože«.

Kiti je odšla, ljubezen do dišavnic je ostala

Pri 18 letih, ko se je preselil v Ljubljano, v babičino hišo, je občasno prekopal tudi njen vrt, na katerem je gojila zelenjavo. »Babica mi je najprej odstopila eno vrsto v gredi, drugo leto že dve in tako naprej. Najprej sem bil navdušen nad paradižniki, kmalu so me prevzele tudi dišavnice. Imel sem deset različnih vrst origana, prav toliko različic timijana, bazilike in mete. Sprva sem bil nekakšen zbiralec dišavnic, potem pa sem začel brati tudi knjige o njihovi vzgoji in učinkovinah.«

Ko je spoznal njihovo uporabno vrednost, je poprijel tudi za domačo kuhalnico. »Občasno sem kaj skuhal in dodajal dišavnice, pri tem pa sem seveda pretiraval. Preizkušal sem razne okuse čajev, dodajal dišavnice v kise, jih konzerviral v olivnem olju. Baziliko, drobnjak in peteršilj še danes pridno nasekljam in zamrznem. Nad dišavnicami sem navdušil tudi babico in teto, vendar babica še dandanes ne loči med meliso in meto, zato me vedno sprašuje, kaj je kaj.«

Mateja Jordovič Potočnik

Dišavnice so Vanjo očarale v prvem zakonu, saj sta imela njegova tast in tašča cel kup zelišč in je pri njiju dobil prve sadike. Timijan, bazilika, origano in podobno so izvrstno uspevali, zakon žal ne. Kiti je odšla, ljubezen do dišavnic pa je ostala.

»Zelo mi je všeč materina dušica, ki raste na vsakem travniku, oziroma razni timijani, kot se imenujejo gojene oblike. Pa rožmarin, bazilika, šetraj. Klasika, skratka. Poleg osnovnih začimb, ki jih za zimo posušim ali zamrznem, še danes vlagam pekoče feferone. Sam pripravljam tudi bezgov sok, česar sta me naučili teta in babica, ki mi pri 92 letih pri tem še vedno pomaga,« pripoveduje glasbenik, ki je preračunal, da za vse leto potrebuje 40 litrov bezgovega soka. In vsaj toliko ga tudi »skuha«, ker se je tako navadil nanj.

Ljubljenčka naredita največ škode

Pred časom se mu je celo porodila zamisel, da bi prodajal svoje čaje, ki so jih prijatelji zelo hvalili. »Kadar se nečesa lotim, sem nad tem čisto navdušen, in tako je bilo tudi z idejo o čajih. Potem pa smo se selili, prišli so pomembnejši opravki in to je šlo malo v pozabo.« Pred slabim desetletjem se je namreč drugič poročil s Snežano, ki je prišla iz Sarajeva. Za družino, ki sta jo načrtovala, je bilo kletno stanovanje v babičini hiši premajhno, zato sta na vrtu začela postavljati hišo, sama pa sta se z vsemi domačimi ljubljenčki preselila v stanovanje, v katerem gojenje rastlin pač ni bilo mogoče. Zdaj je zaradi hiše tudi vrt precej manjši, »zato nekaj začimb gojim kar na travi, posadil pa sem tudi murvo, ki je zelo fascinantno drevo in me spominja na Primorsko. Izjemno všeč so mi plodovi črne murve, čeprav se ji nekateri izogibajo, ker je pod drevesom vse umazano, ko plodovi odpadajo,« pravi Vanja, ki se je pred kratkim še drugič ločil in v svoji hiški trenutno kraljuje sam z živalcami.

Njegove sosede pa so še vedno babica, teta in sestrična. Pri vrtnarjenju sodelujejo in si predvsem izmenjujejo pridelke. »Tudi teta in babica sta zmanjšali svoj vrt. Z njunega dobim solato, teta pa me včasih prosi za kakšno zelišče. Večino prostora na mojem vrtu zasedejo paradižniki. Obožujem jih, ne prenesem pa tistih, ki zorijo v hladilnicah. Lani sem na gredico posadil približno deset sadik paradižnika, druge sem zasadil kar po travi in jih speljal po ograji. Tako sem paradižnik jedel od konca julija do konca oktobra, in to vsak dan! Na koncu mi je bilo slabo že ob misli na to, da bom imel za obrok spet paradižnik,« se smeji Vanja, ki ima najraje svež paradižnik, čeprav je presežek letine tudi zamrznil.

Gojiti ga namerava tudi letos, ker je, kot pojasnjuje, dober antioksidant in dobro vpliva na prostato. Vanjo so prijatelji že pred leti označili za hipohondra, kar seveda pomeni, da je o boleznih skoraj tako podkovan kot zdravniki. »Vedno sem bral o zdravilnih učinkih zelišč in si pripravljal različne čaje, a sem bil pri tem nepotrpežljiv. Pred kratkim sem imel intervju s pesnikom in zeliščarjem Zlatkom Zajcem (Vanja dela tudi kot novinar, op. p.) in povedal mi je, da moraš te čaje piti redno, da pomagajo; če jih začneš piti takrat, ko zboliš, pa žal ne. Toda ljudje smo nepotrpežljivi in pričakujemo, da se bo naše stanje izboljšalo v dveh ali treh dneh. Tudi sam sem tak, zato se, kadar zbolim, ne zdravim z zelišči, temveč žal kar z navadnimi zdravili.«

Mateja Jordovič Potočnik

Radovedna zajklja

Letošnjo sezono na vrtu je odprl s konjskim gnojem. »Močnejši je od kravjega,« razlaga. Redkvice je že posejal, po »poscani Zofki« bo posadil še paradižnike, saj velja, da po tem datumu noči niso več tako hladne. »V teh dneh lahko še vedno pritisne mraz. Imam nekaj malega rož in vsak dan spremljam njihov razvoj. Tulipani se letos niso razbohotili v vsej svoji veličini, po mojem prav zaradi nevsakdanje zime,« tarna Vanja, ki se bolj kot zaradi vremena vznemirja zaradi škode, ki mu jo naredijo njegovi ljubljenčki. »Zajklja se v toplih dneh pase zunaj. Najprej je jedla tulipane in narcise, zato sem jih ogradil, vendar se zajec izmuzne tudi skozi najmanjšo luknjo v ograji. Težava je, da se loteva tudi strupenih rastlin, zato je poleti zunaj ves čas pod nadzorom. Pes pa se drži reda in ne hodi na vrt. Občasno ga le polula.«

Vanjo delo na vrtu sprošča in mu je v užitek. »Nič mi ni naporno. Vem, da delam zase, hkrati pa je moj vrt majhen. Če bi imel celo njivo, bi bilo morda drugače. Travo med cvetjem ročno režem vsakih štirinajst dni, če pa po naključju pozabim, me na to opomni babica. (smeh) Za striženje trave porabim približno dve uri, zraven pa še malo oplevem. Zgodi se, da mi je to odveč, a se malce prisilim, pa je. Navsezadnje sem vsaj na svežem zraku,« je iskren roker, ki mu je vrt najbolj všeč prav v tem letnem času, spomladi, ko vse cveti.

»Lepo je seveda tudi, ko dozorijo plodovi. Poznam vsak paradižnik in imam vse pod nadzorom – koliko je takšnih, ki so še zeleni, katerega bo treba obrati naslednji dan ... Težko bi mi kdo katerega sunil, ne da bi to opazil, je pa to v praksi tudi nemogoče, saj imam hudega čuvaja. Sid bo maja star devet let in je še vedno hud, čeprav se z leti umirja. Sprijaznil sem se, da z njim ne bom hodil na dopuste in kave, ker je do drugih psov napadalen. Je pa dober čuvaj.«

Raje bezgov sok kot slabo vino

Ko je začel kulinariko spremljati tudi kot novinar, je imel sprva težave, ker je odtlej v vsaki gostilni pričakoval veliko. »Kmalu pa sem se naučil ločiti vrhunsko kulinariko, kamor greš uživat, in hrano, ki te le nasiti. Le pri vinu je drugače – nikoli ne pijem vina, ki mi ni všeč. Izjemo naredim le na Dolenjskem, vendar se na okus cvička miselno pripravim že prej in po nekaj kozarčkih hitro steče tudi ta dolenjski posebnež. Sicer pa imam raje bezgov sok kot pa slabo vino.«

Vanja ni eden tistih glasbenikov, ki imajo ločeno garderobo za koncerte in prosti čas, saj je tako zasebno kot v skupini Zaklonišče prepeva, ki je pred kratkim izdala nov album Samo da prodje demokratija, oblečen v kavbojke. Res pa je, da si za na vrt navadno nadene trenirko in natikače. »Potem pa na kolena in delam. To me pomirja, saj lahko odmislim vse skrbi. Pri mojih letih je edina težava ta, da me kmalu začne boleti hrbet.«  

V svojih skladbah je po navadi družbeno kritičen, napisal je tudi nekaj ljubezenskih besedil, o cvetlicah in dišavnicah pa za zdaj še nič. »Če bi mi kdo naročil, naj napišem kaj o rožmarinu, morda bi, za naš bend pa res ne vem, kam bi ga stlačil,« pravi Vanja, ki je znal kdaj pred kakšnim koncertom tudi pregloboko pogledati v kozarček. »Včasih sem pil predvsem žgane pijače iz sadja in zelišč, travarico ali slivovko, zdaj pa mi ne ustrezajo več. Že nekaj let me bolj zanima vino.« Morda, razlaga, se bo nekoč začel ukvarjati še z vinarstvom.

»V prostem času in tudi kot novinar obiskujem enogastronomske točke, za pridelavo vina pa se še nisem navdušil. Moj oče prideluje teran, ker smo v vasi Kopriva na Krasu podedovali del vinograda. Nono je vinograd v obdelavo predal zetom, morda ga bo moj oče nekoč meni in bratu. Oče prideluje teran po tradicionalni metodi, torej svežega, sem pa sem bolj ljubitelj starejših letnikov in predvsem belega vina. Če bi želel narediti vino, ki bi mi bilo všeč, bi bilo to zelo zelo zapleteno.« Roker pravi, da imata vino in glasba veliko skupnega: »Vino je kot glasba, neskončen svet, v katerem odkrivaš vedno nove dimenzije. Pravi vinarji so tudi pravi umetniki, saj dajo vinu svoj avtorski pečat. Po vinu spoznaš človeka in vidiš, kdo je le tehnolog in kdo pravi umetnik. Podobno je s kuharji.«