Zabava

V kruh zaljubljeni Andrej Gerželj

Žana Kapetanović/M.J.
2. 3. 2014, 15.40
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.53
Deli članek:

Postojnčan Andrej Gerželj je sanjal, da bo profesionalni igralec tenisa, hkrati pa je bil trdno odločen, da bo nekega dne imel svojo pekarno.

Mateja J. Potočnik

Iz tiste teniške moke ni bilo kruha, sanje o pekarni pa so vzhajale dovolj dolgo, da je Andrej pred mesecem dni na ljubljanskem Gornjem trgu končno odprl butično pekarnico Osem. In že žanje pohvale navdušenih strank. Mladi pek, ki diši po moki in kruhu, iz oči pa mu sije veselje, je srečen tudi zato, ker bosta s partnerko Barbaro februarja dobila malce drugačno štručko – že drugega sina.

To je res lepa zgodba in to je resnično lep poklic, sem razmišljala, medtem ko sem čakala, da si bo Andrej odtrgal nekaj trenutkov za najin intervju. V pekarnico na koncu starega mestnega jedra na Gornjem trgu namreč ves čas prihajajo stranke, ki so očitno vse po vrsti ljubiteljice dobrega kruha in zaljubljene v to večno kulinarično temo, tako da imajo celo vrsto vprašanj in ves čas veselo klepetajo z Andrejem.

Nadvse očarljivo je tudi to, da v pekarni ne diši samo po kruhu, temveč tudi po francoskem šarmu. Pri peki in krojenju videza pekarne Osem se je Andrej v glavnem zgledoval po butičnih pekarnicah v Franciji in Nizozemski. Andrejeva partnerka Barbara Debevec je arhitektka, ki je okviru Arhitekturnega studia Plusminus30, v katerem je zaposlena, dala pekarnici prav poseben pečat.

Pravzaprav je interier pekarne sodobno meščanski, je pa ostala rdeča nit, ki trgovinico povezuje s pekarsko delavnico. Ta je le tri stopnice nižje. In skupaj sta čudovita celota. Pekarna, ki je urejena sodobno minimalistično, ponuja na policah tudi kakovostno oljčno olje, moko njihovega dobavitelja in odlične rezalne deske. Ponudba se bo verjetno še obogatila. Šarm celotnega prostora poudarja tudi dejstvo, da je pek ves posut z moko. Moke v njegovih laseh ne more prikriti niti modra ruta, ki si jo skuštrani enaintridesetletnik ljubko zaveže okoli glave.

Zakaj kruh, Andrej? »Prijelo me je že v najstniških letih. Začel sem se učiti peke. In bolj ko sem se poglabljal, vse dlje in vsegloblje me je odnašalo. Tako v praksi kot pri različnih pekih in mojstrih v tujini. Zakaj kruh? Ne vem. Kruh je preprosto nekaj posebnega. Kroji zgodovino in kulturo, je pomembna dediščina. Kruh je živa stvar, ves čas se razvija. Spreminja se skozi zgodovino, a je ves ta čas primarna dobrina in ima še vedno bogato vsebino. Vsaj zame ostaja neskončen izziv. Obožujem njegov vonj, okus in videz. Obstajala je nevarnost, da bo kruh v industrijski dobi v resnici postal zgolj (nekakovostna) hrana in da bo izdelava na tekočem traku z dodajanjem aditivov uničila njegovo bistvo in stoletno sporočilnost. A se to, na srečo, ni zgodilo. Kot kaže, je še vedno dovolj ljudi, ki znajo ceniti ročno narejen in kakovosten kruh.«

Za Andreja je kruh osnova prehrane, saj je  tudi sam velik »kruhar«. »Če mi daste kruh in sir, bom zagotovo preživel,« pravi v smehu. Malce ga skrbi močan trend nasprotovanja kruhu. Gluten razglašajo za velikega krivca za številne bolezni, bela moka je čedalje bolj na udaru in zaničevana. »Jaz vidim večji problem v vsem tem, kar se dodaja v kruh, in ne toliko v beli moki. Če je bela moka kakovostna, sveže zmleta in če je kruh dobro narejen, vam zagotovo ne bo škodil. Nekaj časa je bila v modi pirina moka, zdaj bi si vsi želeli nekaj s kamutom, še bolj trendovski pa je konopljin kruh.«