»Poznati in opisati vino? Težka naloga in velik izziv,« pravi Mira Šemič. »Zase lahko povem, da k vinu pristopam z veseljem, kot k neki lepi stvari. V vsakem vinu je mogoče najti harmonijo, sozvočje. Kot da bi harmonijo penine primerjali s Straussovo glasbo ali mlada rdeča vina s plesom tarantelo.« Tako kot velja za hrano bi tudi k vsaki glasbi gotovo našli ustrezno vino. »Čim več veste o vinu, tem bolj se zavedate, da o njem nimate pojma. To je znanost in strast, vsebina brez konca, vsako leto pridejo novi letniki, sorte so različne, vsaka je odvisna od klime, tal in pridelovalca.«
Še vedno študentka!
Trenutno je Šemičeva tik pred koncem študija na ugledni vinarski šoli Wine and Spirit Education Trust v Londonu. »Naredila sem prve tri stopnje sommelierstva, in zdaj, pri polnih šestdesetih, mi manjkata še dva izpita za četrto in zaključek študija. Verjetno sem najstarejša študentka, a zelo mi pride prav moje dolgoletno druženje s kozarcem v roki!« pove nasmejano. »Kadar delamo slepe pokušine, se pokažejo moje izkušnje s potovanj po vsem svetu.« Profesorji so tako imenovani vinski mojstri.
In kako je videti študij vina v praksi? »Študenti od devetih zjutraj do šestih zvečer preizkušamo različna vina. Dajo nam na primer tri kozarce, potem pa moramo ugotoviti, iz katere države je vino, katere sorte je.« Podobno bo potekal tudi diplomski izpit januarja prihodnje leto. Trajal bo šest ur. »Pred mano bodo postavili dvanajst vzorcev, šest rdečih, šest belih. Vse bo treba analizirati, ugotoviti, iz katerih sort so, s katerega kontinenta in vse drugo, kar sodi k poznavanju vina. Po tem delu, ki traja tri ure, sledi še enako dolg pisni del. To bo velik zalogaj.« Sledila bo diploma. Študirala bi lahko še naprej in postala vinska mojstrica v posebni kategoriji, v kateri je le kakih 270 oseb na svetu. »Veliko sem se učila o vinu. Ne hitim, ne delam kariere, študij je zame velika ljubezen in veselje.«
Preizkušati, in to ne le enkrat!
Poleg teoretičnega znanja o vsem, kar se nanaša na pridelavo in trženje vina, je potrebne veliko prakse oziroma pokušanja. »Kadar analiziramo vino, skušamo izločati stvari, da dobimo jedro. Pri tem pa moramo vedeti, za kakšno sorto gre. Vzemimo rizling: spomnim se, da je znan vinar v restavraciji zavrnil steklenico, češ da ga vonj vina spominja na nafto. Če je iz Alzacije, mora imeti tak vonj zaradi tal, klime in načina pridelave. Pri slepem testiranju ga hitro prepoznamo. Če bo s severa Nemčije, bo bolj suh, bolj saden kot tisti z juga Avstrije, kjer je več toplote in sonca. Pri rdečih vinih prepoznavaš odtenke, barve, količino tanina v ustih …, morda gre za pinot noir, ki je bolj saden, spominja na suhe slive, ali cabernet sauvignion, ki nekoliko spomni na okus paprike, morda robid. Kadar pokušaš rdeče vino, ki ima na robu že rdeče-oranžni rob, ugotoviš, da je vino najverjetneje z juga Francije …, a vse to je treba prepoznati in poskusiti. In to ne le enkrat!« (smeh).
Vino mi daje energijo!
Šemičeva je bila več let uspešna poslovna ženska. Pogosto je opravljala kar dve ali tri službe hkrati. Leta 2007 je prodala svoje zadnje podjetje in odtlej se posveča predvsem spoznavanju vina. »Počutim se blagoslovljena, da lahko živim za svoj hobi.« In od kod ji toliko energije? »Vino mi jo daje! Ne pijem ga vsak dan, a kadar se srečam s prijatelji in spijem kozarec, je božansko. To je katarza! Pijem le najboljša vina. Če mi vino ne ugaja, ga ne pijem, le prijazno držim kozarec. Če pa mi vino ugaja, je jutro, preden se dobro obrnem (nasmejano)! V tem res uživam.«
Šemičeva zelo ceni dobre vinarje, ki so pravi umetniki svojega posla in jih je treba spoštovati. Svojim učencem vedno pravi, naj nikoli ne rečejo, da je vino slabo. Vino ti morda ne ugaja, a zato ni slabo. Vinar dela vse leto, da naredi to, kar je v steklenici, zato ga ne gre lahkotno razglasiti za slabega. Treba je spoštovati etiko vina, saj je v njem ogromno vinarjevega dela, kreativnosti, pa tudi strahu in želja.
Najljubša so mi peneča se vina
Ob vsej raznolikosti vin, ki jih je Šemičeva imela priložnost preizkusiti, ima najraje peneča se vina, narejena po klasični metodi, ali mlada bela vina. »Fenomenalno. Absolutno jih obožujem,« pove navdušeno. Sestavine so dobre, žvepla ni veliko, okus je izreden. V penečih se vinih kvasovke varujejo vino, zato ne potrebuje drugih dodatkov. Tako nastane naravno vrhunsko vino. »Za izdelavo vrhunskega šampanjca ali penečega se vina potrebuješ veliko denarja in časa. Nihče ni nor, da bo v steklenice dajal slabe sestavine. Poleg tega je dobro vino treba skladiščiti vsaj tri leta, da postane pravo. »Na splošno imam raje bela vina. Rada pijem svežo rebulo, malvazijo, rdeča vina me naredijo utrujeno. Kot sem že omenila, rada sedim, modrujem ob kozarcu. Rdeče vino me ustavi, belo vino pa daje iskrivost,« pravi in vzdihne: »Je kaj lepšega kot začeti dan s šampanjcem?«
