Gre za triindvajsetletno vezistko, ki se znajde tudi v branilski vrsti. Barbara prihaja iz vasi Lovaszi, ki ima približno tisoč petsto prebivalcev in leži v bližini slovenske meje.
Slovenija je zanjo prva izkušnja s tujino Svojo nogometno pot je začela pri Viktorii iz Szombathelyja, že pri šestnajstih pa je odšla v Pomurje, kjer je ostala pet sezon.
Zdaj je tretje leto članica Rudarja. Kljub igranju za slovenski klub še vedno živi na Madžarskem, v Velenje pa se vozi na treninge in tekme. V preteklosti je bila članica madžarske reprezentance, a je zaradi neurejenih razmer opustila igranje za izbrano vrsto.
Barbara nam je v uvodu povedala, da se je za igranje v Sloveniji odločila, ker je tu še vedno blizu doma in ker gre za simpatično državo. Po njenem mnenju sta madžarska in slovenska nogometna liga na podobni ravni, manjšo prednost je vseeno dala naši, v kateri se igra bolj na moč. »Da, tudi ženske znamo igrati nogomet in to veliko bolje, kot bi si marsikdo mislil.« Čeprav tekoče govori slovensko, je edina stvar, ki jo tu moti, povezana prav z našim jezikom. »V Sloveniji je veliko različnih narečij, povsod se govori drugače, na primer v Prekmurju govorijo povsem drugače kot v Ljubljani, to je včasih zelo težko,« je dejala Barbara.
V nadaljevanju nam je povedala, v čem sta si Slovenija in Madžarska najbolj podobni in v čem najbolj različni. »Mislim, da so Madžari bolj prijazni od Slovencev. Slovenija je precej bolj čista od Madžarske, saj je tudi Madžarska čista, ampak je Slovenija bolj. Kar zadeva podobnost, pa za obe državi velja, da sta zelo zanimivi.« Preden smo se poslovili, smo jo povprašali, kakšni se ji zdijo slovenski moški. »Če povem, da je moj fant Slovenec, mislim, da sem povedala vse. (smeh)«
