Zdene, kot ga kličejo prijatelji, je pravi otrok Olimpije, saj je bil član tega kluba vse od svojega enajstega leta, ko je nogomet začel trenirati v pionirski ekipi. Igral je za vse mlajše selekcije tega kluba, pred prehodom v člansko ekipo pa je bil za leto in pol posojen Ljubljani, za katero je nastopal v drugi zvezni in slovenski ligi. Takrat je igral kot srednji napadalec in bil na polovici sezone celo prvi strelec slovenske lige. »Mislil sem že, da bom nogomet igral samo še za zabavo, nato pa so me na polovici sezone 1973/74 le povabili v Olimpijino člansko ekipo. Iz moje generacije mladincev se je v prvo ekipo prebil le še Tone Rožič. Prvo prvoligaško tekmo sem odigral v Tuzli s Slobodo, in to kot srednji napadalec, nato pa me je trener Slavko Luštica prestavil na mesto zadnjega branilca, kjer sem igral večino kariere,« se danes spominja svojih nogometnih začetkov.
Ob vprašanju, na katerega od številnih trenerjev v svoji karieri ima najlepše spomine, mu je ob Luštici prvi prišel na misel Vukašin Višnjevac. Ta ga je prvič treniral že, ko je leta 1976 služil vojsko v Sarajevu in je bil takrat trener Sarajeva. »Po njegovih metodah sva takrat trenirala skupaj s Safetom Sušićem, s katerim sva prijatelja še danes. Tisto sezono je bil hudo bolan in zato izven pogona. Opazil sem, kako je Višnjevac pomladil ekipo in veliko vlagal v mlade domače igralce. Pri Olimpiji vse od časov Ace Obradovića, ki je kupil kakšnih trideset igralcev po celotni državi, domači niso dobili veliko priložnosti, čeprav je imela pod vodstvom Nedeljka Gugolja izjemno dobro mladinsko ekipo. Ta je nekajkrat igrala v finalu mladinskega DP nekdanje Jugoslavije. Tudi jaz sem kot mladinec igral v tem finalu s Hajdukom, kar je bila predtekma pokalnega finala Olimpije in Crvene zvezde. Ko je v klub prišel Višnjevac, je takoj izbral sedem igralcev iz drugih ljubljanskih klubov in jih priključil Olimpiji. Eden od njih je bil tudi Srečko Katanec, čeprav je za precej večjega talenta od njega veljal Roman Bengez. Srečko je veljal zgolj za pridnega, a Srečko je srečko in si je srečo tudi zaslužil.«
Za Bežigradom v vlogi gostov
Dolga leta standardnemu članu prve ekipe Olimpije se je bilo precej težje odločiti ob vprašanju, katera od številnih tekem mu je najbolj ostala v spominu: »Najraje se spomnim derbijev s klubi velike četverice. Sredi Beograda smo nadigrali Partizana, Hajduka in Dinamo smo kar nekajkrat premagali. Še najtežje nam je šlo z Zvezdo, čeprav smo nekoč po zmagi nad njo celo prevzeli vodstvo na lestvici. Vse te tekme so bile zanimive zaradi polnih stadionov, čeprav smo bili po tej plati za Bežigradom bolj v vlogi gostov, saj je bilo skoraj na vsaki tekmi tri četrtine navijačev gostujoče ekipe in ena četrtina zaspanih Ljubljančanov. Posebej nočne tekme so se nam zdele nekaj posebnega. Iz svoje prve sezone se dobro spomnim tudi tekme v Splitu s Hajdukom še na starem stadionu na Plinari. Na njem je bilo res zanimivo igrati, saj so bili gledalci povsem ob stranski črti igrišča in te je kdo lahko celo uščipnil. Takrat je za Hajduk še igral Brane Oblak. Tam se je kot igralec prerodil, saj ga je Tomislav Ivić pripravil do tega, da je začel teči, medtem ko je pri Olimpiji pogosto deloval precej lenobno in bil zaradi tega večkrat izžvižgan.«
Zdene je bil s soigralci vselej v dobrih odnosih, čeprav pravi, da se izven igrišča niso prav veliko družili. »Če denimo štirje kartajo in ti ne, potem težko prideš zraven. Zame niti ni potrebno, da si izven igrišča ne vem kakšen prijatelj. Pomembno je, da se v ekipi čuti ekipni duh, saj je nogomet ekipna igra. Drugače bi lahko Ronaldo prišel v Olimpijo in z njo osvojil naslov svetovnega prvaka. Če je ekipa slaba, se takšen zvezdnik lahko raztrga, pa sam ne bo mogel ničesar storiti. Vzdušje v Olimpiji je bilo precej različno, saj se je v njej v mojem času izmenjalo ogromno igralcev. Domači smo se ponavadi bolj držali skupaj, saj so bili ostali bolj po hotelih in po svoje, mi pa smo imeli druge navade. Hitro pa je potem padla kakšna pripomba v slogu 'Opet se vi grupišete' (Spet se zbirate v skupine, op. p.). Jaz sem bil največkrat 'cimer' z Vilijem Amerškom, s katerim sem v šestih letih spal večkrat kot s svojo ženo. Zdaj skoraj z nikomer nimam več stikov. Prav Vilija še največkrat obiščem v njegovem lokalu, čeprav drugače v lokale ne hodim rad. Videti je, da se bomo zdaj srečevali samo še na pogrebih,« je dejal sogovornik, ki je bil tudi govorec na pogrebu prezgodaj preminulega soigralca Toneta Rožiča.
Pri Hajduku ves čas poškodovan
Zdenko je bil član Olimpije vse do leta 1983, ko je dobil ponudbo splitskega Hajduka, enega od klubov takratne velike četverice jugoslovanskega nogometa. »Žal sem tam igral zelo malo, saj sem bil stalno poškodovan. Že na prvi pripravljalni tekmi sem si poškodoval ahilovo tetivo, takoj po tem, ko sem okreval, pa mi je proti madžarskemu Honvedu počil palec na nogi. Trener Pero Nadoveza je že mislil, da ga zafrkavam. Rekel bi, da če mi je česa v karieri žal, mi je ravno tiste sezone. Ta je bila drugače za Splitčane precej uspešna, saj so se v pokalu UEFA prebili vse do polfinala, kjer so izpadli z londonskim Tottenhamom. Josip Čop, ki je potem igral namesto mene, je pozneje pravil, da se za svojo minutažo lahko zahvali le meni.«
Po tej sezoni je postavni branilec sklenil, da je nogometa dovolj, tudi pozneje pa ni občutil nobene želje, da bi ostal v tem športu: »Nogomet sem imel rad zato, ker sem ga tudi rad igral. Nikoli ne bi bil ne funkcionar ne trener. Takrat sem že študiral ekonomijo, žena je končala pravo in rekla sva, da si bova zgradila poslovno kariero. Imel sem in še imam urejeno družinsko življenje, selitev pa sem imel dovolj. Tudi v Split takrat ne bi šel, če z mano ne bi šla tudi žena. Lokala nisva želela odpirati, saj oba sovraživa kajenje, ki je bilo takrat seveda še dovoljeno. Od nogometa sem se oddaljil tudi zaradi tega, ker sem bil drugače kar fit, a so se mi poškodbe stalno ponavljale. Že eno leto, preden sem šel v Hajduk, sem skoraj vso sezono ležal doma zaradi poškodbe. Po koncu kariere tri leta nisem gledal nobene tekme niti po televiziji, samo zato, da me nogomet ne bi spet zamikal.«
Najstarejši pripravnik v Jugoslaviji
Po koncu študija ekonomije, kjer sta bila študijska kolega tudi z ljubljanskim županom Zoranom Jankovićem, se je Zdenko Iskra zaposlil v zunanji trgovini podjetja Astra. »Takrat sem bil star 32 let in bil najstarejši pripravnik v Jugoslaviji. Pokojni direktor Interevrope Miran Turk je bil družinski prijatelj in mi je ponudil mesto pomočnika, a sem se zahvalil, saj do zaposlitve nisem hotel priti po zvezah. Direktorja Astre sem moral celo prepričevati, naj me vzame za pripravnika, saj je najprej rekel, da to ne morem biti, če že imam deset let delovne dobe, ki sem si jo prislužil kot nogometaš. Zaradi tega sem zdaj že leto dni uradno v pokoju,« je povedal Ljubljančan, ki se je po treh letih dela v Astri pozneje najprej zaposlil kot pomočnik direktorja v Mercator Contalu (ob tem se je pohvalil, da je talent za jezike), kjer je delal šest let. Po dveh letih v zasebnem gradbenem podjetju je leta 1996 ustanovil lastno podjetje in se začel ukvarjati z investicijami v vrednostne papirje. »Šlo mi je zelo dobro, kot vedno v življenju. Za razliko od nekaterih imam vedno dovolj denarja, pa tudi dovolj časa. Tega si znam selekcionirati. Zame ni bilo pomembno, koliko časa si v službi, ampak kaj narediš. Sem pa tak, da bom, če je treba, tri dni samo delal in ne jedel in spal. Potem pa lahko deset dni počivam,« je razkril del svoje življenjske filozofije.
