Šport

Bili smo čisti amaterji

Robert Pogačar/M.J.
8. 2. 2014, 08.45
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.53
Deli članek:

Čeprav ni absolutno najstarejši še živeči slovenski olimpijec (ta čast pripada 93-letnemu atletu Marku Račiču), pa je nekdanji smučarski tekač najstarejši med tistimi, ki so nastopili na zimskih olimpijskih igrah.

Nikola Miljković

V Cortini je v teku na 15 kilometrov zasedel 45. mesto, s štafeto 4 x 10 kilometrov je bil 13., na 30 kilometrov pa ni pritekel do cilja. Pozneje je deloval kot tekaški trener in funkcionar, bil je tudi vodja prog na OI v Sarajevu.

Janez je rojen v Draščah pri Postojni, kjer je preživel prva leta, nato pa se je oče z družino preselil v Podbrezje na Gorenjskem, saj ni prenesel, da v domačem kraju in okolici ne sme govoriti slovensko. Od leta 1948 živi v Ljubljani, po vrnitvi iz partizanov pa je resneje začel trenirati smučarski tek, čeprav je bil sprva uspešnejši kot atlet. Bil je kandidat že za igre leta 1952 v Oslu, a so ga v zadnjem trenutku izločili iz ekipe: »Imeli smo že obleke za otvoritveno slovesnost, a smo jih morali vrniti nazaj. Rezultati pred igrami res niso bili ravno vrhunski, a glavna težava je bil denar, saj sta bila pot in bivanje v Oslu že takrat zelo draga. Tako so se odločili, da na igre pošljejo le pet smučarjev, druge pa pustijo doma.«

Igre v Cortini d'Ampezzo so članu sedemčlanske slovenske tekaške ekipe (pet tekačev in dve tekačici) ostale v lepem spominu, čeprav rezultatsko zanj niso bile posebej uspešne. »Igre so bile dobro izpeljane. Za vse razen za sojenje je skrbela vojska. Največ zanimanja je že takrat požel hokej z Američani, Kanadčani in Sovjeti, zaradi Zena Cola tudi alpsko smučanje, medtem ko je bilo za skoke in teke zanimanja manj. Spomnim se, da ob prihodu naše štafete v cilj, za zmagovalci smo zaostali dobrih 18 minut, tam skoraj ni bilo več gledalcev, saj so po prihodu najboljših štafet in Italijanov vsi hitro odšli. Penzion smo imeli čisto blizu stadiona, z dovolilnicami pa smo imeli neomejeno gibanje. Ko je v naš penzion prišel na obisk Tone Pogačnik in smo se malce pogostili, je prišel lastnik penziona in ga hotel napoditi ven. Temu sem se uprl, in ko sem to razložil Tonetu, ki ni znal italijansko, mi je rekel, naj temu 'makaronarju' povem, da so nam Italijani še veliko dolžni glede na to, kaj so počeli pri nas,« se spominja Janez, ki pa Pogačnikovih besed vseeno ni prenesel naprej.

Teči je moral tudi navzdol

Še vedno ga grize odstop na 30-kilometrski razdalji, za katerega krivi trenerja Jožeta Knifica, ki jim je izbral napačno mažo: »S Čehi smo imeli skupno kabino in lepo so nam povedali, kakšno mažo bodo uporabili, saj so hitro ugotovili, da je sneg moker. Knific nas je prepričal, da ima on boljšo. No, potem ne le, da v klanec nisem mogel teči, ampak sem moral teči tudi navzdol, saj smuči niso šle nikamor. Ker so bile povsem zamazane, mi ni preostalo drugega kot odstop. Ob tem sem imel številko še precej spredaj, tako da ni bilo nobene možnosti, da bi prišel do cilja.« 

Janez je ob svojem času lahko tekmoval samo v klasični tehniki, saj drsalne tehnike takrat še niso poznali, kakor tudi ne sprinterskih disciplin. »Takrat je bila najkrajša proga 10 kilometrov v štafeti, drugače 15 kilometrov, na igrah v Oslu pa še 18 kilometrov. Primerjava z današnjimi teki in drsalno tehniko ni mogoča. Ta se je začela uveljavljati šele na igrah v Sarajevu, kjer sta na 50 kilometrov premočno zmagala Šveda Gunde Svan in Thomas Wassberg. Onadva sta prva začela uporabljati poldrsalni korak, takrat smo mu rekli sitonen. Ta ni bil uzakonjen, ni bil pa niti prepovedan. V naših časih to ni bilo mogoče, saj smo imeli samo smučino, pa še ta ni bila narejena strojno kot danes, ampak zgolj s smučmi. Poskusi, da bi se kaj spremenilo, so bili sicer že pred Sarajevom, a so vsi propadli, saj so jih blokirali prav Skandinavci. Drsalni korak in potem tudi sprint je sprovocirala industrija izdelovalcev smuči. To je podobno kot s superveleslalomom pri alpskem smučanju, za katerega je že Tone Vogrinec dejal, da je to mineštra, ki nikamor ne paše,« pravi Janez Pavčič, ki mu je v uteho ostalo vsaj dejstvo, da je na 15 kilometrov za dve mesti prehitel pet let mlajšega brata Cveta, ki je na OI nastopil še osem let pozneje v Innsbrucku: »Rivalstvo med nama je bilo seveda prisotno, zlasti glede tega, kolikokrat bo kdo državni prvak. Meni je to uspelo sedemkrat, tudi njemu približno tolikokrat. Res pa je, da smo bili v primerjavi z vodilnimi nacijami glede vsega čisti amaterji. Prav zato zaradi svojih uvrstitev niti nisem bil razočaran,« je realen tekač, ki si za največji uspeh šteje 39. mesto s SP 1954 v Falunu v konkurenci 128 tekačev, pri čemer so najboljše države lahko nastopile s po osmimi tekači.

Šef olimpijskih prog

Po nastopu v Cortini je celotna jugoslovanska ekipa iz finančnih razlogov izpustila igre leta 1960 v ameriškem Squaw Valleyju, na igrah leta 1964 v Innsbrucku, ko je kariero že počasi končeval, pa je Janez, kot pravi, z dekretom postal trener. »Bil sem najstarejši, trenerja nismo imeli in določili so, da bom trener jaz. Takrat ni bilo demokracije, kot je danes. To vlogo sem nato opravljal 12 let, do naslednjih iger v Innsbrucku. Nato sem dobil ponudbo, da postanem trener v biatlonu, v katerem sem leta 1965 v Mrkopalju postal prvi državni prvak. Ko sva se pred kratkim pogovarjala z Jakovom Fakom, me je vprašal, kdaj sem bil pri njih državni prvak. Ko sem mu povedal, je dejal: 'Madona, takrat je bil moj oče star pet let.' No, ponudbo trenerja biatloncev sem zavrnil in jim odgovoril, da tak trener, kot bi moral biti, ne morem biti več, tak, kot so nekateri naši, pa ne želim biti. Istočasno sem dobil poziv iz Beograda, kjer sem bil določen za vodjo prog na OI 1984 v Sarajevu.«

Igre v Sarajevu so za Janeza pomenile posebno izkušnjo. Planina Igman, na kateri so potekala tekaška tekmovanja, je bila še povsem divja in zaraščena. Edino tekmovanje, ki je do takrat tam potekalo, je bil Igmanski marš v spomin na partizanski pohod, na katerem je kar nekaj borcev zmrznilo ali ostalo brez nog. Starejši od bratov Pavčič je na tem maršu enkrat zmagal, zato je bil na Igman navezan tudi čustveno: »Glede izbire proge sem imel povsem proste roke. Lahko sem naročil podiranje vsakega drevesa, ki ga je bilo treba podreti za pripravo proge; glede tega mi niso delali težav. Seveda pa s tem nisem pretiraval. Naziv 'šef staza' se je slišal fantastično, delo pa je bilo hudičevo zahtevno. Dve leti prej, ko smo imeli generalko, na terenu, kjer so bile tekme, ni bilo niti krpe snega. Nalogo sem prevzel s stisnjenimi ustnicami, kaj bo, če ne bo snega tudi v času OI. Bosanci so predlagali, da v tem primeru sneg pripeljejo s smukaške proge na Bjelašnici. To realno ni bilo izvedljivo, saj so bile proge takrat precej daljše od današnjih, ko na vseh razdaljah lahko tečeš na dvainpolkilometrskem krogu. Na 30 kilometrov je bil tako krog lahko dolg dvakrat 15 kilometrov, na 50 kilometrov pa trikrat 17,5 kilometra. Tako smo naredili kar 64 kilometrov prog. Še vedno pa pravim, da sem bil lahko srečen, da sem lahko sodeloval na takšni prireditvi.«

Med igrami v Sarajevu je bila sreča, da je ravno takrat nastopilo 17 dni skandinavske zime. Prav zadnji dan je med tekom na 50 kilometrov udaril fen iz Jadrana. »Ko je bila ta zadnja tekma končana, je z vseh streh teklo kot hudič. Še danes mi postane slabo, če pomislim, kaj bi bilo, če bi se to zgodilo kakšen dan prej. Čeprav sem bil vedno precej suh, sem takrat do OI shujšal pet kilogramov in pol, med OI pa še dodatnih pet,« mu je priprava olimpijskih prog pobrala kar nekaj živcev.

Polovico zneska ostalo Sarajevčanom

Za pripravo vseh potrebnih stvari za nemoteno izvedbo tekmovanja je Janez iz svojega žepa založil takratnih milijon 200 tisoč dinarjev. »Polovico tega zneska sem dobil povrnjenega, polovico pa ga je ostalo tam. Danes pravim, bog jih požegnaj. To je za današnje čase morda za koga nepojmljivo, a če bi bil še enkrat mlad in bi mi takšno stvar še enkrat ponudili, bi z veseljem ponovno sprejel. Le lepo bi prosil, naj na koncu vsak dobi, kar mu gre.«

V zvezi z igrami v Sarajevu je Janez Pavčič posebej pohvalil dva človeka, za katera pravi, da sta bila čudovita: »Prvi je bil politik Branko Mikulić, predsednik organizacijskega komiteja iger. Ta je bil pravi delavec, ki je znal udariti po mizi. Če tega ne bi kdaj storil, polovico stvari ne bi šlo skozi. Drugače je šlo vse na 'Nema problema, lako čemo' (Ni težav, bomo že). Na koncu smo rekli: 'Hvala Alahu in Miranu Trontlju.' Moj prijatelj vremenoslovec je vedno točno napovedal, kakšno bo vreme, in po tem smo se tudi ravnali.«