Zarja

Raje ocvirke kot čokolado!

Miša Čermak
1. 12. 2014, 10.51
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.56
Deli članek:

»Povejte, da sem univerzitetna diplomirana inženirka živilske tehnologije, kajti to je v poplavi vseh vrst nutricistov pomembno!« Pa ne, da bi zgolj diploma zagotavljala širino znanja o hrani; Marija ga nabira od rosnih let, pa na poti od profesorice do – po izgubi službe pred dvajsetimi leti – samostojnega dela. Marija je zakladnica sodobnega znanja, ki ga zna povezati s starimi modrostmi, ko so ljudje z razlogom, zaradi zdravja in dobrega počutja, jedli doma pridelano sezonsko hrano. »Pri dosedanjem delu sem spoznala, da je temeljna resnica vsega zdravega preprosta: ravnovesje na krožniku je ravnovesje v telesu. Zato jejmo vsakega malo, zelo mešano, raznovrstno, vedno lokalno, torej z vrta na mizo, in sezonsko.«

Kruh moje mame.
»Kruh zna speči vsaka mama; moka, voda, sol, žlica sladkorja, kvas in kanček domačega mleka. Toda kruh, ki ga je spekla moja mama, je bil vedno nekaj posebnega. Po navadi mi ga je spekla, če me dolgo ni bilo iz Ljubljane domov. Nič ni pisala 'pridi domov, pogrešamo te'. Nič, le kruh, ki je po pošti prispel v peti blok študentskega naselja, je zgovorno govoril o  njeni ljubezni do mene, ki je tedaj nisem znala prav razumeti. Pa vendar je njen kruh dišal drugače od kupljenega, čeprav ni bil tako bel in tako lep. Dišal je po domu, po domači pšenici in njenih rokah ... Še danes se sprašujem, kakšne misli je vgradila vanj, ko ga je mesila. In kakšen blagoslov mi je poslala, ko je zarezala križ v testo.«

Kot ena izmed šestih otrok izhajate iz materialno siromašne družine, a vendarle zelo bogate zaradi zavedanja o pomembnosti skromne, vendar polne prehrane.

Ja, naša kmetija, doma sem s Cola blizu Ajdovščine, je bila med burjo, kamni in borovci. Mama nam je vedno govorila, naj gremo ven in okušamo. Vse, kar je nabrala, je z velikim spoštovanjem dala v lonec. Nikoli ni pretiravala: skuhala je mineštro, jo prinesla na mizo, narezala kruh, ki ga je spekla sama, morda je celo imela katerega od otrok v naročju. Jedli smo sadeže, nabirali jagode, tisto in takrat, kar je ponujala narava. Veste, narava v mesecu, ko dozori kakšna stvar, vedno najbolje poskrbi za nas.

Narava ve, kaj ljudje potrebujemo?

Ve, da novembra potrebujemo korenje, kolerabo, repo, zelje, buče, kaki in pomaranče, vse oranžno: ker so dnevi krajši, potrebujemo sonce, da nas odpre! Tudi jajce je takšne barve, da nas razživi, in v otroštvu so nam dostikrat delali šato – veste, oranžna je proti depresiji, torej je treba to zdaj jesti. V tem mesecu bo dozorel tudi brin, treba ga je dati v zelje, ki se kuha, pa h krači: mama nas je naučila, da je treba vse, kar dozori v nekem mesecu, dati v lonec. Ker telo to potrebuje.

Ste se zaradi te mamine dediščine odločili za študij živilske tehnologije, no, tudi zaradi štipendije, čeprav vas je mikala medicina? In je to, kar vas je mama učila mimogrede, postal vaš način življenja?

Popolnoma res je to, ne vem pa, ali sem se zavedala, da mi je mama vcepljala odnos in miselnost, kako mora človek sam poskrbeti zase. Pri šestih otrocih denarja ni bilo nič, morala nas je naučiti, naj se pobrigamo sami zase: jeseni, ko smo spravili košnjo in je bilo treba kupiti zvezke, je oče rekel, poglejte, zgoraj nad hišo so zvezki! Razumeli smo, da moramo nabrati vinsko rutico, mišja ušesa, cel kup zelišč. Posušili smo jih na rjuhah in prodali. Tako srečni smo bili, da smo zaslužili in nekaj prispevali družini! Velikansko bogastvo sem dobila od denarno revnih staršev! Največkrat z vzgledom!

Ki zaleže več kot tisoč besed. Od tod ste verjetno po izgubi službe pred dvajsetimi leti črpali moč, da ste stopili na samostojno pot, na kateri izobražujete ljudi v radijskih in TV-oddajah ter s knjigami o zdravi prehrani?

Ko sem izgubila službo, sem bila zelo žalostna – od popoldneva do naslednjega dne do desete ure dopoldne (nasmeh). Bila sem otopela. Veste, kaj sem naredila? Možu sem rekla, pojdiva ven, šla sva na travnik, sklonila sem se k rožicam, k travam in v tistem trenutku se mi je razjasnilo in vedela sem, da se je začela moja samostojna pot, da je čas, da grem naprej. Otroci, ki so videli, da sem bila žalostna, so mi doma skuhali kosilo, mineštro in frtaljo, videli so, da se po tem sprehodu veselim, da govorim, popoldne sem že delala načrte. Kadar ima človek težavo, ima malo časa za jok, ker mora nekaj narediti. Kadar ti je hudo, pojdi v naravo, poveži se z živim in problem bo rešen! Res učim, napisala sem štiri knjige, a še vedno učim to, kar me je naučila mama: vsakega po malo v lonec. Ne smemo se pustiti nobenemu komercialnemu zavajanju! Na prvem mestu je zame to, da ljudje najprej spregledajo, da se dajo na prvo mesto, da se imajo radi, da se spoštujejo. Ko imaš sam sebe rad, poglej okoli sebe in videl boš, da imamo novembra tudi žita. Treba je videti, da okoli hiše rastejo koprive, ki se jih da v lonec, toda mnogi ljudje vidijo in poznajo stvari iz Avstralije, ker je to moderno.

Domača pomoč … »Zeljna lista za boleča kolena; kadar si utrujen ali pri glavobolu narezan krompir na čelo; stolčeni zeljni listi učinkujejo globinsko; koprive pri revmi. Tudi jaz sem si nastlala koprive v posteljo, ker me je špiknilo v križu: slekla sem se in ulegla nanje. Kar odrevenela sem, toda resnično je pomagalo! Pri desetih letih sem zbolela za revmatoidnim artritisom in zdravnik je prinesel eno samo zdravilo, tri druga, naravna, iz prehrane, pa je še predpisal: kokošjo juhico s pastinakom, zeleno, luštrekom, obema vrstama korenja, juha pa se je kuhala kakih šest ur čisto na rahlo. Vsak dan sem morala popiti z maščobo in zelenjavo vred eno skodelico – ogromno zelenjave je alkaliziralo moje telo. To je bilo zdravilo, kot tudi dve limoni vsak dan skupaj z olupkom in malo sladkorja za moč.  Zdravnik mi je rekel, da tako na stara leta ne bom zverižena, in nisem! In morala sem piti ribje olje.«

Zakaj prehranski dodatki in rastline iz tujega okolja niso najboljši za nas?

Nič nimam proti paradižniku pozimi v obliki salse, toda ko sonce močno posveti, potrebujemo paradižnik, da nas ščiti, ta trenutek pa pri nas ne sije močno. Narava nam daje v vsakem letnem času to, kar najbolj potrebuje naše telo. Zdaj potrebujemo ne le korenje, kakije in zelje, potrebujemo mast, ker potrebujemo energijo. Pripraviti se moramo na zimski čas, si dvigniti imunski sistem in narava nam je to pripravila. Ne potrebujemo eksotičnih prehranskih dopolnil, temveč  hrano, ki nam jo je dala naša zemlja in smo jo pospravili z njiv. Nanjo smo že encimsko pripravljeni: ko jo bomo zaužili, jo bo telo stoodstotno izkoristilo. Ker jo bomo zaužili v polni zrelosti! V sozvočju z naravo moramo biti!

Ali ni mast nezdrava? Zdaj se zelo propagirata palmina maščoba in kokosova, vi v vaši novi knjigi, v kateri pišete o osemindvajsetih oljih (Olja za prehrano, zdravje in nego telesa, Založba Kmečki glas),  temeljito obdelate vse maščobe.

Danes je največji problem nevednost. Če bi se kdo poglobil v sestavine naše domače svinjske masti, bi vedel, da je polovica maščob v domačih ocvirkih ali masti enkrat nenasičenih. To pomeni, da so natančno takšne, kot jih ima oljčno olje. Druga polovica so nasičene maščobe, toda te vsebujejo naravni vitamin A, ki ga potrebujemo za imunski sistem, in naravni vitamin E, ki pozimi omogoča boljše dihanje. Ko ljudje to izvedo, ponovno jedo ocvirke in mast. Če bi mi ta trenutek nekdo rekel, da naj vzamem ali čokolado ali ocvirke, bi vzela ocvirke, ker vem, da je to zdrava hrana. Na zelje ali ajdove žgance jih je treba dati malo: zaradi energije in tudi zato, ker naše celice potrebujejo tudi nasičene maščobne kisline. Maščobe so zelo pomembne, saj so v njih topni štirje vitamini – A, D, E in K. Upam si trditi, da je tudi osteoporoze več zato, ker ne uživamo dovolj maščob, kajti vitamin D prenaša kalcij, da ga izkoristimo, za neplodnost je morda krivo tudi pomanjkanje vitamina E, ki je prav tako topen v maščobi.

Fižolov namaz:

Sestavine: vložena rdeča pečena paprika, skuhan fižol, kisla smetana ali oljčno olje, česen, limonin sok, sol in poper, košček feferona in za okrasitev po želji še košček sira, kuhano jajce, peteršilj, drobnjak ...
Pripravimo: zmešamo do kreme, namažemo na polnovredni kruh in okrasimo.

Toda ljudje kupujejo vitamin E v lekarni.

In to je zelo narobe. Zakaj? Oddaljujemo se od prehrane, od sebe: kadar kuhaš in oblikuješ obrok, postajaš boljši! Jaz pravim, da mora hrana, duh po hrani napolniti hišo, v obroku mora biti tudi veliko ljubezni, veselja! Ko prineseš juho na mizo, prineseš del sebe, ljubezen prineseš na mizo! In vse to se ti vrne! Ljudje so srečni, nekaj dobrega si naredil. Jaz pravim, da kadar si žalosten, kadar si jezen, ne kuhaj, ker ne bo dobro: tehnično lahko sicer narediš brezhibno, a energije ne bo prave.

Ostaniva še malo pri masti in holesterolu, ki naj bi ga mast dvigovala.

Prav nevednost je to v zdravniškem svetu. Če pogledamo sestavine maščobnih kislin, je vse jasno, zelo dobra sta tudi kokosova mast in mlečna maščoba, ki sta sestavljeni iz srednje dolgih verig maščobnih kislin in zanesljivo ne povzročata holesterola. Če zraven svinske maščobe pojemo kislo zelje ali ajdove žgance ali ričet, pojemo veliko vlaknin, ki preprečujejo  neustrezno razmerje med dobrim in slabim holesterolom.

Katera olja torej priporočate v našem okolju?

Za kuhanje svinjsko mast, kokosovo in maslo – še bolje kuhano, pri oljih pa tisto, ki je pripravljeno za kuho, torej rafinirano, a uravnoteženo. Za cvrtje pa posebna olja za cvrtje, ki imajo več enkrat nenasičenih maščobnih kislin – a dobro je imeti pri sebi pravila za cvrtje. Resno vam pa rečem, da je za cvrtje najboljša mast: moja mama je posebno svinjsko mast, salo, ki vsebuje tudi naravne antioksidante, uporabljala za cvrtje krofov – taki krofi so odlični, to vedo tudi pravi kuharji. Neka zdravnica mi je povedala, da slanino priporočajo pri zdravljenju bronhitisa.

»Če daš telesu na razpolago raznolikost, samo uporabi in vzame tisto, kar potrebuje. Nekateri nutricionisti prevečkrat govorijo, kaj vse moramo in moramo in moramo! Saj pravim, vsakega malo, pa je ravno prav.«

Težko je ljudem v sodobnem času presejati množico informacij in ugotoviti, kaj je dobro in kaj je le želja po zaslužku. Naj se torej iz knjig, kakršne so vaše, ponovno učimo, kako kombinirati hrano ter kaj in kdaj jesti?

Kuhajmo sezonsko, v loncu zmešajmo vse, kar je zraslo tisti mesec. Drugo pravilo je, da poslušamo svoj notranji glas: če si zaželiš polento in mleko, si to skuhaj, če ti zadiši dobra krvavica, jo pojej, toda dodaj še kislo zelje ali kislo repo z ocvirki, lahko tudi krompir. Veste, ločevalne diete niso v redu: fižol vsebuje tako beljakovine kot ogljikove hidrate, torej obojega narava ni ločila! Raznolikost pomeni, da daš na krožnik vsakega malo. Najbolj narobe je to, da si naložiš zvrhan krožnik vsega; toda če nekomu zadiši zvrhan krožnik krompirja, naj ga poje, kajti njegovo telo ga potrebuje! Pa ne držite se receptov kot pijanec plota, preizkušajte, pokušajte, dodajajte, odvzemajte!

Ali ni edini pravi recept za zdravje dobro počutje, da človek posluša svoje telo?

To je prvi pogoj, da poslušaš svoje telo! Potem je pomembno zaznati, kaj ti telo sporoča – v petih sporočilih. Najprej: poglej kožo, če je hrapava, ti manjka cinka, pri mozoljasti je porušeno razmerje med omega 3 in 6, rdečkasta koža sporoča, da gre za pomanjkanje antioksidantov, gube naj kar ima, toda uvelost kaže na pomanjkanje kvalitetnih beljakovin (tudi fižol in prosena kaša jih vsebujeta), ki gradijo mišice – ali pa nagaja želodec. Vedno se primi za lase, če izpadajo, si v stresu ali pa ti manjka vijoličnih barv, kapilare so zamašene in hrana ne pride do globine. Oči povedo vse: če te pečejo, če je premalo solza, telo sporoča, da boš zbolel … Dobro si je v ogledalu pogledati jezik, kajti na njem se vidi vse, z njim pa tudi okušamo – pripravljen je okušati vso hrano, da se aktivirajo vse brbončice! Prej sva rekli, da se moramo imeti radi: če se imaš rad, se pogledaš v ogledalo in spoštuješ sporočila svojega telesa. Pa še to: zelo rada imam smeh, če ga ni, si ga pa naredim. Veseli se življenja, uživaj v njem, kajti to življenje je edino, ki ga živiš zdaj!