Kmalu bo dve leti, odkar sta postala par.
Boris: In tudi po dveh letih se zdi, da je vse tako, kot je bilo prvi dan. No, morda sem se malo polenil in se malo počasneje premikam.
Ksenija: To pa ni res! Pri naju na začetku sicer ni bilo strašnega ognjemeta, saj sva se poznala že več kot 20 let, ampak v teh najinih dveh letih ves čas sem in tja letijo kakšne »rakete« in je vseskozi enako lepo. Z Borisom ni zatonov, zelo je pozoren in skrben. Z njim res nikoli ni dolgčas, tudi če samo ležiš na kavču in gledaš televizijo. Zelo veliko se smejiva.
Ksenija: »Če si kaj želim, potem poiščem pot, da se želja uresniči, in ne čakam, da mi sreča pade z neba.«
Boris: Ravno včeraj sem ji s pantomimo kazal, kako bom moral na operacijo, kar je bilo res smešno, tako da sva se temu še dolgo smejala. Imam kup drobnih zdravstvenih defektov, vendar ti niso tako hudi, da ne bi mogel delati. Danes sem videl, da obstaja glasbena skupina Triggerfingers. Tako se imenuje tudi moja okvara na prstu, kjer je treba odstraniti kito. Moj prijatelj Silvijo, oče Borisa Kobala, ki je imel enako okvaro, me je med igro Čehova vedno pozdravljal tako (iztegne srednji prst in naju obe spravi v smeh, op. p.). Zaradi te težave namreč prst kar ostane in ga ne moreš premikati, kot bi želel.
Ste preverili, ali je skupina, ki jo očitno tarejo isti bolezenski simptomi, po vašem glasbenem okusu?
Boris: Nisem še, vendar bom pogledal na internet.
Začetek vajine zveze je bilo veliko presenečenje – Boris boem in umetnik, Ksenija pa po videzu in službi resna dama. Ali nista imela nobenih zadržkov, ker prihajata iz različnih svetov?
Boris: »V resnici ne teživa drug drugemu. Če imava o čem različno mnenje ali kaj ni obema všeč, si v šali skupaj zapojeva 'kako sva si razliiiična'.«
Boris: Poznava se že skoraj petindvajset let, od takrat, ko je bila Ksenija še zelo mlada. Povabila me je, da sem recitiral Povodnega moža v portoroškem Avditoriju, kjer je bila takrat zaposlena kot vodja kulturnih dejavnosti.
Ksenija: Moja želja je bila, da bi Boris na naši proslavi ob kulturnem prazniku recitiral Zdravljico. Direktorica mi je rekla, naj ga pokličem, on pa mi je takoj brez zadržkov povedal, da je zelo drag. Direktorica je bila pripravljena plačati tudi visoko ceno, in tako je prišel v Portorož in recitiral, ne sicer Zdravljice, temveč Povodnega moža.
Boris: Zelo nerad recitiram, zato vedno nabijem visoko ceno, da potem po navadi rečejo ne, hvala. (smeh) Fanči, direktorica Avditorija, pa ni rekla ne in tako sem moral recitirati.
Je bilo to vajino prvo srečanje kaj usodno? Sta že takrat prepoznala sorodno dušo?
Ksenija: Prvo srečanje je bilo bolj službeno in nič posebnega, spomnim pa se, da je, ko sem ga poslušala in gledala med recitiranjem na odru v Avditoriju, s svojo energijo name naredil res močan vtis. Sama pri sebi sem si rekla: »Tale Cavazza je pa nekaj posebnega.«
Boris: Ksenija me je nekaj let po nastopu v Avditoriju uradno povabila na Ples pomorščakov v Metropol hotel, kjer je po službi v Avditoriju delala kot vodja protokola. Takrat sem bil v zvezi in o kakšni kemiji nisem niti razmišljal. Tudi Ksenija je bila poročena in takrat še ni bil čas za naju. Sicer pa sva se vedno ob srečanjih prijateljsko objela in poljubila, si izmenjevala različne informacije ter voščila za novo leto in rojstni dan. Dobro se spomnim, kako sva se srečala, ko sem šel na Slavnik, kamor sem se odpravil v platnenih športnih copatih, ki pač niso najprimernejša obutev. Ksenija, ki je redno hodila na Slavnik, je s svakinjo prav tedaj prišla dol. Opozorila me je na neprimerno obutev in me skoraj prisilila, da sem vzel njene palice za hojo. Moram priznati, da sem se kar malo začudil, da mi je posodila palice. Spraševal sem se, ali je to morda kakšen znak.
Ksenija: »V življenju se je nepotrebno spotikati in se obremenjevati z nepomembnimi rečmi in malenkostmi. Škoda energije in časa.«
Ksenija:(smeh) Iti na Slavnik ni kar tako, kot kakšen sprehod, če tega ne počneš pogosto. No, Boris mi je nekaj dni pozneje palice prinesel nazaj, se zahvalil in priznal, da sem imela prav in da so mu bile res v pomoč. Z mano je popil kavo in šel. Tudi takrat očitno še ni bil pravi čas za naju.(smeh)
Kdaj je torej preskočila iskrica?
Boris: Ksenija me je povabila na večerjo in potem me ni več spustila iz rok, jaz pa nje tudi ne. (smeh) Večerja v Asu je naredila svoje ... Bila je izvrstna, veliko sem pojedel, pa tudi popil …
Ksenija: Za skupno kosilo oziroma večerjo sva se površno dogovarjala približno dve leti, na koncu pa sem poskrbela, da sva določila datum, kar je bilo pri najinih obveznostih kar težko. Ta večerja je trajala in trajala ... Naslednji dan je bil Boris malo mačkast, zato celo ni šel na vajo, kar se pri njem zgodi res izjemoma. Nato sva si izmenjala nekaj SMS-sporočil, teden dni zatem sem si ogledala njegovo predstavo Lunine mene in od tam naprej je šlo samo še naprej. (smeh)
Oba prihajata s primorskega konca in imata očitno veliko skupnega.
Boris: Zanimivo je, da njeno mamo Marijo poznam že zelo dolgo, od mladih let, veliko dlje kot Ksenijo. Včasih je njena mama v Piranu namreč igrala rokomet, pomorci pa smo bili veliki navijači te rokometne ekipe. Z mamo sva se večkrat srečevala tudi v teatru in ob teh priložnostih sem jo vedno povprašal po Kseniji.
Ksenija: V Kopru z mamo živiva v isti vrstni hiši. Ona ima stanovanje spodaj, jaz pa zgoraj. Na začetku najine zveze ji še nisem nič povedala za Borisa, tako kot tudi nikomur drugemu ne, potem pa naju je nekega dne zalotila na parkirišču pred hišo. Malo je bila presenečena in je kar vprašala Borisa: »Kaj pa ti tukaj delaš?« (smeh)
Boris: »Ksenija me je povabila na večerjo in potem me ni več spustila iz rok, jaz pa nje tudi ne.« (smeh)
Boris: In jaz sem ji odgovoril, da sem prišel obiskat njeno hčer. (smeh)
Bi rekla, da je očitno usoda poskrbela, da sta se pogosto srečevala in končno le spoznala, da si ustrezata?
Boris: Jaz ne verjamem v usodo in naključja!
Ksenija: Človeku je zagotovo kakšna stvar usojena, vendar v življenju ne moreš samo čakati, da se reči zgodijo same, ampak moraš predvsem sam ukrepati in kaj narediti, da se želje uresničijo. Če ne bi Borisa prijateljsko povabila na večerjo, potem verjetno zdaj ne bi bila skupaj in bi ostalo pri naključnih srečanjih in čestitkah za novo leto. Če si kaj želim, potem poiščem pot, da se želja uresniči, in ne čakam, da mi sreča pade z neba.
Kako sta se v zvezi spremenila? Sta drug zaradi drugega kaj boljša ali slabša?
Boris: Nič se nisva spremenila. Spoštujem Ksenijine napake, ona moje, in to je to. (Ksenija se vmes šali, da to ni res, češ da ona nima napak, op. p.) Ne poznam človeka, ki ne bi imel napak, vendar zveza lahko uspe samo, če si toleranten.
Ksenija: In razumevajoč, s spoštovanjem do drugega in do drugačnosti. Obenem pa se tudi trudiš, da lastnih napak ni toliko, da bi bile preveč moteče. In gojiš vez, jo nenehno nevsiljivo zalivaš, da raste in cveti.
Boris: Če bi bilo toliko razumevanja in spoštovanja, kot ga imava midva v zvezi, tudi v naši politiki, bi bilo veliko boljše.
Kseniji kdaj kaj rečete čez predsednika?
Boris: V njeno delo se ne vmešavam. Če mi pove, da imajo službeno večerjo, jo vprašam le, ali so dobro jedli. (smeh)
Kdo kuha pri vaju doma?
Ksenija: Veliko jeva zunaj, sicer pa včasih kuha Boris, drugič jaz, ampak to je res redko.
Boris: Zdaj pogosto nosim kosilo Sebastijanu (Borisov sin se je poškodoval tik pred premiero Iliade, v kateri bi moral imeti glavno vlogo, op. p.) in nimam možnosti, da bi še kuhal. Enostavno vzamem posodo in grem v restavracijo po hrano. Za Aleksa večkrat kuham jaz ali pa mu skuha mama. Po kosilu je pogosto takoj spet lačen, zato grem večkrat v Platano in mu prinesem njoke, uro pozneje pa bi že jedel pečene banane. Recepta za pečene banane s cimetom me je naučila Ksenija.
Aleks stanuje pri Borisu, tako da je verjetno pomembno, da se tudi s Ksenijo ujameta?
Ksenija: Aleks je super fant in se odlično razumeva.
Boris: Moj sin ni zahteven. Ko je bil mlajši, se je kar zvijal od smeha, zdaj pa prihaja v puberteto in je že bolj sramežljiv. Kot oče moram biti bolj strog, zato se meni ne smeji toliko, Ksenija pa ga zna nasmejati. V šoli je še vedno priden, vendar ga je treba spodbujati k delu za domače naloge. Upam, da najstništvo ne bo težko, saj najtežje šele pride. Pri Sebastijanu in Damijanu je bila puberteta kar huda. Enkrat sem prišel domov in sta sedela za mizo. Sebastijan je povedal, da mu je Dajo izbil zob, spet drugič sta rekla, da so ju napadli fantje, pozneje pa sem izvedel, da sta se stepla med seboj. Bila sta enojajčna dvojčka, vendar sta bila karakterno zelo različna. Aleks ni pretepač in ga borilni športi ne zanimajo. Pravi, da bo raje tekel, če bo kdaj ogrožen, jaz pa sem mu predlagal, naj se pretvarja, da ima v bližini očeta.
Seveda, očeta boksarja. Na katerih področjih pa sta si skupaj razširila obzorja?
Ksenija: Boris se je verjetno naučil kakšno reč o protokolu in bontonu, čeprav je večino vedel že prej. Ve na primer, kdo mora prvi v restavracijo in kdo prvi iz nje, kako odložiti pribor med jedjo in po jedi, kako pridržati plašč, pristaviti stol in podobno, a se iz takih reči predvsem hecava. To zame seveda niso pomembne reči za dober partnerski odnos.
Kdaj pa zna biti Ksenija sitna?
Boris: Saj sploh nikoli ni sitna. V resnici ne teživa drug drugemu. Če imava o čem različno mnenje ali kaj ni obema všeč, si v šali skupaj zapojeva »kako sva si razliiiična«.
Ksenija: »Na začetku najine zveze ji še nisem nič povedala za Borisa, tako kot tudi nikomur drugemu ne, potem pa naju je nekega dne zalotila na parkirišču pred hišo. Malo je bila presenečena in je kar vprašala Borisa: 'Kaj pa ti tukaj delaš?'« (smeh)
Ksenija: V življenju se je nepotrebno spotikati in se obremenjevati z nepomembnimi rečmi in malenkostmi. Škoda energije in časa. Pa saj niti nimam kakšnih posebnih razlogov za slabo voljo. Boris na primer nikoli ne zamuja, ampak vedno pride raje deset minut prej.
Boris: Na radiu je veliko mojih mlajših kolegov redno zamujalo, celo po eno uro. Povedal sem jim, da s tem kradejo čas meni. Tudi v teatru moraš biti prisoten uro prej in včasih tudi jaz malo zamudim, vendar takrat vedno pokličem in vratarju sporočim, kdaj bom prišel, da ne bi koga skrbelo.
Ampak pari se navadno prepirajo zaradi malenkosti, recimo, da nekdo pušča nogavice na tleh, drugi stiska zobno pasto na sredini ...
Boris: Nama se te stvari sploh ne zdijo pomembne, niso vredne, da bi se zaradi tega vznemirjala.
Ksenija: Jaz nikoli nisem bila tečna glede takih stvari. Seveda pride tudi slab dan, ko si bolj siten, vendar se Boris hitro znajde in začne govoriti po notranjsko in potem ni druge možnosti, kot da se začnem smejati.
Ksenija, ali zdaj gledate več filmov in predstav kot prej?
Ksenija: Filme sem vedno zelo rada gledala in jih tudi veliko videla. Enako je z gledališčem. To se ni spremenilo. Na srečo sva usklajena tudi pri tem, da razen izjemoma ne marava hoditi na premiere, ampak si raje ogledava kakšno ponovitev.
Boris: Jaz grem raje v kino kot v teater. Tam me redkokatera predstava preseneti. Nekaj je dobrih, ampak žal je veliko tudi slabih.
Sicer pa ste nazadnje imeli pomembno vlogo v drugi sezoni hrvaške serije Počivali v miru. Kako to, da spet igrate na Hrvaškem?
Boris: Tudi Sebastijan je veliko igral na Hrvaškem in me v tem že prekaša. Pravzaprav v seriji igra mojo vlogo v mlajših letih.
Ste vlogo torej dobili »po zvezah«?
Boris: Ne vem, kdo je dobil delo zaradi koga, saj je vseeno. Zadovoljni so bili z nama obema, veliko truda pa sem moral vložiti v hrvaščino. V seriji mi je bilo ime Bruno Vilinski in je bilo priimek težko umestiti, zato so mi rekli, naj se zaradi jezika ne vznemirjam, saj bodo ljudje vedeli, da nisem Hrvat, in bodo tako bolj razumevajoči, če naglas ne bo vedno pravilen.
Verjetno ste tudi zaradi biografije, ki je bila prevedena v srbski jezik, spet bolj iskani na Balkanu?
Boris: Na Hrvaškem se knjiga ne prodaja. Knjigo v srbščini sem podaril Šerbedžiji, saj je prej še ni prebral, en izvod pa sem dal tudi režiserju hrvaške serije. Napisal sem mu, da bo morda v knjigi dobil idejo za film.
Si želite, da bi po njej posneli film?
Boris: Seveda, vendar bi za to potrebovali res veliko denarja, saj bi morala biti velika produkcija. Daj, Ksenija, še ti kaj povej. (smeh)
Ksenija: Saj sem že veliko povedala. (smeh)
Prve ljubezni so po navadi fatalne, strastne, z leti pa se malo umirimo in spoznamo, da ni nič tako tragično, kot se zdi. Ali kaj pogrešata tiste metuljčke, dramo ...?
Boris: Ko sem bil še na Akademiji, sem poznal suhljatega fanta, ki je bil ves čas skupaj z zelo lepo žensko. Bila sta zaljubljena do ušes. Po enem letu se je on zapil, ona pa je zacvetela kot roža – to je povzročila tako imenovana fatalna ljubezen! Njen učinek je močan, vendar skoraj nikoli ne traja dolgo. Bolje je, da se v razmerje spustiš tudi po razmisleku. Poznam le nekaj kolegov, ki so skupaj že vse življenje, in mislim, da tudi pri njih ni vedno vse lepo. Eden izmed teh kolegov mi je enkrat rekel, da imam srečo, ker sem sam ...
Ksenija: No, pogosto si človek želi tisto, česar nima, in se včasih ne zaveda, kaj v resnici ima, dokler tega ne izgubi. Všeč mi je, ko vidim starejši par, ki je skupaj vse življenje in se imata še vedno zelo rada. To je vredno mojega poklona, saj so taki pari redki. Življenje pač prinese svoje nepredvidljive zgodbe in skušnjave. Z Borisom seveda ne bova mogla biti skupaj vse življenje, ker sva se »zahakljala« šele pred dvema letoma. Lahko pa sva skupaj od tod naprej ...
Boris: Upam, da bo to čim dlje. Če bo le zdravje služilo.
Ksenija: Dogovorila sva se za vsaj še petindvajset let. (smeh)
