Čudež v Andih

FOTO: »In ko od arašida ni ostalo več nič, je zmanjkalo tudi hrane,« nato so zagrizli v človeško meso

S.R.
13. 10. 2022, 05.54
Deli članek:

Minilo je natančno pol stoletja od letalske tragedije v Andih, ki je zaradi okoliščin, v katerih so se znašli preživeli, pretresla ves svet ter dočakala tudi znamenito uprizoritev na filmskih platnih.

Profimedia
Preživeli so 72 dni bivali v trupu letala. Tako je bil videti kraj strmoglavljenja 72 dni po nesreči.

13. oktobra 1972 je visoko v Andih strmoglavilo urugvajsko vojaško letalo Fairchild F-227, na katerem je bilo prisotnih 45 potnikov in članov posadke. Sledila je dvomesečna kalvarija v zasneženih gorah, ki jo je preživelo le 16 ljudi. Slednji so se morali zateči tudi h kanibalizmu. Celotna saga, ki se je začela s strmoglavljenjem čarterskega leta 571 in neverjetnim epilogom, je danes znana tudi kot »čudež v Andih.«

Pred njimi se je pojavila gora 

Dvomotorno potniško letalo, na krovu katerega so bili prisotni člani ragbijskega moštva Stari kristjani ter njihovi prijatelji in družinski člani, je z mednarodnega letališča Carrasco na obrobju urugvajske prestolnice Montevideo vzletelo dan pred tragedijo. Namenjeni so bili v čilsko prestolnico Santiago, a so zaradi slabega vremena pristali v argentinskem mestu Mendoza ob vznožju Andov. Pot so nadaljevali naslednji dan. Čeprav do Santiaga ni bilo več daleč, so morali zaradi varnosti izbrati daljšo pot in leteti čez prelaz Planchon, saj letalo Fairchild ni bilo zgrajeno za lete nad nadmorsko višino 6900 metrov. Pilot je približno eno uro po vzletu prek radijske zveze javil, da so prelaz že preleteli in da so dosegli Curico na drugi strani Andov, kontrolorji zračnega prometa pa so mu dali zeleno luč, da se lahko začne spuščati in pripravljati na pristanek. Izkazalo se je, da je pilot lokacijo letala ocenil povsem napačno, saj so se še vedno nahajali na območju gorovja, kontrolorji pa so le nekaj trenutkov pozneje z letalom izgubili stik. Slednje je ob približno 15.30 uri s krilom trčilo v goro in strmoglavilo v odročni argentinski dolini nedaleč od čilske meje. Nemudoma se je začela reševalna akcija, a so pristojni hitro ugotovili, da je bila zadnja sporočena lokacija letala napačna. Reševalci so nato svoje napore usmerili v zasneženo visokogorje, a so bile vremenske razmere izjemno slabe. Hitro so tudi ocenili, da nesreče nihče ni preživel. Po osmih dneh so reševalno akcijo uradno prekinili, z iskanjem pa so nadaljevali le še svojci potnikov.

Profimedia
Jose Luis Inciarte je bil eden od 16 preživelih (na fotografiji v skupaj s svojim bratom v bolnišnici v Santiagu).

Zatekli so se h kanibalizmu

Letalo je strmoglavilo na nadmorski višini približno 3500 metrov, pri čemer je sedem ljudi iz letala padlo že pred pristankom, še štirje, vključno s pilotom, so umrli ob trčenju z zasneženimi tlemi. 33 preživelih, med katerimi je bilo veliko poškodovanih, se je srečalo s snegom in temperaturami pod lediščem. Zavetje pred najhujšim so našli v trupu letala, ki je v večji meri ostal nepoškodovan, a so imeli le pičle zaloge hrane, ki jim je pošla v približno tednu dni. Postavljeni so bili pred težko dilemo, a so se vendarle odločili, da bodo zagrizli v meso umrlih sopotnikov. »Prvi dan sem z arašida sem počasi lizal čokolado ... Drugi dan sem arašid nežno lizal več ur ter ga tu in tam grizljal. Enako sem storil tretji dan in ko od arašida ni ostalo več nič, je zmanjkalo tudi hrane,« je mnogo pozneje v svoji knjigi zapisal Nando Parrado, eden od 16 preživelih. V naslednjih nekaj tednih je nato umrlo še šest oseb, malo pred polnočjo 29. oktobra pa jih je doletela nova nesreča, ko je trup letala zasul plaz in je življenje izgubilo še osem ljudi. V naslednjih tednih so, kolikor so bili pri močeh, iskali morebitno pot z gore, 12. decembra, ko je bilo živih le še 16 oseb, pa so se trije podali v dolino, pri čemer se je eden pozneje vrnil do letala. Preostala dva sta po več težkih dnevih 20. decembra vendarle naletela na tri pastirje iz bližnje vasice Los Maitenes, slednji pa so o preživelih potnikih obvestili pristojne organe. 22. decembra sta se na kraj tragedije odpravila dva helikopterja, a so zaradi slabih vremenskih razmer rešili le šest preživelih. Po zadnjih osem so se vrnili naslednji dan. Njihova groza je trajala celih 72 dni.

Sledil je medijski spektakel, v katerem so preživeli priznali, da so se za lastno preživetje zatekli h kanibalizmu, zaradi česar so se nekaj časa znašli na udaru dela javnosti. Njihova zgodba je služila kot podlaga za številne knjige in filme, med katerimi je zagotovo najbolj znana knjiga Živi - zgodba preživelih iz Andov iz leta 1974, ki je leta 1993 z odmevnim filmom Živi doživela filmsko adaptacijo.

Profimedia
Preživeli, ko so se po dveh mesecih srečali s svojci.

Profimedia
22. decembra sta se po preživele odpravila dva helikopterja.

Profimedia
Preživeli, ko so se po dveh mesecih srečali s svojci.