Pred desetimi leti so to vrsto alergije poznali zgolj na omejenem območju na jugozahodu ZDA, zdaj o njej že poročajo iz vseh ameriških zveznih držav. Leta 2009 je bilo zgolj 24 dokumentiranih primerov, deset let pozneje že 34 tisoč, po nekaterih ocenah naj bi za to alergijo zdaj pravzaprav trpelo že vsaj milijon Američanov.
Pri naših sosedih že grizejo
Poročila o sindromu alfa-gal vztrajno kapljajo tudi od drugod, zaznali so ga v Braziliji, Južni Koreji, Avstraliji, na Japonskem, v Južni Afriki in tudi v Evropi, najprej na Švedskem, v zadnjem času pa tudi v Italiji, Avstriji, na Poljskem … Tisto, kar precej bega znanstvenike, je, da je bil raznašalec omenjene alergije izključno tako imenovani osamljeni zvezdni klop (Amblyomma americanum), lone star po angleško, zdaj poročajo, da so kot prenašalce zaznali še šest drugih vrst klopov, med njimi je, žal, tudi pri nas razširjeni navadni gozdni klop (Ixodes ricinus). Znanstveniki razloge za to iščejo predvsem v podnebnih spremembah, zlasti višanju temperatur in zračne vlažnosti. Marsikje zdravniki tako najbrž niti še ne vedo, s čim imajo opravka, to pa seveda povečuje možnost za napačen odziv oziroma zdravljenje že tako večinoma zelo neprijetne alergije, ki velikokrat povzroča anafilaktični šok in tudi smrt.
Vzrok je vnos v človekov krvni obtok
Pri alergijah gre večinoma za intoleranco na beljakovinske komponente v hrani, pri sindromu alfa-gal oziroma alergiji na rdeče meso pa je problematičen sladkor alfa-gal, od tod ime sindroma, ki ga najdemo v organizmu večine sesalcev, razen pri človeku in primatih. Alfa-gal človeku, ki uživa rdeče meso, ne povzroča težav, alergična reakcija nanj pa se lahko pojavi po ugrizu klopa, in to tudi več mesecev ali celo let pozneje, tako rekoč nenadoma in čeprav ste vmes že pojedli kar nekaj zrezkov oziroma bili na veliko piknikih.
V slini klopa, ki se je prisesal na kakšno žival, govorimo zlasti o govedu, prašičih, konjih, drobnici in divjadi, ostanejo molekule omenjenega sladkorja alfa-gal, in tega klop z ugrizom prenese v človekov krvni obtok. Pri nekaterih, znanstveniki sicer še ne znajo razložiti, zakaj pri enih ljudeh pride do tega, pri drugih pa ne, se imunski sistem odzove obrambno, s tvorbo protiteles. Pri naslednjem stiku organizma s sladkorjem alfa-gal, ki ga najdemo tako v rdečem mesu kot v krvi teh živali, želatini in izdelkih iz kravjega, kozjega in ovčjega mleka, zato pride do alergične reakcije, ki je, kot rečeno, v večini primerov zelo huda.
Kot da spite s kaktusom …
»Na začetku imate občutek, da gorite, nato pa, kot da spite s kaktusom,« je simptome opisala bolnica, ki je še dolgo čutila posledice mesne večerje. Najpogosteje opisani simptomi alergije na rdeče meso so sicer srbenje, izpuščaji, zatekanja ustnic in obraza, hiter padec krvnega tlaka, oteženo dihanje oziroma zasoplost, kašelj, bolečine v trebuhu, glavobol, slabost, bruhanje in driska, bolniki pogosto doživijo anafilaktični šok, podobno kot pri drugih alergijah, poročali so tudi o umrlih.
Pri alergiji na rdeče meso je posebej skrb vzbujajoče, ker se drugače kot pri večini drugih alergij simptomi pokažejo šele nekaj ur po zaužitju alergena, vse od tri pa celo osem ur pozneje, zato se reakcija pogosto pokaže sredi noči, ko je teže hitro priti do pomoči.
Nekateri dejavniki naj bi sicer alergijsko reakcijo pospešili, za zdaj so to najnedvoumneje ugotovili za alkohol in povečano telesno aktivnost.
Je dovolj zgolj stik z mesom ali krvjo?
Za zdaj je študij še premalo, da bi poznali vse vzroke, zakaj so nekateri ljudje dovzetnejši za alergijo na rdeče meso, do nekaterih spoznanj, čeprav ne čisto brez ugibanj, pa so se znanstveniki že dokopali. Tako naj bi bili ljudje s krvno skupino B pa tudi AB manj ogroženi kot drugi. V večji nevarnosti, da jih doleti (tudi) alergija na rdeče meso, naj bi bili denimo ljudje z drugimi oblikami alergij, zlasti s tisto na mačke, pa ljudje, ki so občutljivejši za pike žuželk, in seveda ljudje, ki so jih klopi ugriznili večkrat.
Do reakcije naj bi prišlo predvsem po tem, ko človek, denimo, poje zrezek, za najnevarnejšo se je doslej pokazala govedina, tudi drobovina ni brez nevarnosti, prav tako se lahko alergijska reakcija pojavi po zaužitju izdelkov, ki vsebujejo živalsko želatino, pa tistih iz živalskega mleka. Kaže pa, da je lahko problematičen tudi zgolj stik z mesom ali krvjo in drugimi izdelki, povezanimi z njima, zato je sindrom alfa-gal oziroma alergija na rdeče meso pri nekaterih ljudeh tudi del poklicnega tveganja.
Denimo pri gozdarjih in lovcih, pri obojih je tveganje še toliko večje, saj jih klopi praviloma večkrat ugriznejo, pa veterinarjih, mesarjih …, o težavah so na Facebooku, kjer so že skupine ljudi z alergijo na rdeče meso, pisali tudi takšni, ki jih je ta doletela zgolj zaradi hlapov med pripravljanjem mesnih obrokov.
Ne gre samo za zrezke
Za zdaj, predvsem zaradi številnih neznank v zvezi z alergijo na rdeče meso, je še vedno veliko težav s postavljanjem pravilne diagnoze. V znanstveni literaturi najdete kar nekaj opisov primerov, ko so pravi vzrok odkrili po več mesecev ali celo let ponavljajočih se alergijskih reakcij, ki so okužene seveda dodobra izčrpale.
Po postavljeni diagnozi pomaga le, da človek povsem opusti uživanje rdečega mesa in drugih prej omenjenih izdelkov. Najboljši je prehod na povsem rastlinsko prehrano, od mesa so dovoljeni le perutnina ter ribe in morski sadeži.
Alergija v tem primeru po nekaj mesecih, včasih pa celo letih, praviloma izzveni, a se na to ni dobro preveč zanašati. Sploh če vas vmes znova ugrizne kak klop.
O mehanizmih, povezanih z razvojem protiteles za sladkorne molekule alfa-gal po ugrizu klopa, znanstveniki za zdaj še ne vedo veliko. So pa ugotovili, da lahko do podobne alergijske reakcije kot po zaužitju zrezka pride tudi pri uporabi zdravila za rakava obolenja cetuksimab, uporabljajo ga tudi pri nas, obstajajo že tudi poročila o podobnih reakcijah na nekatera druga zdravila, ki vsebujejo sestavine živalskega izvora. Prav tako so se znanstveniki bolj poglobljeno že lotili področja presajanja živalskih tkiv v ljudi, saj so že zabeležili primere, ko je bila prav alergija na rdeče meso vzrok za zavrnitev presajenega prašičjega tkiva.
