Trgovinski sporazumi

Za božjo voljo, nikar ju ne podpišite!

Dejan Ogrinec/Zarja
5. 5. 2016, 11.03
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.59
Deli članek:

Pred sporazumoma TTIP in CETA so nas prišli opozarjat celo iz Amerike

Ko človek že misli, da bo evropsko politiko končno srečala pamet, tako vsaj čakamo od začetka finančne krize, se kot temna senca naše prihodnosti pojavita trgovinska sporazuma z ZDA in Kanado, TTIP in CETA, kot kronski dokaz nemoči stare celine. Čeprav sta milijone evropskih državljanov pripravila do podpisovanja peticij in protestov po velemestih, še naprej vrtata v stebre evropske svobode in demokracije.

Te dni je Evropo, pod pretvezo rojstnodnevne počastitve kraljice obiskal tudi Barack Obama, ki pa se je v resnici pod nujno sestal z Angelo Merkel. Resnična narava njegovega obiska, vsaj glede na informacije, ki smo jih nedavno poslušali v dvorani našega Državnega zbora, se skriva drugje. Še znotraj svojega mandata bi namreč rad pospešil sprejemanje čezatlantskega sporazuma, znanega kot TTIP. Kdorkoli bo že naslednji ameriški predsednik, morda tega ne bo hotel izpeljati. Omenjeni sporazum pa najbolj zanima korporacije.

V resnici pritiska le ZDA

Zaradi pritiska ZDA pod vladavino Baracka Obame je bila podpisana vrsta trgovinskih sporazumov po vsem svetu. Rezultati njihove (ne)koristnosti za ljudi se že kažejo in odpor civilne družbe po Evropi ni zato nič presenetljivega. Resnici na ljubo zgodovina podpisovanja sega že v obdobje Ronalda Reagana, močno pa se je dogajala tudi pod vladavino Bush ml.

Težko si je sicer predstavljati, kaj se nam v resnici obeta po podpisu trgovskih sporazumov CETA (med Kanado in EU) in TTIP (med ZDA in EU), še posebej, ker o podrobnostih niti evropski poslanci ne vedo kaj dosti. Dogovori se sklepajo v največji tajnosti in vpogled v dokumente dobijo le člani posebnih odborov, od naših poslancev denimo Romana Tomc.

Resnica v DZ

Zato je toliko večja osvežitev in dobrodošlo dodatno odpiranje oči nedaven obisk dveh gospa iz Severne Amerike, Kanadčanke Maude Barlow, članice kanadskega državnega zbora in vrste organizacij, ki branijo pravice državljanov Kanade, ter Sharon Treat iz Maina v ZDA,  predstavnice v nacionalni organizaciji za kontrolo davkov TIAP. Obe sta zaskrbljeni zaradi sporazumov in po Evropi opozarjata pred nevarnostjo obeh. Svoje poglede sta predstavili v dvorani državnega zbora RS, ob njiju pa je nastopil še Max Bank iz nemške organizacije Lobby Control (kontrola lobistov). O nekaterih problemih smo na naših tleh prvič poslušali tako odkrito in brez filtra, skoraj zastrašujoče.

Podcenjujemo moč lobijev in agroindustrije

Max Bank je najprej postregel z dramatično statistiko lobiranja v evropskem parlamentu, katerega moč je civilna iniciativa v EU zelo podcenjevala (podrobnosti v okvirju). Ob navedbah Sharon Treat pa je hitro postalo jasno, da je vrag odnesel še zadnjo šalo. Od leta 1994, ko je začel veljati trgovski sporazum NAFTA med Mehiko, Kanado in ZDA, je namreč kakovost življenja v Severni Ameriki dramatično padla. Podala je primere iz države Maine, kjer si sicer čedalje bolj želijo ohraniti naravo in trajnostno kmetijstvo, v katerem bi mladi videli prihodnost, vendar je resnica žal taka, da jedo skoraj samo še umetno, skorajda strupeno hrano. Eden od skoraj neverjetnih podatkov: v državi Maine je peka domačega, zdravega kruha prepovedana! V sektorju živinoreje je samo v prvih dveh letih propadlo 90 odstotkov malih kmetov. Danes štiri korporacije obvladujejo 82 odstotkov celotne proizvodnje mesa, od tega dobri dve tretjini prašičereje. Kmetje pa se na sodiščih niti pritožiti ne smejo, četudi jim korporacije kratijo vse pravice! Živali gojijo v grozljivo tesnih kletkah, pitajo jih s steroidi in pospeševalci rasti, na koncu obdelajo meso še s kemijo, ki je v Evropi strogo prepovedana – in taka hrana bo prišla na naše mize, saj v ZDA ne poznajo takega označevanja živil kot mi, je opozorila Sharon Treat.

Tihi napad ZDA na EU

Zanimiv je tudi podatek, da v Ameriki izdelka ni treba testirati, ampak ga izloči tržišče samo (razne organizacije), če sploh ga. Sharon Treat je opozorila, da bodo ZDA preplavile evropski trg s poceni hrano, saj bodo v nasprotnem lahko korporacije z mehanizmom ISDS dokazovale, da jih evropski zakoni omejujejo. Podobno se lahko zgodi tudi z označevanjem živil. Da to ni hec, dokazuje zdajšnji pritisk na Poljsko, ki še ima semena prave soje. Ta so konkurenčna gensko spremenjenim ameriškim semenom. Po sprejetju TTIP bodo lahko Poljakom s patentnimi pravicami prepovedali uporabo njihovega semena, ne glede na to, če bodo kot država proti (mehanizem ISDS). Podobno se bo zgodilo z generičnimi zdravili, kar bo oklestilo minimalne pravice do zdravstvenega zavarovanja, ki je že tako prvo na udaru ob sprejetju sporazumov.

Grozljiva kanadska izkušnja s sporazumi

Nadaljevala je Maude Barlow, in kot da že zgodbe iz ZDA niso bile dovolj skrb vzbujajoče, je razodela strašno resnico iz Kanade. To nikakor ni več ista država, kot je bila, temveč je (po njenih besedah) samo še lutka v rokah ameriških korporacij, ki jih je v Kanadi zdaj že 42.000. Samo v zadnjih osmih letih so izgubili vrsto nekdanjih pravic, ki so se zdele prej nedotakljive. Nimajo več prostega dostopa do lastne vode, energentov (vso kakovostno energijo so prisiljeni izvažati), gozdov (neomejena pa je sečnja za korporacije), omejeni so svoboda medijev (ne smejo kritizirati korporacij), generična zdravila (zamenjujejo jih dragi originali) in vrsta socialnih ali zdravstvenih pravic. Postali so tretja najmočnejša proizvajalka gensko spremenjene hrane na svetu, izgubili so svoje male kmete, Quebec je postal največji primer frakcioniranja na svetu (črpanje nafte iz plasti skrilavca) in predvsem je Kanada zdaj tarča mnogih tožb korporacij. Trenutno jih je več kot 600 in vse z 3200 mehanizmi ISDS terjajo denar od države. Trenutna vsota zahtevkov je 1,75 milijarde evrov, pri čemer so jih izplačali že 135 milijonov.

Zaradi mehanizma ISDS lahko obubožajo. Samo pet specializiranih arbitrov iz Evrope, ZDA in Kanade, ki na enem samem procesu zaslužijo po milijon ali več dolarjev, je tako doslej zmagalo v 55 odstotkih tožb in dobesedno ustvarilo večmilijonski posel iz služenja korporacijam. V teh letih je izgubilo službo 350.000 Kanadčanov (predvsem v proizvodnji) in življenje je mnogo težje; BDP je padel za 26 odstotkov. Njihov sončni premier Justin Trudeau, kot se je slabšalno izrazila Maude Barlow, pa kot da nič ne vidi. Zdaj Kanadčani čakajo na nove zvezne volitve v upanju, da bo nova vlada odločnejša pri obrambi ekologije, naravnih dobrin in kakovosti življenja državljanov. Na koncu je pristavila: »Tu, v Evropi in pri vas, sem zato, da vas v svojem, našem in imenu boga prosim, da zavrnete oba sporazuma, posebej pa ne prezrite nevarnosti CETE!«

CETA je še večja grožnja demokraciji EU

Pred čim nas torej svari ta borka za pravico do vode, imetnica 12 častnih doktoratov in avtorica 17 knjig? Posebej pred tem, da slučajno ne bi nasedli zgodbi, da je sporazum TTIP »hudoben«, medtem ko je CETA, ker stoji zadaj Kanada, »prijazen«! Na tak način je sporazum NAFTA, podaljšek sporazuma CUSTA iz leta 1989, počasi obrnil Mehiko proti Kanadi in odprl pot korporacijam. Na vprašanje iz občinstva, ali naj se potemtakem določbe TTIP spremenijo ali kar popolnoma zavržejo, je Maude Barlow odgovorila preprosto: »Glede na to, da imajo pri obeh sporazumih edino korist korporacije, res samo te, da v njem ni določb o varovanju narave, splošni koristi za družbo, trajnostno naravnanem gospodarstvu, izboljšanih pogojih za človeka in podobno, ne vidim razloga, zakaj bi ga sploh potrebovali. Bolje, da začnemo sklepati nov, bolj ljudski sporazum, ki bo prinesel blaginjo vsem na zemlji in ne samo peščici elite!« Ni kaj dodati.

Kako kaže?

Le upamo lahko, da je njuno agitiranje od Rima (Italijani so bili sprva močno za, pa je zaradi GSO popularnost močno padla), po Nemčiji (od prejšnjih 55 odstotkov Nemcev jih zdaj samo še 17 odstotkov verjame v sporazuma) do Varšave (Poljaki dobesedno trepetajo pred sporazumoma) in parlamenta EU obrodilo sadove. Tudi v Romuniji, Franciji in posebej v Avstriji so ljudje močno proti sporazumoma, nam je zatrdila ena od poslušalk okrogle mize in predstavnica društva za varstvo potrošnikov SLO ter dodala, da je žalostno, da za poprečni 0,09-odstotni dvig BDP v Evropi sploh sprejemamo ta 6000 strani dolgi dokument.
Sharon Treat je čustveno končala: »Ob vseh težavah, ki jih imate z migracijo, recesijo in nezaposlenostjo, vam Američani res ne želimo povzročati dodatnih sivih las še s sporazumom TTIP!« Tudi v Ameriki je po njenih informacijah delež podpore podpisu padel in dva predsedniška kandidata (Sanders in Clinton) sta strogo proti, a to nikakor ne pomeni, da bi lahko mirno spali! Govorci so namreč dodali, da po preverjenih informacijah za sprejemanjem TTIP v Evropi stoji predvsem nemški minister za finance, ki s tem obljublja Nemcem gospodarski polet do nebes. A že vnaprej ve, da bo sporazum TTIP vsaj Grčiji in celotni Vzhodni Evropi (tudi nam) prinesel močan padec BDP. Nemčija zato že obljublja posebne kompenzacije, da bi preprečila miniranje sporazuma. A ker gre predvsem za stranko socialdemokratov in so celo konservativci proti sporazumu, po trditvah Maxa Banka tudi nemški državljani podobno kot Kanadčani tiho čakajo na volitve ter morebitno spremembo politične barve oblastnikov. Toda Merklova, ki pritiska tudi na Hollanda, močno navija za sporazuma. Je torej še upanje za svetlo prihodnost demokratične Evrope? To bo pokazala prihodnost.

Grozljivi mehanizem ISDS

Primer, ki te dni kroži po aktivističnih, ne pa medijskih straneh, je tožba zoper Kolumbijo v višini 16,5 milijarde dolarjev. Zakaj? Vlada Kolumbije je ustavila gradnjo rudnika zlata v amazonskem pragozdu, ker bi sicer ta izginil. Ameriška korporacija Tobie Mining & Energy co., ki je zelo prisotna tudi pri pogajanju o TTIP, si poleg zlata v kolumbijskem gozdu očitno želi še začetni kapital in je preko določbe ISDS vložila tožbo. Če mislite, da bo Kolumbija tožbo gladko dobila, ste optimist. Izkušnje kažejo, da 60 odstotkov tovrstnih tožb vlade izgubijo in s tem ogromno davkoplačevalskega denarja. Če ni denarja, se še braniti ne moreš.

Krut je tudi naslednji primer. Podjetje Nestle že 30 let nezakonito črpa vodo v Kaliforniji. Posledično je krivo za izjemno sušo v tej državi, kajti da bi se izognila tožbi in stroškom, je Kalifornija pokleknila in podaljšala dovoljenje. To morebiti čaka tudi Slovenijo po letu 2017, če bo ISDS znotraj TTIP sprejet, čeprav so ta pravni mehanizem preimenovali v ICS.

Lobisti uničujejo demokratične zakonodajne vzvode Evrope

Trenutno korporacijski lobisti pritiskajo na evropski parlament, da bi podobne dokumente, kot so panamski (o davčnih oazah), označili za gospodarsko vohunjenje in s tem nezakonite. Tako bi lahko v prihodnosti pritiskali na nevladne organizacije in novinarje ter jih tožili, če bi tovrstne informacije dali v javnost. Ne samo utišanje civilne družbe, to pomeni tudi, da korporacije lahko delujejo zunaj sodnega sistema. Trenutno se proti temu bojujejo nevladniki, kot so Corporate Europe Observatory, Xnet in WeMove.

Resnica o lobiranju v evropskem parlamentu

Statistika govori o 15 do 30.000 lobistih (podatek iz leta 2003), ki zaslužijo milijardo evrov (2,55 milijarde ameriških dolarjev), od tega jih je 70 odstotkov iz korporacij, 10 odstotkov iz vrst akademikov ali strokovnjakov in 10 odstotkov je predstavnikov civilne družbe. Opozicija – civilna družba in znanstvena stroka – je torej neznansko šibka: aktivisti (denimo iz skupine Friend of Earth Europe (društvo Prijatelji Zemlje) in okoljske organizacije (Greenpeace) imajo proti sebi na tisoče in tisoče korporacijskih lobistov, med katerimi jih tretjina deluje neprijavljeno oziroma prikrito. Zato je še težje slediti podkupovanju odločevalcev.

Podpis je za nas nesprejemljiv

Okroglo mizo, na kateri smo videli tudi nekaj članov državnega zbora, je organizirala nevladna organizacija Umanotera, ki že leta opozarja na problem sporazumov. Njen predstavnik Andrej Gnezda: »Dvanajst krogov dogovarjanj o sporazumu TTIP je že za nami, teče trinajsti. Dogovori o sporazumu CETA so zaključeni, zdaj so na vrsti vlade vseh 28 držav članic in Svet EU. Sicer evropska komisija vztraja, da nacionalni odbori ne bi imeli vloge pri sprejemanju in bi vpis v evropsko ustavo avtomatsko pomenil tudi vpis v ustave držav članic. Prve resne debate o CETA bodo v Bruslju 13. maja, ko komisija pričakuje neformalna stališča.« Naš minister Počivalšek je glede omenjenih sporazumov povedal: »Slovenija sporazumov kot takih ne more sprejeti, saj bi to pomenilo preveliko nevarnost, padec suverenosti. Posebej nas ogroža mehanizem ISDS, ki so ga elegantno preimenovali v ICS, ne da bi spremenili vsebino!«