Svet

Sadam se je skrival pod opekami

Branko Šömen
13. 9. 2015, 09.23
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.58
Deli članek:

Diktator Sadam Husein (1937–2006) je bil vse življenje poniglav igralec, ki je veroval v sebe, čeprav je igral z napačnimi političnimi kartami.

Wikipedia

Wikipedia

Od kradljivca kokoši do predsednika

Husein se je rodil v siromašni vasi v bližini mesta Tikrita. Oče mu je kmalu umrl. Ko se je njegova mati Subha drugič poročila, je svojega sina sama vzgajala. Očim Ibrahim Hasan je sina prisiljeval, da je kradel kokoši in ovce in jih nato prodajal. Ko je imel Husein deset let, je odšel k materinemu bratu Kajralahu Tulfahu v Bagdad. Sadam se je vpisal v prestižno vojaško akademijo, vendar se je zaradi slabih ocen vrnil na ulico in se zapletel v politične nesporazume. Leta 1957 se je pridružil stranki Baath , ki je bila del radikalnega nacionalističnega gibanja.

Sodeloval je v atentatu na levičarsko usmerjenega generala Abdula Kasima in bil ranjen. Pobegnil je v Sirijo, od tam pa v Egipt. V Kairu je nadaljeval šolanje na pravni fakulteti, vendar so ga kot študenta dvakrat priprli; prvič zaradi verbalnega delikta, drugič zaradi grožnje z nožem. Šolanja ni končal. Leta 1963 je skupina vojaških oficirjev stranke Baath ujela generala Kasima, ga pred nacionalnimi teve kamerami mučila, kar je bil znak za Sadama, da se je naglo vrnil v Irak in sodeloval v revoluciji. Znotraj nove oblasti se je naglo vzpenjal proti vrhu.

Wikipedia

Ko je prišlo v stranki Baath do razcepa, se je pridružil zmagoviti skupini, toda že leto dni pozneje ga je vojska zaprla. Njegov bratranec, iraški predsednik Ahmad Hasan Al Bar, mu je pomagal, da je postal namestnik glavnega sekretarja; pobegnil je iz zapora in bil imenovan za namestnika predsednika Revolucionarnega sveta, odgovornega za notranjo varnost. V desetih letih si je okrepil politični položaj. Pri tem se je naslonil na člane številne družine, ki so imeli pomembne položaje v državi, in na – vlado. Izdelal je razvejan varnostni aparat, sestavljen iz vohunov, agentov in naročenih morilcev po vsem Iraku. Toda Sadama ni zanimala samo oblast, ampak tudi bogastvo. Irak je držal v rokah enajst odstotkov svetovnih naftnih rezerv.

Husein je svoj poraz označil za zmago

Šestnajstega julija 1979 je predsednik Bakr odstopil. Uradno zaradi zdravstvenih razlogov, v resnici pa zaradi Huseinovih spletk v boju za oblast. Sadam Husein je postal prvi človek v državi. Že nekaj dni po tem, ko je prevzel mesto iraškega predsednika, je sklical sestanek vodilnih ljudi iz stranke Baath in vse člane svoje in drugih družin ter jim sporočil, da morajo stranko očistiti. Pred teve kamerami je prebral imena ljudi in jih zaprosil, naj takoj odstopijo. Odvedli so jih v zapor in ubili. Sadam pa se ni zaustavil samo pri ubijanju nedolžnih ljudi, v naslednjih dneh je dal ubiti več visokih oficirjev, ministrov in vsiljivih tujcev. Odstranil je tudi komuniste, ki so do takrat imeli od vseh arabskih držav edini večji vpliv v Iraku. To je vzbudilo v Washingtonu simpatije, posebno med paranoičnimi protikomunističnimi republikanci. V ameriških očeh je postal pogumen musliman, ki ni imel religijskih predsodkov, ki se je zavedal, kaj pomeni nafta ameriškemu trgu in iraški blagajni. Vse to mu je dalo politična krila in septembra 1980 je napadel Huzistan, jugozahodni del Irana, bogat z nafto. Računal je na bliskovito zmago, posebno ker je Amerika molčala. Račun je bil brez krčmarja. Iranci so uspeli umiriti napade in s taktičnim vojskovanjem potegnili Irak v osem let trajajočo vojno. Čeprav je zmagal Iran, Husein tega ni hotel priznati, poraz je označil za zmago in po Iraku postavljal spomenike, posvečeni tej »triumfalni zmagi«. V tej vojni so prvič uporabili iraško kemijsko orožje.

Wikipedia

Operacija Puščavska lisica

Besen, ker pravzaprav ni zmagal v Iranu, se je maščeval Kurdom, ki so živeli v severnem delu Iraka. Ukazal je napade s kemijskim orožjem in pobil več sto civilistov, žensk in otrok. Pet ur je bombardiral vas Halabdža ob iranski meji s tako imenovanimi živčnimi bombami (sarin, tabun in VX). Življenje je zgubilo več kot pet tisoč nedolžnih ljudi. Svet pa je vse to samo gledal in ni zganil niti z mezincem. Iraški diktator je leta 1990 napadel Kuvajt. Šele takrat so Združeni narodi odgovorili z vojaškim posredovanjem. Sadam je doživel hud poraz, izgubil je nadzor nad zračnim prostorom severnega in južnega Iraka. V devetdesetih letih je doživel Irak vrsto političnih in gospodarskih kriz pri razvijanju programa za razvoj orožja za množično ubijanje, dokler ga Američani znova niso opozorili, naj preneha s poskusi. Leta 1998 je Irak doživel tridnevno raketiranje pod imenom Operacija Puščavska lisica. Po napadu 11. septembra 2001 v New Yorku se je kriza na Bližnjem vzhodu poglobila, ameriško nezaupanje v arabske države je postalo dramatično.

Našli so ga pod opekami

Marca 2003 so Združene države Amerike in Velika Britanija sprožile vojno akcijo (brez vednosti Združenih narodov) zoper Irak. Glavni vojaški cilj je bil strmoglaviti Sadama Huseina, kar so dosegli po treh tednih bojevanja. Iraški diktator je bil razglašen za vojnega zločinca. Zavezniki so skrbno zbirali podatke o njegovem skrivanju ali mogočem pobegu. Trinajstega decembra 2003 so začeli vojaško operacijo, znano kot Rdeče svitanje. Domnevno področje, kjer naj bi se Husein skrival, je pregledalo šeststo specialcev. Na koncu so v stari vaški hiši v Dairu, oddaljeni kakšnih petnajst kilometrov od Tikrita, našli njegovo skrivališče. Poveljnik operacije Ricardo Sanchez je sporočil: »Skrival se je pod opeko, v jami, globoki manj kot dva metra.« Celotno akcija so izvedli brez enega samega strela. Husein je imel pri sebi pištolo in približno 750.000 ameriških dolarjev. V nedeljo je agencija Reuters sporočila, da so ga ujeli. Večina Iračanov je bila ob tej novici zadovoljna, radostna. Na bagdadskih ulicah so taksisti neusmiljeno trobili, za svojega včerajšnjega predsednika so zahtevali smrtno kazen.

Obsojen na obešanje

Sojenje Sadamu Huseinu se je začelo 19. oktobra 2005. »To, da sem prišel sem, ni bila moja volja,« se je Husein pritoževal in obenem opravičil sodniku. »Sem so me privedli nasilno!« je še dodal. Obtožnica ga je bremenila predvsem za masaker v Dudžajli, ko je ukazal pobiti 148 šiitskih muslimanov, in za genocid nad Kurdi v severnem Iraku. Ameriški predsednik George Bush (1946) je nekajkrat poudaril, da se Amerika ne bo vmešala v iraški sodni proces. »Želimo, da bi bil to proces iraškega ljudstva proti Sadamu Huseinu!« Proces v deželi, v kateri se je kar naprej spreminjalo nasilje v kaos, ni bil tako preprost. Med procesom so bili ubiti trije državni zastopniki, od rok neznanih ubijalcev so umrle mnoge priče, preživeli so menjali svoje izjave. V četrtek, 5. oktobra 2006, so v sodni dvorani prebrali obtožnico. Sadam ni hotel vstati, a so ga varnostniki prisilili, da se je dvignil in stoje poslušal obtožnico. Prebrali so jo v petdesetih minutah in ga obsodili na smrt. Nekdanji diktator je bil presenečen, kriknil je: »Bog je velik!« Po iraških zakonih je moral biti Sadam usmrčen v roku tridesetih dni. Sodišče je dobivalo po sto in več prošenj na dan, v katerih so državljani prosili, ali bi lahko diktatorja pokončali z lastnimi rokami. Sodišče pa je zavrnilo diktatorjevo prošnjo, da bi ga preprosto ustrelili: »Prošnja se zavrne, po iraških zakonih bo smrtna kazen z obešanjem.« Husein je poslal svojemu ljudstvu odprto pismo: »Ponujam sam sebe kot žrtev. Če Bog tako želi, me bo poslal med mučence.« Iračani pa so se veselili njegove likvidacije in upali, da bodo lahko gledali usmrtitev po televiziji. Vlada ni dovolila nobene javne manifestacije. Zavrnili so predlog, da bi bil Sadam obešen na starih, lesenih vislicah, na katerih so obešenci viseli po več ur in počasi umirali. Prevladalo je mišljenje, da bi bilo najbolje, če bi ga izročili ljudstvu: »Takoj bi ga raztrgali!«

Wikipedia

Američani so ga ujeli, Iračani kaznovali

V soboto, 30. decembra 2006, je bil za iraškega diktatorja zadnji dan življenja. Kmalu po četrti uri zjutraj so vstopili v njegovo celico ječarji. Obsojenec je bil pripravljen. Bil je bled, v črni obleki brez kravate, v rokah je držal Koran ter se odpravil na svojo poslednjo pot. Usmrtitev naj bi bila v Kadhimiji, v šiitski četrti Bagdada. Vlada je kraj usmrtitve skrivala do zadnjega trenutka. V mestu je bilo prepovedano stopiti na ulice. Iraški minister za notranje zadeve Hašim Šibli je dal celo za nekaj časa zapreti mednarodno letališče. Nekaj minut pred šesto uro je stal Husein z vrvjo okrog vratu pred improviziranim breznom. Zavrnil je črno kapuco. Nekdo od navzočih je siknil: »Izgini v pekel!« Sadam je glasno molil in sredi nedokončane besede so se pod njim odprle deske, izgubil je tla pod nogami, zanihal in umrl. Po desetih minutah je službeni zdravnik ugotovil smrt, telo krutega diktatorja je končalo v beli rjuhi. To je bil neslaven konec krvavega iraškega razdobja. Po končani eksekuciji je izpod televizijske slike na ekranu tekla samo kratka vest: »Usmrtitev Sadama Huseima je izpeljana.« Svetovalec pri ministrstvu za notranje zadeve Muvafak Rubai je zagotovil ljudstvu, da ob usmrtitvi ni bil navzoč noben Američan. »To je bila popolnoma naša akcija, od A do Ž, Američani niso bili niti v zgradbi!«

Usoda njegovega sodnika

Militantni radikali iraške džihadistične skupine ISIL so zasledovali in na koncu ujeli Raufa Rašida Abd Al Rahmana (1941–2014). Ubili so ga kot maščevanje za smrt »mučenca« Sadama. Sodnik, ki so ga že dalj časa zasledovali, je hotel pobegniti iz Bagdada, vendar mu ni uspelo. Rauf Al Rahman je bil Kurd in je vodil zadnji del procesa zoper Sadama.

Wikipedia