Kmetica leta

Le redko jim kdo nameni kakšen kompliment, čeprav trdo delajo vse življenje

Damjana Nemeš
14. 1. 2024, 14.19
Posodobljeno: 14. 1. 2024, 14.19
Deli članek:

Med šestimi kandidatkami, prijavljenimi na izbor kmetice leta, si je po mnenju tričlanske komisije zmago prislužila 65-letna Marija Rožman iz Terbegovec, ki je vse življenje ostala na domačiji ter od otroštva skrbela za živino in delo na poljih.

Jure Kljajić
Marija vozi traktor že od osnovne šole, v preteklosti se je udeleževala tudi tekmovanj v oranju.

Marija Rožman je kmetica leta 2023. Na izbor, ki ga je že 21. leto zapored pripravila Zveza kmetic Slovenije, jo je prijavilo Društvo podeželskih žena Sveti Jurij ob Ščavnici, katerega članica je vse od njegove ustanovitve oziroma že več kot 30 let. Prijavo na izbor, pozneje pa zmago, je 65-letnica le stežka sprejela, zdaj, ko je od razglasitve minilo že več kot mesec dni, se je s tem počasi že sprijaznila. »Nikakor ne želim, da bi kdo mislil, da za naziv nisem hvaležna. Vsekakor je to priznanje in tudi pohvala za vsa leta dela na kmetiji, redko nam namreč kdo nameni kakšen kompliment. Vendar pa na kmetijah nimamo ravno časa za kaj takega, pri nas moramo delati,« pove vedno skromna Rožmanova.

Kmalu je morala voziti traktor

Na domačiji v Terbegovcih, kjer je odraščala s staršema in bratom, je že od mladih nog pomagala na govedorejsko-poljedelski kmetiji. Delo na polju, v hlevu in tudi v hiši ji je domače, saj je morala vedno poprijeti za vse, toliko bolj po tistem, ko je ostala sama s staršema, saj je brat najprej odšel v srednjo šolo, nato v vojsko, pozneje pa se je odselil v tujino. Tako ni presenetljivo, da je Marija spretna s traktorjem, ki ga vozi že od konca osnovne šole.

»Že oče je hodil drugim pomagat pri delu na polju, zato sem jaz to le nadaljevala. V domači vasi, pa tudi v sosednji, sem drugim hodila orat, sejat in kako drugače pomagat pri delu na polju. Vozila sem tudi seno. Spomnim se, kako sva s prijateljico enkrat peljali krmo skozi vas. Takrat ležečih policajev še ni bilo, so pa bile druge ovire, ker sem malce hitreje peljala, sem prevrnila celoten voz sena. Sosed iz vasi, ki je bil z nama, je pobegnil, tako da sva morali sami znova naložiti voz in potem seno še na hlev. Če bi danes komu to povedal, bi te verjetno nekam poslal,« razlaga Marija.

Upokojena, a še vedno zelo aktivna

Marija, ki je vse življenje ostala na domačiji, se je poročila s Francem, s katerim sta si ustvarila družino. Rodili so se jima trije otroci, sinova Gregor in Peter ter hčerka Ana, ob dodatnih moških rokah je delo na kmetiji postalo nekoliko lažje. Pred 12 leti je kmetijo prevzel starejši sin Gregor, vse od takrat pa so jo nadgrajevali in povečevali. Kot pove Marija, danes obdelujejo približno 44 hektarjev kmetijskih površin, približno 30 hektarjev je njiv, preostalo travniki in manjši vinograd.

Jure Kljajić
Za molžo krav zjutraj in zvečer še vedno skrbi Marija.

»Žal je tako, da imamo veliko majhnih parcel, ki so razmetane vsenaokrog, tudi travnike, ki jih kosimo, imamo deloma po bregovih. Vse je resda tu v naši okolici, vendar bi bilo veliko lažje delati, če bi imeli večje parcele.«

Delo je v primerjavi s preteklostjo, ko ni bilo toliko strojev in kmetijske mehanizacije, zdaj s tega vidika lažje, vendar ga kljub temu ni nič manj. »V preteklosti so se ljudje zbirali pri kmečkih opravilih, sosed je pomagal sosedu. Poveselili smo se, si kaj sočnega povedali, tako smo tudi delo opravljali bolj z veseljem, danes pa je včasih to že nekoliko z jezo oziroma nerganjem,« pravi. Rožmanovi imajo v hlevu tudi okrog 150 glav goveje živine, leta 2013 so zanje zgradili sodoben hlev. Redijo krave molznice in bike, ki jih večinoma prodajo.

Marija, ki je bila pokojninsko in invalidsko vseskozi zavarovana, je že nekaj let upokojena, vendar kljub temu še vedno poprime za vsako delo na kmetiji, tudi traktor še kdaj pa kdaj požene, čeprav po tem zdaj ni več takšne potrebe. »Kljub temu kaj dosti več časa zase nimam, saj je mlajši sin službeno veliko na terenu, tudi hči je v službi. Zdi se, da je dela vse več ali pa sem jaz že bolj počasna,« nekoliko v šali doda kmetica leta.

Jure Kljajić
Vloga kmeta je pri nas, po mnenju Marije Rožman, še vedno preveč podcenjena.

Njen dan se običajno začne ob petih zjutraj, ko gre v hlev in tam postori potrebno. Potem skuha kosilo, poleti, ko je tudi zunaj dela več, se v hišo vrača proti večeru. »Tudi zdaj, ko je na poljih res manj dela, je vedno treba še kaj postoriti. Ali je kakšna krava bolna, ali bo telila ..., vedno moraš biti dežuren v hlevu.« Nekoliko več časa ima le v nedeljo, ko z družino opravijo skupno kosilo, takrat tudi rada speče kakšno pecivo ali pogače. Sledi nekaj počitka, potem pa se že spet odpravi v hlev. »Ko vse opravim, se rada usedem na kavč pred televizijo, vendar hitro zaspim.«

Največji uspeh v Prištini

Marija Rožman, ki je še vedno zelo aktivna v društvenem življenju, dejavna je namreč tudi v domačem gasilskem društvu, se je v preteklosti udeleževala tudi tekmovanj v oranju. K udeležbi na občinskem tekmovanju, kjer je zmagala, jo je nagovoril takratni svetovalec Anton Slana, zmaga pa ji je prinesla udeležbo na regijskem tekmovanju, kjer je prav tako slavila, zato se je uvrstila še na republiška tekmovanja v nekdanji skupni državi in na državno tekmovanje. Tako je orala v skoraj vseh republikah Jugoslavije, najdlje se je odpravila na Kosovo.

Leo Caharija
Obvladovanje traktorja je zahtevna, a več kot nujna naloga za uspešno kmetovanje.

»Prvo leto sem bila rezervna tekmovalka v okolici Osijeka, naslednje leto sem že tekmovala na Kosovu. Tam smo dobili nove traktorje in nove pluge, zato smo si morali vse sami nastaviti za oranje. Res je bilo zanimivo, to pa je bila takrat moja edina aktivnost zunaj življenja in dela na kmetiji,« pove Marija, ki je največji uspeh dosegla na državnem tekmovanju v Prištini, kjer je bila tretja med vsemi tekmovalkami. V oranju več ne tekmuje, se pa še udeležuje tekmovanj v spretnostni vožnji traktorja in enoosne prikolice, ki jih organizira Zveza kmetic Slovenije.

»Če mi čas dopušča, se teh tekmovanj res rada udeležim. To mi je v veliko veselje, saj kdaj pa kdaj še srečam svoje nekdanje sotekmovalke, prav tako si malce popestrim vsakdanjik na kmetiji,« pravi Rožmanova, ki se je do zdaj le enkrat odpravila na morje. »Drugače pa dopusta ni bilo nikoli.«

Osebni arhiv Janja Berginjc
Delo z živino ne pozna počitka, kmetje so vsak dan polno zaposleni.

Marija in mož Franc sta zadovoljna, da njuna kmetija živi naprej in da jo je prevzel sin. Je pa, kot je povedala, razočarana nad tem, kako malo je spoštovano kmečko življenje. »Če ne bomo spoštovali domače hrane, domačih pridelovalcev, bomo kaj kmalu vsi lačni. Marsikdo se namreč premalo zaveda, kako pomembni sta vloga kmeta in oskrba s hrano,« nam je, ko smo jo obiskali, povedala Marija Rožman.