Tako smo v družbi razvrednotili ta poklic, pri čemer ne gre zgolj za prenizke plače. Kot eno večjih težav slovenskega šolstva poudarja ocenjevanje. Pri nas ni vrednota znanje, pač pa so ocene. Šole so v očeh nekaterih postale samopostrežne trgovine, kjer starši in posamezne interesne skupine pričakujejo od ravnateljev, da preprosto uresničujejo želje vsakega posameznika.
V preteklem šolskem letu je bilo število učiteljev v osnovnih šolah po Sloveniji okoli 18.600, kar je tisoč manj kot leto prej. Kje so vzroki za to zmanjševanje in kakšne so vaše napovedi za naslednjih deset let?
Učitelj je bil nekoč spoštovan, zaželen poklic. Učenke prve triade so večkrat izjavile, da bodo postale učiteljice, ko bodo odrasle. Zdaj je drugače. Vedno manj si jih želi stopiti pred učence. Gotovo je vzrok v pomanjkanju kadra želja po poštenem plačilu za opravljeno delo, še posebej ob primerjavi stopnje izobrazbe. Samo primerjajmo, koliko matematikov je odšlo v službo v zasebna podjetja, gospodarske družbe, zavarovalnice, kjer zelo cenijo njihovo znanje. Toda pri mnogih učiteljih ni v ospredju samo plača, saj dojemajo svoje delo kot poslanstvo, preprosto – radi opravljajo ta poklic. Predani so, zavzeti, odgovorni, vendar bi zato pričakovali določeno spoštovanje, ustrezen pomen v družbi, primerno komunikacijo in upoštevanje njihovega strokovnega dela. Žal pa danes marsikdo neupravičeno posega v avtonomijo učiteljevega dela, v načine poučevanja, v ocenjevanje. In nekateri starši pri tem izvajajo tudi pritisk z grožnjami z odvetniki, mediji, z inšpekcijami. Za mlade učitelje to ni spodbudno okolje, v katerem bi želeli vztrajati, zato poiščejo drugačno karierno pot.
Ko govorimo o osnovnošolskih učiteljih, gre dejansko predvsem za učiteljice, moških je malo. Zgolj 12 odstotkov.
Z vsem spoštovanjem do učiteljic, ki jih izredno cenim, feminizacija poklica ni dobra na nobenem področju. Učiteljice imajo izreden smisel za poučevanje, izobražujejo se na različnih področjih, uspešne so v komunikaciji in imajo odlično sposobnost razumevanja in občutenja, toda mogoče bi bil tudi zaradi uravnoteženost zastopanosti spolov odnos družbe do učiteljstva drugačen. V šolah potrebujemo zaradi različnega pristopa in načina razmišljanja oba spola. Tudi posamezni učenci se lažje poistovetijo z učiteljem in njegovim načinom poučevanja, ki pa ga sedaj imaajo le pri matematiki, zgodovini, športu in še katerem predmetu.
Se s pomanjkanjem kadra soočate tudi na vaši šoli? Ste največja osnovna šola v Sloveniji, vpisanih je 1374 otrok, imate približno 180 zaposlenih.
Letos nas je zapustilo pet sodelavk zaradi bližine zaposlitve oziroma kariernega razvoja. Tako smo imeli objavljenih kar precej razpisov, medtem ko imamo še vedno odprt razpis za učitelja matematike, teh učiteljev jih na trgu dela dejansko ni; razpisi se ponavljajo do šestkrat. Nismo bili uspešni pri iskanju učitelja kemije in fizike, saj so te kombinacije študija zelo redke. Dolgo smo se trudili z razpisom za učitelja razrednega pouka, pa s poučevanjem angleščine na razredni stopnji. Učitelji razrednega pouka hitro dobijo zaposlitev za nedoločen čas, mi pa jih potrebujemo za krajši čas zaradi porodniške in bolniške odsotnosti zaposlenih. Največje je povpraševanje po specialnih pedagogih, ki izvajajo dodatno strokovno pomoč in sodelujejo z učenci s posebnimi potrebami. Na šole prihaja namreč vedno več odločb s številom ur, mi pa zaradi pomanjkanja kadra temu ne moremo slediti. Ko se študent specialne pedagogike pojavi na praksi v 2. ali 3. letniku študija na šoli, ga ravnatelji že rezerviramo.
Zakaj se povečuje število otrok s tako imenovanimi odločbami, ki potrebujejo dodatno obravnavo?
Število učencev s posebnimi potrebami je po podatkih zavoda za šolstvo v velikem porastu. Gotovo smo v šolah bolj občutljivi, pazljivi in hitreje prepoznamo posebnosti otrok. Tudi nekateri starši so se včasih obotavljali, bali so se namreč etikete otroka s posebnimi potrebami, zato niso podprli začetka postopka za usmerjanje. Danes ni tako. Moramo si priznati, da na otroke vplivajo različni dejavniki: divji ritem v družinah, splet in socialna omrežja, mobilni telefoni, stresne situacije povzročajo, da se otroci težje koncentrirajo. Otroci so pod določenimi pritiski, družba pričakuje samo najboljše ocene, »pet in še več«. Vpis v srednjo šolo tudi povzroča stiske pri učencih, pa želja po ugajanju, sprejetosti, zato se soočamo s psihološkimi težavami, depresijo, pomanjkanjem samozavesti. Še vedno pa mislim, da je na tem področju tudi nekaj izkoriščanja, ko se starši prehitro odločijo za postopek usmerjanja zaradi prilagoditev pri pouku ali zaradi vpisa v srednjo šolo. Mogoče se tudi v šoli pri posameznem učencu premalo potrudimo, smo premalo vztrajni, ne iščemo novih pristopov za delo z učencem, saj je dejstvo, da imamo zelo številčne oddelke.
Golobova vlada zdaj predlaga ponovni zamik izvajanja plačne reforme v javnem sektorju, na leto 2025. Sklicujejo se na drago sanacijo in obnovo po uničujočih poplavah. A plačni sistem za učitelje je že leta zamrznjen. Sprejemate takšno premierjevo argumentacijo?
Kot humanist jo moram sprejeti, popolnoma razumem, da so v tem trenutku prioritete pri ljudeh, ki so doživeli tragiko, da rešujejo domove, svojo osebno eksistenco. Na različne načine poskušamo tudi vsi pomagati in biti solidarni. Ravnatelji si z učitelji na območjih, prizadetih s poplavami, zelo prizadevajo, da bi otrokom čim prej zagotovili ustrezno šolanje in pomagali preboleti to travmo. Toda vedno je nekaj, zaradi česar morajo določene skupine zaposlenih v javnem sektorju počakati na pošteno ovrednotenje njihovega dela. To velja tudi za učitelje in že vrsto let za ravnatelje. Lahko se vprašamo: kdaj pa bo pravi čas? Premalokrat se zavedamo, da je šolstvo vendarle ena temeljnih institucij družbe, pozabimo na pomen in vrednost izobrazbe. Šola je podlaga za napredek, za razvoj znanosti, je mesto ustvarjanja, spodbujanja športa in umetnosti. V osnovnih šolah se postavljajo temelji razvoja otrokovih sposobnosti, razvijajo se njihove učne navade, odkrivajo se talenti, gradi se njihova osebnostna podoba. Postavljamo jim vzore v družbi, spodbujamo vrednote. Če učitelj vedno znova doživlja, da njegovo znanje in delo nista cenjena, se čuti razvrednotenega. Urejanje plač bi se torej moralo nadaljevati.
Kakšna je približno plača učitelja začetnika z ustrezno izobrazbo in strokovnim izpitom?
Plača začetnika je ok. 1600 evrov bruto oz. 1115 evrov neto.
Se res že dogaja, da morajo zaradi pomanjkanja kadra na primer učitelji športne vzgoje učiti matematiko in podobno?
Ne poznam konkretnega primera. Dejstvo je, da bodo učitelji z neustrezno izobrazbo morali poučevati določene predmete, če bomo želeli izvajati pouk. Mislim, da smo na stopnji, ko bodo v šolah poučevali inženirji raznih strok matematiko. Seveda brez pedagoške izobrazbe. Ali pa študentje brez dokončane izobrazbe za določen čas pod določenimi pogoji, če bodo le pripravljeni sprejeti delo.
Kakšne posledice prinaša zniževanje standardov za učiteljsko delo?
Upad znanja se ne bo takoj poznal. Posamezniki so lahko odlični strokovnjaki na svojem strokovnem področju, toda predajanje znanja je svojevrstna umetnost, ki se jo je potrebno priučiti in imeti še določeno mero talenta. Tudi učiteljem, ki smo se izobraževali, včasih ne uspe motivirati učenca, ga spodbuditi, ga na pravilen način pripeljati do znanja. Za to so potrebna posebna znanja, veščine. Ni vseeno, kolikšna je učiteljeva empatija, kakšne so njegove sposobnosti vzgajanja in vplivanja na medsebojne odnose. Seveda starši želimo za svoje otroke najboljše, ampak ravnatelji razpolagamo s kadri, ki jih imamo na voljo. Ne vem, ali bodo starši to razumeli in sprejeli. Če uporabim metaforo. Ko zbolim in grem k zdravniku, pričakujem, da me operira najboljši operater. V šoli pa gre za prihodnost otrok.
Učitelji so med poklici nadpovprečno stari, v prihodnjih letih se bodo veliko upokojevali, kar bo krizo poglobilo.
Da, zmanjkuje jih. Učiteljev, ki bi dokončali študij in se zaposlili v šoli, je vedno manj. Bilo bi zanimivo vprašati, koliko študentov matematike se namerava zaposliti na šolah. Potem bi vedeli, kaj nas čaka v prihodnosti. Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje je res sprejelo nekaj ukrepov, kot so štipendiranje, lažji pogoji za podpisovanje pogodb za določen čas, možnost podjemnih pogodb, zaposlovanje upokojenih učiteljev, dodatni razpisi …, a to ne ne rešuje situacije. Pravih rešitev ni videti. Za slovensko šolstvo to pomeni upad kvalitete na vseh področjih. Če ni učitelja za v učilnico, ki bi poučeval s potrebno strokovnostjo, s pedagoškim znanjem, s srcem, potem izgubljamo generacije otrok. Še vedno nismo sanirali vse škode zaradi šolanja na daljavo v razmerah epidemije kovida, ko se pojavlja nova kriza, ki lahko traja še dlje.
Drži, da se glede na učne programe od osnovnošolcev zahteva preveč?
Prva stvar je razmislek o učnih načrtih, kurikularna prenova učnih načrtov poteka, upajmo, da bo stekla hitreje. Treba se je odločiti, katera znanja so potrebna, katere cilje želimo doseči, na kakšen način, in pri tem se postavlja vprašanje, kdo pri prenovi sodeluje. Učitelji praktiki imamo svoj pogled na potrebno prenovo, stroka si seveda želi, da bi bilo čim več strokovnih spoznanj v učnih načrtih, svoje rešitve predlagajo posamezne fakultete. Pozabljamo pa, da bi morali biti osredinjeni na otroka, na učenca in na smiselnost določenih znanj v tem času. Bodimo iskreni, otroci so danes drugačni.
So preobremenjeni?
Ne bi uporabil tega izraza. Preveč so razdvojeni, razbiti, raztreseni, so v škripcih. V mojem otroštvu sta bila na voljo dva programa RTV Slovenija. Zamislite si zdaj možnosti, ki jih ima sodobni otrok. Koliko je raznovrstnih igrač, dejavnosti, ki se jim lahko pridruži že v vrtcu. Tu smo na nevarnem področju izbire, ki jo vsiljuje miselnost družbe. Psihologinja in logoterapevtka dr. Zdenka Zalokar Divjak je pred kratkim izjavila, naj starši ne pretiravamo z dejavnostmi za otroke. Želel bi si veliko več gibanja doma in v šolah, tudi v času poučevanja, kar ponuja npr. FIT-pedagogika. Govorim o gibanju, ne o športu, ki danes zahteva že zgodaj veliko resnost in predanost. Družbena omrežja so posebna zgodba. Sem za prepoved prinašanja mobilnih telefonov v šolski prostor. Sama prepoved uporabe ni dovolj. Otrokom smo namreč pustili, da so posamezniki prišli do tolikšne potrebe po mobilnem telefonu, da so enostavno odvisni od zaslonov, preverjanja dogajanja na družbenih omrežjih, ves čas želijo biti v stiku. Skrbi jih, da bodo kaj zamudili. Otroci so danes v težavah. Pri pouku jih težko motiviramo, prikličemo, glava je polna, misli so drugje. Nisem proti razvoju, tudi z umetno inteligenco se bomo morali sprijazniti, a tehnologiji se ne smemo prepustiti in je ne smemo zlorabiti v vseh pogledih. Potem je to nekakšen propad človeka.
Pri vas morajo biti mobilni telefoni ugasnjeni tudi med odmori?
Tako je, uporaba v šolskem prostoru ni dovoljena.
Ste zato deležni pritiskov staršev?
Redko. V primeru uporabe mobilnih telefonov jih odvzamemo, vendar lahko pohvalim starše – večinoma reagirajo starševsko vzgojno in telefona ne pridejo iskat že po petih minutah. Imamo pa primere staršev, kadar otroku vzamemo telefon, jih pokliče z drugega telefona, in še preden pride telefon do tajništva, je že zahteva, da ga vrnemo otroku, na kar pač ne pristanemo. Na roditeljskem sestanku na sprejemu prvošolcev sem letos povedal, da bom v svetu staršev in svetu zavoda predlagal sploh prepoved prinašanja mobilnih telefonov v šolo. Doživel sem aplavz. In to mi vliva upanje, da se starši zavedajo nevarnosti.
Zakaj so družbena omrežja tako sporna?
Ustvarjena so bila z namenom informiranja, ozaveščanja, prijateljevanja, druženja. Zdaj so za mnoge postala prostor oglaševanja, postavljanja, hvalisanja. Otroci spremljajo ljudi, ki so uspeli, dobro zaslužijo, imajo takšne in drugačne uspehe. A včasih pozabijo, da je do tega peljala določena pot. Še več je zavajanja in laži, ki jih otroci srkajo in sprejemajo. Zadaj so algoritmi, korporacije, ciljni strokovnjaki, ki natančno vedo, kaj želijo doseči in poznajo tudi strategije. Odrasli to razumemo, otroci pa padejo v navidezni svet, kjer se počutijo priljubljene, sprejete, kjer lahko uspejo, so lahko nevidni, takšni in drugačni po videzu, uspehu. V tem svetu zaživijo, in ko se vrnejo v realnost, je resna in trda. Dr. Vesna Godina je nekoč dejala, da je med udarcem na tipko, s čimer neki igrici nekoga ubiješ, in med prstom na sprožilcu prave pištole kratka pot.
Eden najpomembnejših nemških raziskovalcev delovanja možganov Manfred Spitzer pa nas opozarja pred digitalno demenco. Svet ni pravljična igra, kot jo otroci doživljajo za računalnikom. Otrok mora tudi pasti, če hoče dobro teči. Starši ne smemo čistiti življenjske poti otrok kot snežni plug, ker se bodo nekoč zlomili, lahko tudi izgubili, če jim ne bomo dali orodij in jim omogočili, da sami premagajo težave. In realnost je drugačna, kot je navidezni svet resničnosti. Groza me je, ko vidim mamo na sprehodu z dojenčkom, ki joče, ona pa govori po mobilnem telefonu. Kje je zdaj materinski stik? Takšne otroke dobivamo potem v šolo.
Hkrati so vse večji pritiski staršev na učitelje in ravnatelje za čim boljše ocene njihovih otrok.
Ocenjevanje je ena večjih težav slovenskega šolstva. Pri nas ni vrednota znanje, pač pa so ocene. Vsi govorimo, da bi radi ocenjevali otrokov razvoj, napredek, trud, kar pa nam včasih sistem ocenjevanja, ki je določen s pravilnikom, onemogoča. Treba bo premisliti, kaj in kako ocenjujemo ter kakšno težo bomo dajali ocenam. Pri nas je povprečna ocena šole 4,3, torej učenci izredno dobro znajo. Je to res odraz pravega znanja? Starši bi želeli visoke ocene otrok predvsem zaradi vpisa v srednje šole. Žal pa jih vsi ne morejo doseči, kot ni smiselno, da se tolikšno število otrok vpisuje v gimnazije. Največji dosežek staršev je verjetno to, da imaš rad otroka takšnega, kakršen je, z vsemi pozitivnimi lastnostmi in sposobnostmi in tudi z nekaterimi omejitvami pri doseganju ciljev.
Bi bilo bolj pošteno kot ocene za vpis v srednje šole uporabljati rezultate nacionalnega preverjanja znanja (NPZ), saj bi tako učence obravnavali enako? Zdaj na primer petica na »lažji« šoli ni primerljiva niti s štirico na drugi šoli, kjer so kriteriji višji.
Drži, da je na nekaterih šolah težje priti do ocene pet in da znanje v slovenskem prostoru ni povsem primerljivo, zato bi pri vpisu v srednje šole lahko deloma upoštevali učni uspeh, drugi del (v določenem deležu) pa bi moral biti rezultat, dosežen na nacionalnem preverjanju znanja. Poleg tega bi bilo dobro uporabiti še nekaj dodatnega.
Mislite na sprejemne izpite za določene srednje šole?
Da. Ni nujno, da bi bilo to samo področje znanja. Lahko bi preverjali sposobnost kritičnega razmišljanja, splošno razgledanost, čustveno inteligenco. Potrebujemo namreč srčne, solidarne, splošno razgledane mladostnike, ki znajo trezno razmišljati. V zdravstvu in sociali si npr. želimo strokovnjakov z močno socialno in empatično noto. Mar ni čudovito, če je nekdo odličen likovnik, spreten organizator, dober športnik, obetajoč literat. Mi pa smo postali družba rezultatov, ki se lahko čim bolj objektivno merijo. Žal se izogibamo tistih področij, kjer je merjenje težje. Ko pa se lotimo izbirnosti, svobode odločanja po sposobnostih, to naredimo z množico obveznih izbirnih predmetov, kjer se izkaže, da učenci izbirajo šport in predvsem tiste predmete, kjer lažje dobijo odlično oceno.
Soočeni ste tudi s preveč zaščitniškim odnosom dela staršev do svojih otrok pri vzgojnih ukrepih.
Živimo v svetu kapitalistične miselnosti, ko je pomembno premoženjsko stanje. In to se odraža tudi pri otrocih. Ocenjujejo, kateri starši imajo boljši avto, kdo ima boljše mobilne telefone, znamke oblačil. To ni dobro, ni zdravo za šolo. Pojavlja se tudi vedno večja nestrpnost, nesodelovanje, socialno izločanje. Starši imamo za otroke zaradi svojih službenih obveznosti in drugih dejavnosti vedno manj aktivnega časa, prepuščamo jih njihovi presoji uporabe časa in zaslonom. In ko pridejo v šolo, pozabijo na vrednote, pojavi se egoizem, vidijo predvsem svojo svobodo in pravice. Šole pa smo vzgojne ustanove. Če nekdo ne ravna v skladu z našimi pravili, dogovori in normami, naj prevzame odgovornost in to popravi. Če nekdo žali starostnika, naj to popravi tako, da v sodelovanju in dogovoru s starši naredi dobro delo v domu starostnikov. Ko se je učenec igral z ognjem na stranišču, smo ga poslali na dopolnilno pomoč v prostovoljno gasilsko društvo. Takšni ukrepi imajo veliko vrednost in so običajno uspešni. Pri izrekanju vzgojnih ukrepov pa je žal za mnoge staršev v ospredju samo način in postopek izrekanja, ki mu oporekajo, namesto da bi se skupaj zavzeli za izboljšanje vedenja. Individualizirani vzgojni načrt je namenjen temu, da se otrok zaveda svojih napak in spremeni obnašanje.
In če se starši s tem ne strinjajo?
Potem otrok ne sodeluje, ne obiskuje določenih aktivnosti, ne spremeni svojega razmišljanja, ravnanja. Težave se lahko stopnjujejo, pridemo do točke, ko izrečemo tretji vzgojni opomin, kar pomeni iskanje nadomestne šole. Ko ravnatelj soglaša s prešolanjem otroka, verjemite, da je pred tem izkoristil vse druge možnosti. Gre za korist otroka in nenazadnje tudi za pravice vseh drugih udeležencev vzgojno-izobraževalnega procesa, ki imajo tudi pravico do varnega, mirnega in spodbudnega okolja za šolanje. Če pa starši vidijo izključno samo pravico svojega otroka, mu žal včasih naredijo tudi veliko škodo.
Ravnatelji odgovarjate za vse dogajanje na šoli, lahko ste tudi osebno deležni inšpekcijskih glob. Kljub daleč največji odgovornosti pa mnogi ravnatelji niso najbolje plačani v svojih kolektivih.
Pri nas se redko zgodi, da me zaposleni prekaša po plači, sem namreč v 52. plačnem razredu zaradi števila učencev in podružnic. Vendar je razlika med mano in dobro plačanim učiteljem res minimalna glede na obseg dela, odgovornost in celodnevno stalno pripravljenost, saj si ravnatelj 24 ur na dan. In takšno finančno ovrednotenje ravnateljevega dela je žalostno. Na nekaterih šolah so ravnatelji šele na petem ali šestem mestu na plačni lestvici. Ravnateljem se je v zadnjih letih zgodilo na plačnem področju več krivic, na katere konkretno opozarjamo. Plačni sistem ravnateljev se z majhnimi popravki ni spremenil več kot 15 let. Kolega ravnatelj mi je nekoč rekel, da je glede na izhodišča do upokojitve zaradi nespremenjene plače verjetno izgubil en avto srednjega razreda.
Žalostno je, da se nekaterim ravnateljem, ki se sedaj upokojujejo, plača ravnatelja zadnjih deset let sploh ne upošteva pri pokojninski lestvici, ker je prenizka. Ob vsem tem pa gre tudi za status, vlogo in pomen ravnatelja, ki nam ga družba ne prizna. Poznam kar precej ravnateljev, ki so se po prvem mandatu vrnili na mesto učitelja, saj si želijo manj stresno življenje. Šole smo namreč v očeh nekaterih postale samopostrežne trgovine, kjer starši in posamezne interesne skupine pričakujejo od ravnateljev, da preprosto uresničujemo želje vsakega posameznika.
Poslanci so nedavno sprejeli spremembo zakonodaje, v skladu s katero bo od leta 2027 šolska prehrana za vse učence brezplačna. Je mar v resnici del učencev iz revnejših družin v šolah lačen, kot večkrat slišimo od raznih civilnih iniciativ?
Na naši šoli ni noben otrok lačen. Ob sodelovanju staršev, svetovalne službe in učiteljev poskrbimo za posameznike s pomočjo šolskega sklada ali poiščemo druge možnosti. Kosila v šoli so sicer v primerjavi z večino evropskih držav nadstandard, kar je dobro. Šolska prehrana je premišljeno zastavljena, imamo smernice zdrave prehrane in se s strokovno usposobljenimi zaposlenimi v kuhinji trudimo za kvalitetno pripravo hrane. Kljub vsemu pa imamo sorazmerno veliko odvržene hrane, in to se stopnjuje. Ko bo vsa prehrana brezplačna, bo zavržene hrane še več. Dovolj je, da neki vpliven učenec na šoli reče, tole pa ni dobro, in imamo 50 učencev, ki tega ne bo jedlo. Sam nisem zagovornik brezplačne prehrane za vse. Izkušnje so mi pokazale, da vse, kar je zastonj, sčasoma izgubi pravo vrednost. Seveda pa nihče ne sme biti lačen, zato raje omogočimo višji cenzus regresiranja šolske prehrane na podlagi dokazil.
Imate govorjenje o lačnih otrocih na šolah za demagogijo?
Vedno nekateri takšne teme izkoriščajo za demagogijo, za nabiranje političnih točk, nekateri tudi iz osebnega prepričanja ali zaradi neke ideje, pri čemer mogoče ni celostnega premisleka ali poznavanja situacije.
Ravnatelje vas zelo obremenjuje čezmerna birokracija, normiranost.
Šola je podvržena izredno veliko različnim inšpekcijskim nadzorom. Sprejemamo sanitarne inšpektorje, varnostne, šolsko inšpekcijo, ki se lahko pojavi že na podlagi anonimne pritožbe, kar gotovo ni ustrezno. Šolski prostor ureja ogromno različnih členov posameznih zakonov. Za nas ne veljajo samo zakon o osnovni šoli, o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, pravilnik o preverjanja in ocenjevanju znanja, ampak smo zavezani množici zakonov in drugih predpisov. Nekateri so manj potrebni, nekateri pa povsem nepotrebni in nam samo nalagajo dodatno delo. Kot ravnatelj se moram ukvarjati z razpisom za prehrano, za prevoze učencev, pa s pravilnikom o prijaviteljih, preverjati požarno varnost, delovanje strelovodov. Pri tem je potrebno opozoriti, da je marsikaj povezano tudi s finančnimi sredstvi, pri čemer pa materialnih stroški, ki nam jih nakazuje ministrstvo za vzgojo in izobraževanje, že dolgo ne zadostujejo za vse potrebe.
Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje je gotovo seznanjeno z vsem tem, kaj oni storijo, da bi se vas razbremenilo?
Ravnatelji v okviru Zveze ravnateljev in pomočnikov ravnateljev Slovenije pišemo, sestankujemo, opozarjamo, predlagamo rešitve. Tudi posamično se marsikateri ravnatelj obrne na ministrstvo in jih seznani s konkretnimi težavami. Včasih imamo občutek, da je ministrstvo za vzgojo in izobraževanje eno tistih, ki ni med pomembnejšimi v vladi, sploh v odnosu do finančnega ministrstva in ministrstva za javno upravo, kjer se očitno marsikaj zaustavi. Pričakovali bi, da bi naše ministrstvo z vso svojo kompetenco zelo jasno z argumentiranimi zahtevami nastopilo v pogajanjih oz. dogovarjanjih znotraj vlade ali v razmerju do omenjenih dveh ministrstev. Želeli bi videti več odločnosti. Tako pa se tudi v javnosti in pri medijih zdi, da je uspešno delovanje osnovnih šol samoumevno, saj je zakonsko obvezno, da je šolski sistem dober in da je varstvo otrok zagotovljeno.
Zakaj vztrajate kot ravnatelj?
Očitno smo ravnatelji večinoma tako vzgojeni, imamo takšen čut odgovornosti in visoko stopnjo profesionalne in moralne etike, da preprosto ne želimo, da bi zaradi odnosa, ki ga ima družba do nas, slabše opravljali svoje delo. Ko sem znancu zaupal višino svoje neto plače, je rekel, da upa, da bom dal odpoved in si čim prej našel drugo službo. Toda naš imperativ je odnos do otrok; odgovornost in skrb zanje, zato vztrajamo. Kot ravnatelj osnovne šole Škofljica sem na naš zavod, na učence, na vse zaposlene, na sodelovanje s starši in posebej na opravljeno delo in odnos, ki ga imamo z učenci, ponosen. Mislim, da delamo odgovorno, se trudimo in nam še uspeva. Če pa razmišljam o stanju, o katerem sva govorila, in o prihodnost šolstva na Slovenskem, bi včasih gotovo rekel: »Hvala. Dovolj je.«
......................
Biografija
Roman Brunšek je bil rojen leta 1968 v Celju, na ljubljanski filozofski fakulteti je leta 1995 diplomiral in pridobil naziv profesor slovenskega jezika in zgodovine. Leta 1996 je opravil strokovni izpit, leta 1998 napredoval v naziv mentor in 2002. v naziv svetovalec. Že med študijem se je zaposlil na OŠ Škofljica. V času poučevanja je poleg razredništva, mentorstva pri raziskovalnih nalogah, vodenja kulturnega, zgodovinskega in turističnega krožka režiral več predstav in prireditev, urejal šolski časopis, organiziral tabor Soška fronta, izpeljal razne projekte na šoli in v občini Škofljica. Več let je bil predsednik sveta OŠ Škofljica, na različne načine je sodeloval z Zavodom RS za šolstvo. Vodil je študijsko skupino za slovenski jezik, predaval in vodil delavnice na srečanjih študijskih skupin, sodeloval pri raznih projektih, vodil delavnice za Cankarjevo tekmovanje ter sestavljal teste in navodila za šolsko in vseslovensko tekmovanje iz materinščine (tekmovanje za Cankarjevo priznanje). Šest let je kot lektor poučeval slovenščino v poletni šoli slovenskega jezika, ki jo za tujce organizira filozofska fakulteta. Za Založbo Mladinska knjiga je recenziral berila za 7. in 8. razred ter še tri učbenike. Leta 2003 se je zaposlil v Zavodu sv. Frančiška Saleškega, na Gimnaziji Želimlje, kot profesor slovenskega jezika. Ves čas je bil tudi razrednik. Opravil je ravnateljski izpit, izobraževal se je na pedagoškem področju. Kot občinski svetnik v dveh mandatih in kot podžupan občine Škofljica se je ukvarjal z družbenimi dejavnostmi. Leta 2010 je prevzel vodenje Zavoda osnovna šola in vrtec Škofljica.
