Smo na točki, kjer se moramo odločiti, ali bo vsak vendarle odigral svojo vlogo in dodal svoj delček k mozaiku ničelne strpnosti do kakršnekoli oblike nasilja. Ali pa bomo spet zatisnili oči in nadaljevali po isti poti. Do novega primera tragedije, ko se bo krog razpravljanj nadaljeval. Prihajamo v čas, ko se bodo starši vedno bolj bali svojih otrok.
S tem se strinja tudi vodja Skupine za mladoletniško kriminaliteto Sektorja kriminalistične policije Policijske uprave Celje Jože Bračko. Zelo dobro pozna primere medvrstniškega in drugega nasilja, kjer so storilci otroci in mladoletni. Čeprav miri in dodaja, da na Celjskem še ni znaka za alarm, ki bi nakazoval možnost tragedije, kot se je zgodila v Srbiji, pravi, da moramo biti pripravljeni tudi na takšne stvari, če vsak v družbi ne bo opravil svojega dela pri vzgoji, izobraževanju in osveščanju mladih, da nasilje ni rešitev.
Po primerih medvrstniškega nasilja, ki so se vrstili v družbi, je bilo pogosto mogoče slišati ali prebrati, da se je medvrstniško nasilje dogajalo vedno in da to ni nič čudnega. Ali je takšno nasilje res enako, kot je bilo nekoč?
Zagotovo je medvrstniško nasilje bilo včasih in bo prisotno tudi naprej. Toda tega, kar se dogaja zdaj, da mladoletniki in otroci posegajo po orožju, prej ni bilo. Na tem področju se nasilje stopnjuje. Tudi razvoj spleta je prinesel »novosti«. Vsaka nova oblika tehnike, nov način življenja prinese nekaj novega. Tudi učitelji v šolah opažajo, da je ogromno psihičnega nasilja in groženj prenesenih na splet. Tega včasih ni bilo. Včasih smo se stepli in je šlo življenje naprej. Zdaj tudi mi opažamo, da se nekateri mladi organizirajo, se natančno dogovorijo kje bo obračun, potem dogodek snemajo, da lahko objavljajo na spletu. Da. So razlike v primerjavi s preteklimi oblikami medvrstniškega nasilja.
Je splet nasilje samo še dodatno razširil, stopnjeval – tudi sovražni govor?
Splet pripomore k hitrosti širjenja takšnih zapisov ali objav posnetkov. Če je kdo včasih komu grozil, ga je poklical ali se srečal z njim. Zdaj na spletu nekdo nekaj napiše in to je vidno vsem. Splet je vse skupaj samo dodatno pospešil. Prav tako »povleče« za seboj večje skupine ljudi. Kot na nogometnih tekmah. Nekdo začne z nasiljem in s tem »povleče« tudi druge za seboj. Morda kdo sicer groženj komu niti ne bi izrekel, a ker vidi, da drugi to počnejo in je vidno vsem, enako stori tudi on. Lahko bi rekli, da je na račun hitrosti spleta prišlo do številnih primerov tovrstnih groženj.
Ali se mladi (in tudi starejši), ki tako grozijo, skrivajo za anonimnostjo ali jim je splet dal celo toliko poguma, da se ne bojijo tega, da je vidno, kdo je kaj objavil?
Takšni zapisi na spletu niso vedno anonimni. Sploh če gre za grožnje, jih posamezniki zavestno in načrtno objavijo z imenom in s priimkom. Anonimne objave srečujemo predvsem pri fotografijah otrok. Kadar gre za za izrekanje groženj ali napovedi obračunov, posamezniki to objavijo tako, da se natančno ve, kdo stoji za tem.
Katerih kaznivih dejanj je največ med mladimi?
Glede na statistične podatke zdaj beležimo nekoliko manj primerov kaznivih dejanj, ki se nanašajo na izdelavo, prikazovanje in posest pornografskega gradiva. S tem mislim na fotografije golih posameznikov, do katerih so storilci prišli na nek način in jih nato objavljali na spletu. Ali ko sta bila posameznika par in sta si izmenjavala fotografije, ko pa sta se razšla, je nekdo od njiju te slike objavil. Na Celjskem sicer zaznavamo porast medvrstniškega nasilja, predvsem groženj, a je res, da ljudje v zadnjem času veliko bolj in hitreje prijavljajo tovrstne primere in tudi policija jih zelo resno spremlja ter dosledno preiskuje.
Če je med vrstniki fizično nasilje, prihaja do hudih poškodb? Večkrat slišimo, da gre za poškodbe, a kako je s tem v primerih, ki jih preiskujete na Celjskem?
Glede na podatke, ki jih imamo, in na primere, ki jih preiskujemo, pri medvrstniškem nasilju na našem območju ne prihaja do hudih telesnih poškodb. Največkrat gre za sledi poškodb oziroma za lahke telesne poškodbe. Bili so tudi primeri v preteklosti, ko so mladoletniki ubili koga, ampak tega pri nas res ni veliko.
Se bojite, da bo tega stopnjevanja nasilja vedno več? Vsaj glede na to, kaj se dogaja v drugih državah, ne nazadnje so bili tudi pri nas izstopajoči primeri.
Na podlagi dogodkov v Srbiji preseneča predvsem to, kaj je »naredil« zgled. Ko se je zgodilo prvo streljanje v šoli, se je za njim zgodilo še drugo. Bojim se, da bi se v nasilnih primerih pri nas zgodilo podobno. Upam, da ne bo prišlo do tega. Družba se je prebudila, vsi smo dejavni, policija, šole, centri za socialno delo in drugi. Verjamem, da bodo tudi starši odigrali svojo vlogo. Mislim namreč, da imajo ravno starši največjo vlogo pri preprečevanju nasilja. Nikoli pa ne vemo, kdaj se bo pojavila kakšna izjema.
Če policija obravnava mladoletnika in kliče starše, da pridejo ponj, velikokrat neuradno slišim, da se straši ne odzovejo ustrezno. S kakšnimi primeri se srečujete? Gre tu za nefunkcionalne družine, bogate, revne?
Družine so različne, a lahko potrdim, da je večja verjetnost, da nasilen otrok izhaja iz tiste družine, kjer odnosi niso urejeni. Seveda gre tudi za bogate družine, kjer so starši vpeti v posel, pri čemer za otroka nimajo časa. Otroka se danes ne da vzgajati z denarjem. Spomnim se ženske, ki sem jo klical, naj se oglasi na policijo, da se pogovorimo o njenem otroku, in mi je dejala, da »ta teden nima časa«. Mama torej ni imela en teden časa, da bi prišla na policijo in se z nami pogovorila o svojem otroku? Torej zanj nima časa. Kadar je otrok nasilen, to največkrat nakazuje, da v družini nekaj ni v redu. So primeri, kjer so bili tudi starši kdaj obravnavani v kakšnem postopku, lahko so premožni ali s socialnega dna, kjer morda niti ne znajo ali ne zmorejo vzgajati otroka. Praviloma se nasilje zelo redko dogaja tam, kjer je v družinah dovolj skrbi in nadzora.
Vas danes čudijo takšni odnosi v družinah?
Mislim, da sta družbo do te točke pripeljala kapitalizem in materializem. Vsi se ženejo za bogastvom, za dopusti, da bi lahko na družbenih omrežjih objavili, kje so bili in kaj so tam počeli. V bistvu samo služijo denar in hrepenijo za premoženjem, a na otroke pozabljajo. Menim, da je to eden največjih problemov te družbe.
Veliko se govori o pomanjkanju empatije pri mladih. Kaj vam mladi, ki so povzročitelji nasilja, povedo na zaslišanjih? Se zavedajo, kaj s tem naredijo, in ali storjeno obžalujejo?
Mislim, da se tri četrtine mladoletnikov, ki so storilci nasilja, sploh ne zaveda tega, kaj so s tem povzročili. Imeli smo primer, ko je mladoletnika tožilka na sodišču soočila s tem, kakšno stisko in travme je povzročil s svojim dejanjem žrtvi. Storilec je namreč objavil ali delil fotografije gole žrtve. Priznal je, da se ni zavedal tega in če bi vedel, kaj bo s tem povzročil žrtvi, tega ne bi storil. Dejal je, da je to storil nepremišljeno in zato, da bi pred drugimi izpadel »frajer«. Mislim, da se jih veliko resnično ne zaveda, kaj s tem povzročajo.
Opažam, da različne stroke pri preprečevanju nasilja med mladimi govorijo o tem, da imajo različne osebe, ustanove različne vloge. Nekateri na primer pravijo, da imajo ključno vlogo starši, drugi menijo, da imajo poglavitno vlogo šole. Slednje so včasih primere nasilja celo pometale pod preprogo. Je danes drugače?
Imamo šole, ki redno prijavljajo nasilne primere, in imamo tudi šole, ki doslej niso prijavile niti enega takšnega primera, torej se pri tem zagotovo kaj pomete pod preprogo ali spregleda. Ne morem reči, da so šole neodzivne, trudijo se. Zavedati se morajo, da tudi policija vsake malenkosti ne more preiskovati in da morajo nekatere primere rešiti same.
Vi poznate vse primere nasilja med mladimi na Celjskem, saj jih preiskujete. Pogrešate več dejavnosti od nekaterih ustanov?
Vidi se, da je zdaj več sodelovanja, več dejavnosti. Koliko bomo uspešni pri preprečevanju nasilja, ne morem reči. Večina ustanov odigra svojo vlogo. Tudi starši se bodo svoje vloge morali zavedati. Dogaja se, da šole pripravijo sestanke, srečanja, dejavnosti, pri čemer tistih staršev, ki bi na teh sestankih morali biti, ni. Več bo treba narediti predvsem na avtonomnosti in suverenosti šol.
Se dogaja, da kdo, ki ga obravnavate, misli, da ve več od strokovnjakov, tudi na policiji? Vam starši kdaj »pametujejo« ali ne upoštevajo vaših navodil, besed?
Niti policija nima več takšne avtoritete, kot jo je imela pred dvajsetimi leti. Toda ima izdelane protokole, ki jim sledi. Nekateri, seveda, poskušajo in vztrajajo pri svojem, vendar na policiji natančno vemo, kaj morajo storiti in kako. Problem nastaja le tam, ko je otrok osumljenec kaznivega dejanja in ga starši zagovarjajo. To je lažna potuha in ni dobro. Da bi vplivali na naše delo? Ne. Ravno zaradi protokolov, ki jim sledimo.
Se vam zdi, da bi bilo prav znižati starostno mejo na področju kazenske odgovornosti? Torej, da bi bila nižja od 14 let?
Na to je težko odgovoriti. Gre za otroke, ki so otroci tudi po 14. letu, in zavedanje o tem, kaj storijo, je tudi po 14. letu manjše. Treba je upoštevati več dejavnikov, saj gre lahko pri storilcih tudi za duševno motnjo. Verjetno je tako tudi pri fantu, ki je streljal v Srbiji. Ali je dobro zdaj posploševati? Ne vem. Težko bi odgovoril na to vprašanje, ker ne vem, ali bi to kaj spremenilo ali pripomoglo k preprečevanju nasilja.
In poostritev ukrepov na področju odgovornosti staršev teh storilcev?
Kadar pri preiskavi nasilja, ki ga stori otrok ali mladoletnik, dobimo podatke, da starši ali zakoniti skrbniki hudo kršijo dolžnosti do otrok ali mladoletnikov ali opuščajo nadzorstvo, zoper starše podamo tudi kazensko ovadbo, saj gre v tem primeru za kazensko odgovornost. Običajno se postopki policije s podajo kazenske ovadbe končajo. Delo nadaljujejo tožilstvo in sodišča. Vedno obvestimo tudi centre za socialno delo, ki potem spremljajo in obravnavajo družine in otroke. Novost je sicer, da policija dobiva sklepe in sodbe, da vidi, ali je bila sodba obsodilna ali oprostilna ali pa je prišlo do zavržbe ovadbe. Policija sicer načrtno kasnejših odločitev ne spremlja. To, kakšen je razplet na sodiščih, je odvisno od tega, za katero področje gre. Pri kaznivih dejanjih, ko gre za zanemarjanje otroka, se zadeva največkrat konča s pogojno obsodbo ali z odloženim pregonom. Pri spolnih zlorabah ali prikazovanju pornografske vsebine z otroki gre največkrat za obsodilne kazni. Tu moram reči, da gre tudi za večletne zaporne kazni, ki se tudi iz leta v leto višajo.
So sodni postopki na tem področju hitri?
Za vsako sodno zadevo je pomembno, da jo na sodišču končajo hitro. Primeri, kjer so osumljeni mladoletniki, pa imajo na sodišču prednost.
Podatki, ki jih imamo, kažejo, da je ogromno nasilja otrok nad starši v Sloveniji. Tudi na Celjskem?
Da. Imamo tudi nekaj takšnih primerov. Pri dosedanjih izkušnjah iz preiskav se je izkazalo, da je bil otrok nasilen do staršev, ki so ga neupravičeno zagovarjali, ko je storil kaj kaznivega. Torej je nato otrok postal nasilen do staršev. Enako je v primerih, kjer so bili starši nasilni do otrok, saj so ti kasneje bili nasilni do njih. Torej so izvajali enak vzorec, le v obratni smeri. Da bi bili takšni primeri izjemno v porastu, ne morem govoriti, a se dogajajo.
Gre v teh primerih za otroke ali mladoletnike oziroma starejše mladoletnike?
Na območju Policijske uprave Celje smo imeli primer, ko se je mama zaklepala pred 10-letno deklico, ker je do nje nasilna. Gre tudi za mladoletnike, ki nato izvajajo nasilje nad starši, ko postanejo polnoletni.
Prihajamo v obdobje, ko se bodo starši bali svojih otrok?
Morda. S tem se lahko strinjam na podlagi primerov, ki jih preiskujemo. Tudi otrokom zaradi nasilja izrečemo ukrep prepovedi približevanja staršem.
Vas to preseneča?
Tempo življenja je hiter, vse je napeto in tudi ljudje so napeti. Materialne dobrine ... Vsi bi imeli vse, vsi bi imeli vse takoj … Ko se v življenju nekaj zalomi, so ljudje pod pritiskom. Kam bo vse to pripeljalo? Upam samo, da bomo vse to uspeli obvladovati in da ne bo šlo vse čez mejo.
Ima policija projekcije, kaj bi se lahko zgodilo v prihodnje na področju stopnjevanja nasilja mladih?
Pripravljeni smo. Hudi primeri se lahko zgodijo že jutri, čeprav se vsi trudimo, da se ne bi. Takšne stvari je težko napovedovati. Če se naveževa na Srbijo, je v tistem primeru, kjer je streljal deček, popolnoma nesmiselno ravnanje očeta. Zakaj je učil otroka streljati? Če kot oče ne najdeš drugega konjička za otroka, mu ne ponudi učenja streljanja. Če imaš doma orožje, ga moraš ustrezno zavarovati. In spet sva pri starših. Oni imajo prvo vlogo. Tudi če nimajo orožja, bo morda bo otrok posegel po nožu, vendar bodo posledice morda manjše. Kakorkoli se trudimo kot policija, vsega preprosto ne moremo preprečiti.
Se je na Celjskem že zgodilo, da bi otrok prinesel v šolo pravo pištolo?
V bližnji preteklosti ne.
Nož?
To se dogaja. Sploh v srednjih šolah, kjer smo obravnavali tudi fizične obračune. Takšen primer je bil v Velenju.
Je strpnost do nasilja tako visoka, da se bo zgodilo, da bo družba sprejela, da lahko nekdo v šolo prinese nož? In bomo rekli: »Dobro, da ni pištola!« Kam smo prišli?
Tega šole in nihče ne sme nikakor tolerirati. Nevarni predmeti ne sodijo v šole, tu je stvar jasna.
Torej se bomo kmalu soočili s tem, da bodo v šolah detektorji kovin? Se strinjate s tem?
Če na zadevo pogledamo z vidika, da zaščitimo življenje, potem da. Kaj bo takšna raven varovanja na splošno pomenila, oziroma kaj pomeni to, da bodo učence vsak dan pregledovali, je drugo vprašanje. Dajmo času čas, da ugotovimo, ali so takšni detektorji potrebni ali ne. Morda se bomo kot družba skupaj osvestili, da je nasilje nesprejemljivo. Spet greva k staršem: ali bodo morda pogledali šolsko torbo, v njej odkrili nož in se pogovorili z otrokom, da slednji tja ne spada? To je boljši ukrep, kot da učenca vsako jutro nekdo pregleduje z detektorjem kovin. Toda če se bo uvedba takšne varnosti v šolah izkazala za potrebno, potem bo treba razmisliti tudi o tem, da.
Veliko se v zadnjem času govori o tolpah, tujih državljanih, ki v šolah ustrahujejo, grozijo, se tudi fizično znašajo nad drugimi. Ali držijo te navedbe?
Tukaj se bom navezal na podatke iz Nemčije, kjer so zaradi priseljevanja tujih državljanov zaznali, da je nasilja več. Zaradi manjše uspešnosti in neznanja jezika so se tujci dokazovali na drugih področjih. Da, nekaj se dogaja tudi pri nas. Toda pomembno je dosledno ukrepanje. Pred leti je bila skupina mladih, ki je bila nasilna. Ko smo odkrili ta primer, smo ukrepali hitro in dosledno, zoper nekatere smo izrekli tudi izgon iz države. To je bilo sporočilo, da se je tukaj treba ravnati po naših pravilih in jih upoštevati. A pri tem moramo vsi v družbi opraviti svoj del. Če dopuščamo, da se to nadaljuje, pride do porasta in nasilje se razširi. Ko v šolah zaznajo, da je to problem, se je treba s starši pogovoriti, videti, kako usmerjajo otroka, kakšni so odnosi v družini, kako se starši odzovejo na te primere. Če ga starši zagovarjajo in otrok ponavlja nasilna dejanja, lahko ukrepamo zoper starša. Ampak vsak mora odigrati svojo vlogo. Pri kakršnikoli obliki nasilja je pomembno kolektivno delo. Ko bo vsak opravil svoj del naloge, od staršev, šol, policije, tudi države, ki je nekoliko zaspala na tem področju, bomo nasilje lažje preprečevali.
