Intervju s predsedniškim kandidatom

Anže Logar: »Sem zmerni politik, ni razloga za udarce pod pas«

Ivan Puc
11. 11. 2022, 08.29
Posodobljeno: 11. 11. 2022, 14.37
Deli članek:

Z zmagovalcem prvega kroga predsedniških volitev Anžetom Logarjem smo se tudi tokrat pogovarjali v hotelu Union, kamor se je pripeljal s kolesom, svojim nepogrešljivim prevoznim sredstvom. Prepričan v zmago nagovarja tudi tiste volivce, ki se z njim ne strinjajo.

Primož Lavre
"Ne dvomim, da bova z gospodom Robertom Golobom dobro sodelovala," je prepričan Anže Logar.

Zagotavlja jim, da bo tudi njihov predsednik, slišal bo njihovo mnenje in nasprotovanje. Po novem bi šel v Dražgoše, svojega prvega stališča do tega vprašanja, pravi, ni zanikal, »dopolnitve so vedno dobrodošle«. Zunanji minister v tretji Janševi vladi želi življenje spreminjati na bolje, zato nikakor ne namerava obstati na mestu. »Treba se je premikati skupaj z razvojem – in še za odtenek hitreje.«

Koliko vrhov ste obredli v teh lepih dneh od prvega kroga volitev?

Le enega – Lisco v Posavju. Ta konec tedna se nameravam povzpeti še na Raduho.

Vam nihče na teh pohodih in vzponih ni rekel ali – bog ne daj – storil nič žalega?

Ne, nasprotno, dobil sem nemalo spodbude, ljudje se radi ustavijo in z menoj pokramljajo. Med štirimesečno kampanjo nisem doživel niti ene slabe izkušnje.

Se sovražni govor z družbenih omrežij in iz ust ljudi na vodilnih položajih preliva na ulice?

V zadnjem času se zdi, da je tako, ja.

Na slovesnosti ob odkritju spomenika žrtvam vseh vojn in z njimi povezanimi dogodki leta 2017 vas ni bilo – tako kot ni bilo tudi drugih poslancev SDS. Prvega novembra ste se pred tem spomenikom kot kandidat udeležili polaganja venca predsednika republike. Kako se spomnite bojkotiranja odkritja – tako z leve kot desne strani bolj radikalne politike?

Pozdravljam vsak napor, ki vodi k spravi, četudi so koraki krajši, kot bi si želel; zasluge za to gredo tudi predsedniku republike. Na koncu vendarle vodijo do tega, kar si vsi želimo. Da se kot narod spravimo sami s seboj, priznamo svojo zgodovino, si podamo roke in oblikujemo prihodnost – ne nazadnje je prihodnost pred nami skupna. Korak na poti k spravi je tudi postavitev spomenika vsem žrtvam vojn in z vojnami povezanimi žrtvami, tudi zaradi umeščenosti v prostor in njegove uporabe v protokolarne namene.

Omenili ste bojkot pri odkritju spomenika. Ne ena ne druga stran takrat nad njim ni bila posebno navdušena. A razvoj dogodkov kaže, da korak za korakom vendarle lahko pomembno napredujemo na poti k spravi. Več takšnih dejanj je bilo v zadnjem času, naj omenim le vrnitev Narodnega doma v Trstu in izjavo skupščine Slovenske akademije znanosti in umetnosti o slovenski spravi. Dokument je združil sicer različne poglede na drugo svetovno vojno in čas neposredno po njej.

Se boste zavzeli za to, da izjavo Sazuja »posvoji« tudi državni zbor?

To je odvisno od volje zakonodajalca. Kot predsednik republike bi izjavo vzel kot temelj za vse nadaljnje korake pri doseganju sprave.

Videli smo vas tudi na osrednji proslavi dneva reformacije v Cankarjevem domu. Vam je bil všeč slavnostni govor ministrice za kulturo Aste Vrečko?

Dolžnost politikov je, da se udeležujejo državnih proslav; kot poslanec in tudi kot kandidat sem se jih večinoma udeležil. Sicer pa ne morem soditi o tem, kaj in kako je na njih povedal kak minister oziroma ministrica ali drug slavnostni govornik. Kot predstavnik državljank in državljanov moram z udeležbo predvsem izkazati spoštovanje državnemu prazniku.    

Primož Lavre
"Ko se je kaka oblast začela posluževati grobih pritiskov na ljudi, je njihov upor normalen odziv," nam je med drugim povedal Anže Logar.
Ali preveč proslavljamo upor oziroma odpor? Slednjo besedo je na proslavi uporabila ministrica.

Ko se je kaka oblast začela posluževati grobih pritiskov na ljudi, je njihov upor normalen odziv. Lahko je vodil tudi do novega družbenega reda, ki nemalokrat prav tako ni bil idealen oziroma demokratičen. Iz te zakonitosti, spremljamo jo celotno zgodovino človeštva, lahko potegnemo nauk, da umanjkanje dialoga ali celo represija prej ali slej naletita na odpor.      

Bi se tudi vi radi posvetovali s predsednikom vlade glede ukinitve oziroma pripojitve samostojnega muzeja osamosvojitve?

Prvi, ki so poklicani o tem povedati svoje mnenje, so veterani vojne za Slovenijo. Treba je spoštovati njihovo mnenje. Na mestu je, da predsednik republike to mnenje povzame in posreduje izvršilni veji oblasti.

Predsednik Pahor se je že pogovoril s predsednikom Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve Lojzetom Peterletom.

Predsednik republike ima, kot rečeno, to možnost. V svojem programu sem prav zato predvidel formalizacijo foruma slovenske politike. Prepričan sem, da predsednik ni strogo omejen s formalnimi pristojnostmi, za katere marsikdo pravi, da so (pre)majhne. Kot predsednik vseh bom njihova mnenja in pobude posredoval vladi. To ne nazadnje ljudje od mene tudi pričakujejo, zato nameravam aktivno izvajati to vlogo skladno s pooblastili.

Kako si predstavljate delovanje tega foruma slovenske politike?

Redno bi skliceval vrh slovenske politike. Seveda, kot sem dejal, v skladu s pristojnostmi. Volivke in volivci so predsedniku dali mandat, s katerim lahko pomembno vpliva, da se njihov glas sliši in upošteva v vsakodnevni politiki. Nima pa seveda možnosti neposrednega vplivanja na izvršno politiko. To je stvar vlade in zakonodajalca.  

Vas je glede na turbulence med tistimi, ki imajo na skrbi mednarodni knjižni sejem, kaj strah, kako se bo Slovenija izkazala v Frankfurtu prihodnjo jesen?

V velikih projektih – članstvo v EU, vstop v schengensko območje, uvedba evra, predsedovanje ..., smo vedno znali stopiti skupaj. Menim, da ni junaka, ki bi poskušal namenoma rušiti ta projekt, in verjamem, da bo dobro izpeljan.

Kaj sicer po vašem mnenju poganja tako globoke delitve v družbi in državi?

Izvirajo iz polpretekle zgodovine, ker se med seboj nismo spravili. Večkrat se ob tem spomnim obiska Ruande. Kot veste, je bil tam leta 1994 izveden genocid nad Tutsiji, manjšinskim delom prebivalstva. Tri mesece je trajala krvava morija, potem pa je trajalo deset let, preden so začeli o tem krutem zločinu javno govoriti in poučevati zgodovino v šolah. Tako Hutujci kot Tutsiji so se po desetletju le strinjali o tem, kaj se je takrat dogajalo, da so eni priznali genocid, drugi pa nekako sprejeli grozodejstva nad njimi. Četudi je to nemogoče zares sprejeti. Še danes je mogoče čutiti vse travme, a vendar, tamkajšnje gospodarstvo in družba gresta naprej.

V Sloveniji pogrešam prav to. Da bi se spravili, si priznali, kaj se je zgodilo. Spodbudne nastavke vidim v že omenjeni izjavi Sazuja, sprejeti februarja lani. Od tod naprej nam manjka še tisti nujni in, kot kaže, težak napor – da si eden drugemu podamo roke. Potem bo šlo lažje, saj bomo lahko brez grenkobe – začutiš jo vsako leto ob komemoracijskih praznikih – bolj sproščeno razmišljali o skupni prihodnosti. Več bo treba investirati v medsebojno komunikacijo, družbeni dialog, v to, da se politične stranke, pa tudi drugače misleči pogovarjamo in slišimo. Že na začetku mandata nameravam sprožiti konvencijo o prihodnosti Slovenije, na kateri bomo odprli vse pomembne teme za družbo. Le z odprtim pogovorom, javnimi razpravami, okroglimi mizami … lahko pridemo do zaključkov, akcijskega načrta, kako se lotiti ključnih izzivov, ki so pred nami.

Povezovati znajo redki, ste dejali ne enem od soočenj. Zakaj bi bili vi med tistimi redkimi, ki bi to znali?

Vedno sem deloval povezovalno, četudi sem deloval v okolju, kjer je bilo večinsko mnenje drugačno. Vsi, ki so z menoj sodelovali, vam bodo to potrdili. Na koncu smo vedno našli soglasje. Moje pretekle izkušnje v funkciji predsednika parlamentarne preiskovalne komisije, predsednika komisije državnega zbora za nadzor javnih financ, zunanjega ministra in nazadnje predsedujočega v Evropskem parlamentu v času slovenskega predsedovanja dokazujejo, da smo, četudi smo si bili na začetku vsaksebi, nazadnje stališča poenotili.

Niste uporabili preglasovanja?

Nikoli!

S šibkimi platmi svoje konkurentke Nataše Pirc Musar se še naprej ne kanite ukvarjati. Gotovo pa jih poznate?

Le toliko, kolikor sem jih doživel prek soočenj. Posebej se s tem res nisem ukvarjal.  

Če se bodo v vaši SDS in medijih, ki jih obvladuje, preveč trdo lotili vaše konkurentke, boste temu nasprotovali?

Tekma mora biti korektna, ni razloga za udarce pod pas. Takšna komunikacija mi je tuja. Apeliram na vse, tudi na svoje podpornike, da kampanja obdrži raven prvega kroga volitev tudi v drugem krogu.  

Kakšen je vaš sistem vrednot? Kako ste jih oblikovali?

Vzgajan sem bil v skromnem duhu, v katerem velja, da se je treba za uspeh potruditi. Vse je odvisno od mene, to je ena od vrednot, ki mi jo je v glavo vcepil oče. Spremembe so mogoče, a najprej pri sebi. Glede na svojo politično pot lahko le potrdim, da je imel oče zelo prav. Če se potrudiš, resnično iskreno stremiš k temu, da nekaj spremeniš, četudi ti postavljajo ovire in te poskušajo zaustaviti, na koncu prevlada želja po spremembi na bolje. V politiki je ta vrednota najpomembnejša in edina pot do dejanskih sprememb.

So tako imenovana petkova kolesarjenja bila pretnja demokraciji?

Ne.

Je za vas poziv »smrt janšizmu« grožnja s smrtjo konkretni osebi?

Izraz me izrazito moti. Naj se vsak postavi v vlogo, ko k izpeljanki njegovega priimka pritaknejo besedo smrt. Potem si boste lažje predstavljali, kako se posameznik počuti ob takšnem pozivu.  

Predsedniško kandidaturo ste začeli snovati že pred enim letom. Kaj se je takrat zgodilo?

Zmotila so me nasprotovanja v družbi in politiki; šlo je že kar za stanje permanentnega političnega spopada.

Ni bilo konkretnega povoda?

Ne. Dvajset let sem v politiki, ugotovil sem, da je nasprotovanje in delitve, ki se razraščajo v družbi, mogoče najbolj učinkovito nagovoriti s funkcije predsednika republike. Izvolijo ga vse državljanke in vsi državljani. Gre za funkcijo, na kateri se ne ukvarjaš z dnevno politiko. Zahteva širši pogled, nagovarjaš pa predstavnike celotnega spektra politike in družbe. Predsednik ima legitimiteto za aktivnosti pri doseganju družbenega soglasja.

Ste se nasitili »prepucavanja« v dnevni politiki?

Ne. Kot sem dejal, mi je bilo vodenje ministrstva za zunanje zadeve v veselje, pri vseh ključnih vprašanjih smo dosegli soglasje – tudi v tistem precej razgretem vzdušju. Z veseljem bi nadaljeval delo v Mladiki, zdelo pa se mi je potrebno z lastnim angažmajem nasloviti vprašanje delitev. Kot rečeno, je to najlažje storiti s položaja predsednika države.

Zakaj se vam ni zdelo vredno umakniti se s položaja predsednika sveta SDS?

Saj že štiri mesece nisem aktiven v stranki …

Saj, zamenjava na tem položaju bi bila toliko bolj potrebna.

V tem času je bila le ena seja sveta. V stranki sem dejal, da sej odtlej ne bom vodil, stranka pa se je odločila tako, kot se je. Seje sveta vodi podpredsednik.

Lahko bi sami odstopili?

Pred štirimi meseci, ko sem sporočil, da se podajam v kandidaturo, sem tudi povedal, da bom kandidiral kot neodvisni kandidat, ločeno od stranke, zato se tudi ne bom udeleževal aktivnosti v stranki. Če bi stranka zahtevala, da odstopim, bi to storil. Sam se za to nisem odločil. Vrnil bom strankarsko knjižico prvi dan, ko bom izvoljen za predsednika republike.  

Ste, kot se v javnosti in med političnimi analitiki ugiba, vodja liberalne struje v stranki?

Sem zmerni politik, ki kandidira za predsednika republike. Zmernost je tisto, kar danes potrebujemo. Struja pomeni, da se nekdo aktivno ukvarja …

To bi bila že frakcija. Struja je mišljena bolj neformalno.

Predstavljam svoja stališča, vedno sem jih, tudi znotraj stranke, zdaj jih predstavljam kot kandidat za predsednika republike. Zvest sem svojim načelom – če to imenujete struja, tudi prav.

SDS vendar je pomembna in velika stranka, notorično je, da je v njej več struj. Mar ne?

Stranke so temelj demokratične ureditve, nosilci izvajanja političnega pooblastila, ki ga nanje preložijo državljanske in državljani. Znotraj stranke je prostor za široko paleto mnenj, in če želite – da, sam v politični razpravi predstavljam bolj zmerni pol.

Nekje ste dejali, da ste v času kampanje nekakšna dvoživka. Da boste kandidirali kot neodvisni kandidat, ste obvestili vodjo poslanske skupine. Kaj ste pričakovali od nje?

Sporočil sem ji, da kandidiram za predsednika republike in da pri vsakodnevni politiki poslanske skupine v državnem zboru ne bom sodeloval; da torej ne bom dajal podpisov pod zakonodajne iniciative in da bom glasoval po lastnem prepričanju, ne tako, kot se je dogovorila poslanska skupina. Ker kandidiram za predsednika republike, pričakujem, da vodja poslanske skupine to razume – in je razumela.

Primož Lavre
"Znotraj stranke je prostor za široko paleto mnenj, in če želite – da, sam v politični razpravi predstavljam bolj zmerni pol," je v intervjuju med drugim povedal predsedniški kandidat.
Četudi je imela podporo večine v državnem zboru, vi vseeno ne bi predlagali za ustavno sodnico pred dnevi izvoljene Neže Kogovšek Šalamon. V nedavnem pogovoru mi je predsednik republike dejal, da kot predsednik ne sme narediti nič takega, da bi zaradi njegovega ravnanja prišlo do institucionalnega vakuuma. Opozoril je, da bi lahko zašli v položaj, ko bi ustavno sodišče ne bilo popolno, ko računsko sodišče ne bi imelo vodstva, da bi ne imeli varuha človekovih pravic in tako naprej.

Dejal sem, da bi sam predlagal drugega kandidata.

Ki pa nima potrebne podpore poslancev.

Gre za politično kulturo. Slovenska politika mora opraviti še kar precej nalog. Tudi to je eno od poglavij, ki se jih želim lotiti kot predsednik. Predvsem pri pomembnih imenovanjih – ustavno sodišče je gotovo eno najpomembnejših – ne sme prevladati logika koalicijsko-opozicijske kombinatorike, temveč merilo profesionalnosti oziroma strokovnosti. V interesu nas vseh je, da so ustavni sodniki največje avtoritete na področju ustavnega prava. Treba je ponotranjiti zavedanje, da bomo le tako zaupali odločitvam ustavnega sodišča. To zaupanje se začne graditi prek zaupanja v postopek imenovanja. Če se strinjamo o strokovnosti kot ključnem kriteriju pri imenovanju ustavnih sodnikov, bomo tako dojeli tudi odločitve ustavnega sodišča. Nikomur namreč ne koristi, če o vsaki njihovi odločitvi podvomi polovica prebivalstva. To je vir nadaljnjih delitev in izgube zaupanja v institucije pravne države, na katerih temelji naša demokratična ureditev. Predsednik republike mora na tej poti grajenja zaupanja v institucije pravne države tudi pri imenovanjih skupaj z zakonodajalcem, torej tistim, ki na njegov predlog izvoli sodnike, najti soglasje o strokovnosti kot glavnem kriteriju. Ne more biti odločilno izključno to, koliko glasov poslancev šteje koalicija.

Kot je opozoril predsednik Pahor, koliko ste pripravljeni tvegati, da povzročite institucionalni vakuum?

Na vaše vprašanje vam zdaj ne znam podati dokončnega odgovora. To je stvar pogovora z zakonodajno vejo oblasti in družbenega soglasja, kaj je prav. In družbeno soglasje ima neverjeten vliv vpliv na politike, tudi na poslance državnega zbora – (ne)izvoljeni so na podlagi večinskega soglasja. Če obvelja v družbi in v politiki prepričanje, da je treba slediti strokovnosti, se bo prej ali slej umaknilo politično kupčkanje. K temu stremim v prihajajočem mandatu.

Nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic pravi, da na ustavnem sodišču prevladuje levoliberalna večina. Drži?

S temi besedami je takoj vzbudil močne dvome v desnosredinskem volilnem telesu, to le krepi nezaupanje do ustavnega sodišča in njegovih odločitev. Kar nikakor ni dobro, saj je ustavno sodišče varuh ustavnega reda. Če tu pademo na izpitu, se kot domine ruši zaupanje v vse institucije demokratične družbe. To koristi lahko le tistemu, ki mu demokratični ustavni red ni pri srcu.

Razumem optimistično logiko vašega razmišljanja, želel sem vam le podati predsednikovo desetletno izkušnjo s predlaganji kandidatov v izvolitev državnemu zboru.

Če smem dati le eno opazko. Ko sem vodil preiskovalno komisije, je predsednik republike domala avtomatično viceguvernerje Banke Slovenije predlagal za vnovični mandat. Pa je šlo za ljudi, ki so bili na tem položaju v času, ko Banka Slovenije ni ukrepala v primeru bančne luknje. Pa bi morala, kot smo ugotovili v preiskovalni komisiji. V državnem zboru smo zavrnili vnovično izvolitev viceguvernerja gospoda Darka Bohneca – z enim glasom, dobil je 45 glasov. Prav zaradi tega primera je predsednik republike spremenil vzorec predlaganja in imenovanja viceguvernerjev. S tem je bistveno okrepil nadzorni mehanizem Banke Slovenije. To je primer dobre prakse vzpostavitve zaupanja na enem od pomembnih področij. Še pomembnejše je seveda ustavno sodišče.  

Ko sva že pri odhajajočem predsedniku. Za vas njegova priljubljenost ni enigma?

Ne vem, zakaj bi sploh bila. Priljubljenost je stvar državljank in državljanov, očitno temelji v njegovem delu. Cenim, da si je predsednik Pahor prizadeval za več soglasja v družbi in politiki, moja želje je narediti še korak dlje in iz tega soglasja izpeljati konkretne aktivnosti. Dokazati nameravam, da je za Slovenijo soglasje bistveno boljša formula uspeha od vztrajanja pri delitvah.  

V nastopu na Gospodarskem razstavišču ste dejali, da se na teh volitvah odločamo, kje bo Slovenija čez pet let. Ni ta odločitev padla že spomladi?

Ne. Dejal sem, da delitve, ki jih je aktualna vlada z nekaterimi izjavami še podkrepila, kar kličejo po tem, da je na položaju predsednika republike nekdo, ki se ne bo deklariral kot tisti, ki nagovarja le en volilni bazen. Tak, ki ima kot predsednik vseh posluh za različnost in to, kar sliši, tudi vključi v svoje politično delovanje. Tako razumem funkcijo predsednika republike. Pred nami so izzivi, ko mora prvi človek države narediti vse, da bo ljudem zagotovljena varnost; ne le v državi, temveč tudi na globalni ravni. V spremenjenih geopolitičnih razmerah je nujen predsednikov prispevek k iskanju soglasja zahodnih sil za zagotovitev miru v svetu.

Kot aktivni predsednik države z vizijo boste morali kar precej sodelovati s predsednikom vlade Robertom Golobom …

In tega sodelovanja se veselim.

Po volitvah ga boste morali pomiriti, z njim vzpostaviti vsaj korektno zaupanje.

Ne dvomim, da bova z gospodom Robertom Golobom dobro sodelovala. Veliko njegovih ostrejših besed pripisujem žaru volilne kampanje. Pred volitvami so nemalokrat dane takšne ali drugačne izjave, po volitvah pa so tudi tisti, ki so drug drugemu namenili ostro besedo, normalno sodelovali. Sem človek dialoga, zato sem prepričan, da bova s predsednikom vlade odlično sodelovala.  

Verjamete torej, da imata s premierjem Golobom dovolj skupnega?

Dobro sodelovati z nekom, s katerim imaš dovolj skupnega, ni umetnost politike. Umetnost politike je v pogovoru najti tisto skupno in na tem graditi naprej.

Se osebno poznata?

Čestital sem mu ob izvolitvi za predsednika vlade, drugih stikov pa nisva imela.

Primož Lavre
"S tem, zakaj drugim kandidatom z desnosredinske strani politike ni uspelo, se nisem ukvarjal, ker se ne obremenjujem z neuspehi. Razmišljam o uspehu," pojasnjuje Anže Logar tik pred drugim volitev.
Vaša vizija Slovenije čez pet let bo ostala na papirju, če ne boste imeli prave ekipe. O njej ste gotovo že razmišljali – kot radi pravite, edini vaš plan je plan A.

V mojem kabinetu bodo tudi ljudje iz volilnega štaba. Lahko vam povem, da bom področje znanosti in razvoja namenil gospe Romani Jordan, če bo sprejela ta izziv. Nisem na veliki zvon obešal imen bodočih sodelavcev in tudi tokrat jih ne bom.

Imata že soglasje človeka, ki bo kot svetovalec v vašem kabinetu »pokril« zunanjo politiko?

Imam, seveda.

Sebe imate za desnosredinskega politika? So te oznake še potrebne?

Sem desnosredinski politik. Etiketo desnosredinskega politika se poskuša uporabiti takrat, ko želiš v drugem stavku povedati, naj nekdo kar pozabi na upanje, saj desnosredinski politik že vnaprej nima nobenih možnosti. V tem pogledu so te oznake presežene, velja upoštevati program in človeka, ki je za njim. Še toliko bolj na funkciji predsednika republike. Verjamem, da si svoje sreče kovač; več ko vložiš, več tudi dobiš. Večji trud je treba tudi ustrezno nagraditi. Če ti pri tem ne uspe, je tu država, ki ti ponudi varnostno socialno mrežo, da lahko začneš znova.  

Zakaj po vašem mnenju še nobenemu desnosredinskemu kandidatu ni uspelo na predsedniških volitvah?

Ne, o tem nisem razmišljal.

Mar se niste v dolgi pripravi na kampanjo zamislili najprej nad tem?

Kampanjo sem zasnoval na ljudeh, ki jim zaupam. Nobene javnomnenjske raziskave nismo naredili, ne delamo je v času kampanje, nismo segmentirali trga, nismo najeli agencije … Zanašamo se na svoj šesti čut, na to, kar menimo, da je prav, in kaj je tisto, kar Slovenija potrebuje. S to zamislijo grem povsem iskreno na volitve. Vztrajno se iščejo takšne ali drugačne možnosti in ozadja, ki naj bi bila za mojo kandidaturo. A gre predvsem za iskren namen v Sloveniji stvari premakniti na bolje.

S tem, zakaj drugim kandidatom z desnosredinske strani politike ni uspelo, se nisem ukvarjal, ker se ne obremenjujem z neuspehi. Razmišljam o uspehu. Pristop, ko se povsem prepustiš kampanji, predstavitvi stališč in programa volivkam in volivcem, je edini možni recept. 

Pred drugim krogom ste dejali, da bi šli tudi v Dražgoše, če vas povabijo za slavnostnega govornika. Pred prvim krogom se o tem niste želeli izrecno opredeliti, ponavljali ste načelno opredelitev, da greste na tisto slovesnost, kjer se ne spodbuja delitev in dela za spravo. Kaj je tisto, kar ste spoznali, da ste odgovor dopolnili?

Saj z njim nisem zanikal prvega odgovora.

Dejal sem, da ste ga dopolnili.

Da, dopolnitve so vedno dobrodošle. Vsaka moja aktivnost bo dopolnitev aktualnega stanja.

Se učite sproti?

Nisem politik, ki prisega na status quo. Želim življenje spreminjati na bolje, zato nikakor ne nameravam obstati na mestu. Treba se je premikati skupaj z razvojem – in še za odtenek hitreje. Politike se učiš vse življenje, izkušnje ob tem so neprecenljive. Politika je obrt; ne prideš od zunaj kot nekakšna supernova in si zmagovalec na vseh frontah. Politik se gradi postopoma, v dialogu, tudi z osebno rastjo in novimi spoznanji. Le tako lahko v prid skupnosti opravljaš tudi najzahtevnejše politične funkcije.

Katere volivce bi pred končno odločitvijo še posebno radi nagovorili?

Vse. Najprej vas, vašega fotografa, vaše bralce, vsakogar; tudi tiste, ki se z menoj ne strinjajo. Zagotavljam jim, da bom tudi njihov predsednik, slišal bom njihovo mnenje in nasprotovanje, ga razumel ter vključil v svoje politično udejstvovanje in program, ki ga nameravam uresničiti v naslednjih petih letih.

BIOGRAFIJA

Anže Logar se je rodil v Ljubljani leta 1976. Po diplomi na ljubljanski ekonomski fakulteti je magistriral na fakulteti za podiplomske državne in evropske študije ter doktoriral na fakulteti za uporabne družbene študije. Njegova prva zaposlitev je bila v banki SKB, med drugim je delal v Evropskem parlamentu. V prvih dveh vladah Janeza Janše je bil direktor urada za komuniciranje, nato je v direktoratu za gospodarsko diplomacijo na ministrstvu za zunanje zadeve kot pooblaščeni minister deloval na področju odnosov z OECD. Za poslanca je bil prvič izvoljen leta 2014, med drugim je vodil preiskovalno komisijo za ugotovitev bančne luknje. Ves čas je dejaven v svetu Mestne občine Ljubljana, pred štirimi leti je izzval župana Zorana Jankovića in prejel 29,5 odstotka glasov. V zadnji Janševi vladi je bil minister za zunanje zadeve.