Spremembe

Odnosi med Cerkvijo, ki stavi na Janšo, in državo, ki ima novo vlado, se zaostrujejo

Dejan Karba
9. 6. 2022, 21.06
Posodobljeno: 9. 6. 2022, 21.33
Deli članek:

Anemično vodstvo Katoliške cerkve v Sloveniji se vse od leta 2005 sooča z velikim, enormnim zmanjšanjem števila vernikov. Če je bilo pri nas še pred sedemindvajsetimi leti 1.668.941 izpričanih katoličanov, jih je bilo konec lanskega leta že 161.464 manj.

Nataša Juhnov
Murskosoboški škof Peter Štumpf se z nezadovoljnimi verniki srečuje na vseh koncih Pomurja.

Izrazito je padlo in pada tudi vsakoletno število novomašnikov, lani jih je bilo tako kot predlani zgolj sedem. Bo vodstvo Cerkve, ki stavi na politiko Janeza Janše, kmalu streznil še predlog zakona o prekinitvi financiranja verskih skupnosti iz državnega proračuna? Duhovnik iz vrst slovenske Cerkve pravi, da je stanje »posledica povsem odsotnega temeljnega premisleka vodečih ljudi naše Cerkve«.

Mladi forum Socialnih demokratov (MF SD) je po oblikovanju 15. slovenske vlade hitro sprožil aktivnosti v smeri prekinitve financiranja verskih skupnosti oziroma izenačitve obdavčitve verskih skupnosti z vsemi ostalimi pravnimi osebami. »Zagovarjamo idejo, da je treba vernikom nujno omogočiti transparentno financiranje vere, ki jo želijo. Tudi verniki si zaslužijo vpogled v pritok in predvsem odtok financ v posamezne verske institucije. Zaščititi je treba tudi interes vernikov, ne samo institucij,« pravi predsednik MF SD Luka Goršek in dodaja, da bodo s pomočjo stranke in drugih partnerskih organizacij kmalu spisali in v parlamentarno proceduro vložili zakon, ki bo uredil to po njegovem mnenju neurejeno področje: »Mislimo resno.«

Vzpostavitev reda ali obujanje kulturnega boja?

Ker je pobuda mladega foruma zazvenela skoraj hkrati s spletno peticijo za dosledno upoštevanje 7. člena slovenske ustave in le nekaj dni po tem, ko je tudi nova predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič (Gibanje Svoboda) opozorila, da gre lahko Katoliška cerkev v javnem diskurzu le do določene meje, pri čemer se je prav tako sklicevala na 7. člen naše ustave, ki veleva, da so država in verske skupnosti ločene, je med katoliki seveda završalo. Oglasil se je tudi prvi med slovenskimi škofi, novopečeni novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference Andrej Saje, ki v imenu katoliških vernikov pričakuje, »da bomo upoštevani kot enakovredni člani te družbe«.

»Seveda boste. Zato pa vas bomo temu primerno obdavčili,« je škofu Sajetu promptno odgovoril Mladi forum SD, kaplan z Iga Tadej Ložar pa je pred dnevi za katoliški tednik Družina, kjer sta z Gorškom soočila mnenja, razložil, da potezo mladega foruma razume »le kot provokacijo, kot obujanje kulturnega boja. Vprašanje, ki se mi ob tem postavlja, pa je, ali so njihovi predlogi uresničljivi.« Kljub temu mladi kaplan ostaja »previden, saj zmagovalci zadnjih parlamentarnih volitev niti ne skrivajo svoje 'pijanosti od zmage', v tem zanosu pa prihajajo na plan malo bolj radikalne ideje, ki ob močno prisotni slovenski verziji antiklerikalizma vedno padejo na plodna tla«.

Stolni župnik dovolil snemanje, ki je kasneje razhudilo vikarja in škofa

Škofija Novo mesto
Novomeški škof Andrej Saje in premier Janez Janša

Pa gre resnično za antiklerikalizem? Se je Slovenija res preveč »multikulturalizirala«, kot vse pogosteje prihaja s cerkvenih prižnic v odgovor na dejstvo rastoče sekulariziranosti slovenske družbe? Mar sodobna, mlada slovenska družba res širi negativne stereotipe in smeši cerkvene obrede in duhovniško službo, kot se je to zgodilo v primeru pevke Nike Zorjan, ki je po dovoljenju murskosoboškega stolnega župnika Gorana Kuharja v tamkajšnji stolnici posnela videospot, a je po tem, ko ga je objavila, ujezila tako soboškega generalnega vikarja Lojzeta Kozarja kot tamkajšnjega škofa Petra Štumpfa, ki je zaradi posnetka prekmurske pevke do nadaljnjega prepovedal snemanja v sakralnih objektih svoje škofije? Štumpf videospot namreč vidi kot provokacijo na račun »ne samo škofa, ampak vseh katoliških vernikov« ter kot »žaljenje verskih čustev«.

Resne analize niso opravili, odsotnost temeljnega premisleka

Resne analize, ki bi ugotovila dejanski vzrok permanentnega zmanjševanja članstva v lastnih vrstah, slovenska Cerkev seveda ni opravila, a pri svojem pojasnjevanju situacije ni pozabila ponavljati, da je za to kriva komunistična preteklost države in partijsko nasledstvo, ki naj bi teklo po žilah aktualnih strank na levem političnem polu. Tudi volitve vidni predstavniki naše RKC uvrščajo med stranpoti slovenske demokracije, ki da je nenaklonjena tradicionalnim vrednotam, kakršne zagovarjajo sami. »Volivci se tudi motijo. V Sloveniji so se že trikrat zmotili in so se še četrtič,« je po aprilskih volitvah za katoliški radio Ognjišče povedal prvi moralni teolog Katoliške cerkve v Sloveniji Ivan Janez Štuhec, ki je poleg upokojenega profesorskega kolega, teologa Janeza Juhanta, tudi aktualni (in glasni) član programskega sveta RTV, oba pa sta bila v obdobju 14. slovenske vlade večkrat aktivna na prireditvah in proslavah, ki so jih organizirale bodisi SDS bodisi z njenim domobranskim credom povezane organizacije. »Igra z demokracijo v Sloveniji je popolnoma iracionalna in seveda pisana na kožo režiserjem iz ozadja, ki to igro igrajo,« je na Ognjišču ugotavljal Štuhec.

»Pajdašijo se s kapitalom«

Poleg »dežurnega kritika« institucionalizirane Katoliške cerkve, patra Karla Gržana, ki je z razsipnim, k materialnim dobrinam zavezanim piedestalom, na katerem – namesto na moralnem – stoji tudi moderna RKC, obračunal v knjigi »95 tez, pribitih na vrata svetišča kapitalizma za osvoboditev od zajedavskega hrematizma«, je v Sloveniji vse več tudi duhovnikov oziroma oseb, živečih v ustanovah posvečenega življenja, ki v upadu števila katoliških vernikov vidijo predvsem pomanjkanje vere, ki je, kot pravi eden izmed naših sogovornikov, »žalostna posledica povsem odsotnega temeljnega premisleka vodečih ljudi naše Cerkve. Namesto da bi po cerkvah škofje odpirali duri svétemu, vanje tlačijo politiko in se oklepajo kapitala, ki se je tudi pri nas postavil tja, kjer bi morala stati čista, preprosta in živeta vera. Denar, oblast in politična obračunavanja niso od svetega, prihajajo od spodaj.«

»Janša jim je ustregel v vsem, a s tem jim je naredil medvedjo uslugo«

Pred časom smo na Necenzurirano.si brali, da je slovenska RKC v obdobju trinajste vlade Marjana Šarca na vlado poslala zgolj en lobistični dopis, medtem ko je bilo cerkvenih dopisov v Janševi, 14. vladi (poslani so bili na ministrstvo za finance) šest, njihova rdeča nit pa so bile vsakič finančne zadeve.

Potem ko je Janševa vlada po 30 letih ukinila Urad za verske skupnosti, namesto njega pa ustanovila Svet za odprta vprašanja s Katoliško cerkvijo, so si bili v 14. vladi enotni tudi v tem, da se strinjajo s pozivom vodstva slovenske Cerkve, ki je vladi v enem izmed dokumentov predlagalo, naj se višina dohodnine za vse verske delavce izenači: vsi bi plačevali enotno dohodnino za 402 evra mesečnih dohodkov, kar bi pomenilo, da bi škofje in duhovniki po novem plačevali manj oziroma toliko, kot trenutno plačujejo diakoni, katehisti, cerkovniki, pastoralni asistenti in drugi verski delavci. 

»Cerkev je prostor simbioze, in ne zgolj prostor tistih, ki volijo točno določeno stranko«

Dejstvo, da je Janševa vlada v sklopu pomoči ob zdravstveni epidemiji verske uslužbence izenačila s samostojnimi podjetniki, zaradi česar so bili upravičeni do izredne finančne pomoči, podvojili pa so jim tudi državno kritje socialnih prispevkov, pustimo ob strani. Končajmo z mislijo našega sogovornika, starejšega duhovnika, ki je to, kar je povedal nam, pravi, povedal tudi svojemu škofu, »pa me ta ne sliši. Govorim namreč o tem, da je nekritična servilnost vodstva naše Cerkve do politike zgolj enega človeka skozi zgodovino že pokazala, da namesto rasti povzroča le stagnacijo ali celo upad. Janez Janša je politik, za katerega še lucidni Štuhec ugotavlja, da je ozračje okrog njega izjemno zastrupljeno. Zakaj je potem vodstvo Cerkve fenomenološko še zmeraj kot eno z njim, namesto da bi se oddaljila od njegove razdvojevalne politike in od načinov, s katerimi izvaja to politiko ter razdira, razdvaja ljudi? Janša, ker potrebuje volivce, seveda rad in hitro ustreže našim škofom, a ti se v svoji zaslepljenosti nikakor nočejo zavedati, da Cerkvi s tem dela le veliko medvedjo uslugo. Cerkev je namreč prostor, ki mora biti odprt vsem in vsakemu, ne le določenim. Cerkev je prostor simbioze, prostor duhovne rasti, in ne zgolj prostor tistih, ki volijo točno določeno stranko. Cerkev se resnično ne bi smela postavljati na eno stran, pa čeprav tam vsi vpijejo, da so 'naši'. To ni iskrena Cerkev, to ni njeno poslanstvo.«