O MOŠKIH, LJUBEZI IN MINLJIVOSTI

Ksenija Benedetti se rada nasloni na moško ramo

Maja Pristovnik/revija Naša žena
12. 3. 2022, 20.07
Deli članek:

Prvi moški njenega življenja je bil njen oče. Z njegovo pokončnostjo in potrpežljivostjo sta prehodila številne življenjske poti, ob njej je bil 53 let. Nedvomno pa je vsak moški, ki je vstopil v njeno življenje, pustil svojevrsten pečat.

Miran Juršič
Ksenija Benedetti

Kako v vas odzvanja prvi stik z moškim svetom? Preko očeta? Kakšne spomine imate nanj, katere poglede, vrednote in gledanje na svet vam je dal?

Moj oče je žal odšel septembra 2018. Zelo sem bila navezana nanj. Takrat je bil to najtežji dan mojega življenja. Zdržati trenutek in dan, ko nekdo od tvojih najbližjih, ki te je imel najraje na svetu, odide, je nadčloveška moč. Ne maram slovesov. Ne maram dokončnosti. Oče mi je dal ogromno, z njegovo poskočnostjo in potrpežljivostjo sva prehodila številne poti, od hribovskih do prve menstruacije in menjave službe, od polnoletnosti v mladosti do polnoletnosti v moji službi. Imela sem velikanski privilegij, da je bil vedno z mano, tu, vseh 53 let. Naučil me je lahkotnosti in veselja življenja, a tudi njegovih trnov, pa vztrajnosti, delavnosti in iznajdljivosti.

Kako je šlo potem dalje? Kako ste se razumeli s svojimi (fantovskim) vrstniki v šoli? Ste bili »klasična« punčka, ali bolj pobalinska?

V Hrvatinih, kjer smo živeli do mojega tretjega leta, smo imeli vrtec čisto blizu naše hiše, dva koraka, vsi okoliški otroci smo hodili vanj. Imeli smo vzgojiteljico, ki smo jo imeli zelo radi. Ko je šel sosedov fantek na stranišče, sem menda vedno šla za njim. Vzgojiteljica me je vprašala, zakaj hodim za njim. Takrat še nisem znala reči črke l, zato sem rekla: »Hodim gledat, kako juja!« (smeh) Nato me je vprašala, kako pa Gorazd lula. »Na cjto!« (Na črto!), sem odgovorila. Ne vem, kakšna punca sem bila, vem, da sem rada risala kraljične in princeske (debele mape teh risb imam še vedno doma), za maškare sem bila rada dobra vila (smeh), z otroki smo se v parku pogosto igrali kavbojce in indijance.

Kako pa ste pozneje, v najstniških letih, gledali na fante? So se vam zdeli zreli, ali pa ste zamahnili z roko in rekli, bom vse, kar potrebujem, uredila sama? Koliko ste bili drzni pri osvajanju moških/fantov, koliko pa ste se pustili osvojiti? Ste takrat verjeli, da boste spoznali nekoga, s katerim boste do konca svojih dni?

Ma kje pa, takrat nisem razmišljala o koncu svojih dni in s kom bom. Všeč mi je bil zelenooki Mičo in v petem razredu sva preživela poletje skupaj, on pa je iz silne ljubezni v bazenu skočil name in mi odškrtnil zob (smeh). Po koncu poletja sva se neboleče razšla. Fantov nisem imela, ker bi jih potrebovala (od vedno sem bila samostojna), ampak ker so me gnala čustva. Teh sem pa imela vedno kot nenehno kipeči lonček kuhaj iz pravljice.

Katere vrednote pri fantih so vam bile takrat najbolj pomembne?

V osnovni šoli? Ah, fant je takrat moral biti samozavesten, drzen, pogumen in drugačen. Pa ni mi smel preveč kazati, da me ima rad, ker me je takoj nehal zanimati. Pozneje me je to zadnje odvračalo, tisti, ki so se namenoma delali nedosegljive, so pri meni opleli.

Kateri odnos s fantom vas je takrat najbolj zaznamoval in zakaj?

Moj prvi resen fant je bil moj nekdanji učitelj likovnega pouka v osnovni šoli, s katerim sva bila skupaj kasneje, v tretjem letniku srednje šole in potem tu pa tam še kdaj. Bil je deset let starejši od mene, slikar in grafik, peljal me je na bienale v Benetke, me učil igrati tenis in mi odstiral poglede na umetnost in življenje. Nato je odšel na študij poljskega plakata v Varšavo, od koder mi je pošiljal na kupe not za klavir, od Chopina do Beethovna in Liszta, a se za stalno ni nikoli več vrnil v Slovenijo.

Se vam zdita moška in ženska energija drugačni? Kako?

Sta drugačni, seveda, a drugačne so tudi energije med ženskami in energije med moškimi. Vsak človek ima svojo.

Vendar pa brez drugačnosti drug brez drugega ne moremo …

Ljudje smo v svoji osnovi socialna bitja in se večinoma radi tiščimo skupaj v večjih ali manjših skupinah. Jaz sem sicer od vedno bila najraje v dvojinah.

Kako ste vi delovali v moškem svetu? Na kakšen način? Moški ali ženski? Kateri je vaš recept za uspeh?

Delovala sem po svoje. Nič posebno po žensko ali moško. Ravnala sem tako, kot sem mislila, da je prav za ljudi in zame. Bila sem (in sem še) delavna, odločna, altruistična, empatična in to, da sem ženska, me v mojem poklicu ali pa zasebno nikoli ni oviralo, tega pa tudi nisem izkoriščala kot prednost.

Dolga leta ste bili uspešni tako na Obali kot pozneje v prestolnici in širše. Koliko je bil protokol moška, koliko pa ženska domena?

Ko sem leta 2000 prišla v Ljubljano v Protokol Republike Slovenije, so bile v njem zaposlene le ženske, vsi šefi pred mano pa so bili moški. To sem hitro spremenila in kmalu so bili med nami tudi moški sodelavci.

Katere zadrege okoli spola ste morali reševati in kako ste to počeli?

Kot rečeno – nikoli nisem imela težav zaradi tega, ker sem ženska. In tudi nisem se pustila obravnavati drugače zaradi svojega spola. Morda so me na začetku nastopa funkcije gledali malce s previdnostjo in nezaupanjem, a sem te poglede s svojo profesionalnostjo in delom v nekaj mesecih obrnila na glavo.

Med svojim delom ste zagotovo opazili številna vedenja in ravnanja najpomembnejših državnikov. Kateri se vam je glede ravnanja moški – ženske, najbolj vtisnil v spomin in zakaj?

Predsednik Kučan nikoli ni dovolil, da mu pridržim plašč in takoj po koncu protokolarne obveznosti me je postavil na svojo desno. Nekoč mi je, tik pred novinarsko konferenco s šestnajstimi predsedniki srednjeevropskih držav, pred očmi več sto kamer, pobral uhan, ki mi je pred odhodom na oder padel na tla, jaz pa ga nisem želela pobrati, da ne bi zaradi tega ustavila vseh šestnajstih predsednikov za mano. Španski kralj ni dovolil, da mu držim dežnik nad glavo, vzel mi ga je iz rok in ga on pridržal obema.

Menite, da za vsakim uspešnim moškim stoji ženska?

Ali obratno, kajne? Ne, to ni nujno. Je pa gotovo lepo in zelo ohrabrujoče, če imaš partnerja, ki te podpira.

Kako je pa za uspešno žensko? Koliko potrebuje podporo moškega? In kakšno?

Odvisno od ženske same. Tega se ne da posploševati. Nekatere ženske moškega ne potrebujejo. Zame je bilo zelo pomembno, da so mi partnerji vedno pomagali, kadar sem pomoč pri njih iskala in potrebovala. Tudi brez besed. A – kot rečeno – od vedno sem bila bolj samostojne sorte. Nisem se pa branila njihovih ram, če sem se želela nanje nasloniti.

Kako je po vaših izkušnjah s podporo moškega, če ima ženska še posebej izpostavljeno in zahtevno službo? Se moški kdaj počuti postavljenega na stranski tir? Kako ste to reševali?

Nisem reševala, ker mi nikoli tega ni bilo treba reševati. Jaz teh izzivov nisem imela.

Vam je bilo po ločitvi težko biti sama? Kako ste si pozdravili srčne rane? Ste nehali verjeti v ljubezen?

V ljubezen, v vse njene oblike, nikoli ne neham verjeti. S prejšnjim možem Sandrom sva se dobro razumela in sva šla zelo prijateljsko narazen, še danes sva si vedno pripravljena pomagati. Po ločitvi ni bilo lahko, a sem se zelo hitro postavila na noge. In nisem dolgo ostala samska. Pravzaprav od osemnajstega leta dalje nikoli nisem bila dolgo samska.

Kako se vam je potem zgodila ta ljubezen z Borisom?

Kot sem že večkrat povedala: z Borisom sva se poznala že veliko prej, nikoli mi na kraj pameti ni padlo, da bi midva kdaj bila skupaj, a sva se o kakšni skupni kavi že prej večkrat pogovarjala. Dokler nisem nekoč odločno vprašala in bila vztrajna pri iskanju skupnega prostega termina (kar je bilo skoraj misija nemogoče), se ta kava nikoli ni zgodila in je ostala pri nekoč. No, potem se je pa namesto kave zgodila večerja, ki je brez pričakovanj prinesla novo življenje za oba.

S čim vas je pritegnil? Ste se mu upirali ali ste se pustili zlahka osvojiti? S čim, mislite, da ste ga osvojili?

Ah, Boris je tako ali tako sam po sebi en tak mogočen, vulkanski in velik človek. Nisva se kaj veliko zapeljevala, zgodilo se je samo od sebe.

Kako se podpirata? Se tudi kdaj spreta? Kako se potem pomirita?

Podpirava se v vsem, od nošenja vrečk iz trgovine, do pregledovanja tekstov ali »navijanja« pri osebnih projektih. Ne spomnim se, da bi se kdaj zares sprla. Z leti človek dozori tudi v tem, da spozna, da se je o določenih rečeh popolnoma nesmiselno prepirati. Kar seveda ne pomeni, da imava o vsem vedno enako mnenje. Pa humorja seveda nikoli ne zmanjka.

Kaj najbolj cenite pri njem?

Da je še vedno radoveden. Da se je v življenju po vseh grozotah, ki jih je doživel, znal pobrati in iti naprej. Da ima smisel za humor. Da je neusahljivo ustvarjalen na številnih področjih, ne le v gledališču in na filmu. Da še vedno dela. Da je zanesljiv in pošten. Da ima pravičen odnos do ljudi, družbe, politik. Da ima pravičen odnos do živali in da ga skrbi odnos človeštva do okolja. Da je empatičen. Da zagrmi, ko sreča krivico. Da je pri svojih 76 letih zmogel moči, volje in poguma za poroko z mano (smeh).

Verjamete, da je ljubezen treba potrditi tudi uradno? Kako sta se vidva odločila za poroko?

Spontano in nenadno. Organizacijo sem potem izpeljala jaz, kot izpeljem vedno vsako organizacijo česarkoli v družini, to res znam in to je moja profesionalna deformacija. Jaz sem rada poročena (smeh), a poroke ne jemljem kot neko uradno potrditev ljubezni. Ljubezen ne potrebuje potrditve. Ali je ali pa je ni.

Kaj so vama dali ta obljuba, papir in prstana?

Dali so nama ogromno smeha in en res super in nepozaben dan, ko je bilo vse lepo in prav.

Kaj vse ste dobili z Borisom, kaj mu poskušate dati?

Drug drugemu sva v oporo, se razveseljujeva in živiva mirno, a nedolgočasno življenje.

Koliko vama pomenijo obletnice ali jih praznujeta? In kako?

Nič kaj dosti. Spomniva se na 20. februar 2013, ko sva šla na tisto nepovratno večerjo in 7. maja 2016, ko sva se poročila, ampak le nekako takole: »O, glejnoglej, danes je pa 7. maj. Pet let sva že poročena.«

Živita za trenutek ali se kdaj pogovarjata tudi o minljivosti? Kako se takrat počutite? Vam je kdaj hudo?

Smrt in davki so edina gotovost v življenju, pravijo. Vsi bomo nekoč odšli. Kdaj to bo, pa nihče ne ve. Zato o tem ne razmišljam. Hudo mi je takrat, ko se zavem strašnih krivic v družbi, ko pomislim na to, kako se bomo zadušili v lastnih smeteh, kako brezbrižno in kriminalno ravnamo z okoljem, koliko revščine je vse okoli nas, koliko je sestradanih otrok, tudi čisto blizu, v naših mestih in vaseh, kako upokojenci jedo mačjo hrano, ker nimajo za živila, kako številni zmrzujejo, ker nimajo za položnice za ogrevanje, ki se bodo še potrojile, kako drugi goljufajo do onemoglosti in si prisvajajo in kradejo denar vseh nas, sodišča pa jim goljufij ne morejo dokazati, kako ljudje umirajo na naših mejah, kako so se razcveteli egoizem, korupcija, nepotizem, naši-vaši, cepljeni-necepljeni, potrošništvo, brezmejno izkoriščanje ljudi in živali. To so hude reči, tu in zdaj. Smrt bo nekoč že prišla. Ko bo.