Ugrabljeni prazniki

Da bi bilo ponižanje še toliko bolj boleče, je gardo poslal še na grob pokojnega Janeza Drnovška

Mihael Korsika
4. 11. 2021, 21.06
Posodobljeno: 4. 11. 2021, 21.10
Deli članek:

Glavni namen državnih praznikov, poleg očitnega »končno smo frej«, je krepitev družbene zavesti. V Sloveniji vsako leto obeležimo 11 državnih in dela prostih praznikov. Prav dosti takšnih, ki bi združevali celotno populacijo na sončni strani Alp, med njimi ni.

Sašo Švigelj
Mihael Korsika

Marijino vnebovzetje, velikonočni ponedeljek in božič ne združujejo vseh prebivalcev, saj je med njimi vsaj tretjina ateistov in pripadnikov preostalih 54 verskih skupnosti, ki so registrirane v Sloveniji, kot sta denimo Čezvesoljska zombi cerkev blaženega zvonjenja in Slovenska rodnoverska skupnost Otroci Triglava.

Praznik dela praznuje občutno več ljudi, če ne drugače s piknikom, a apetit kvarijo politiki in njihovi mediji z obtoževanjem o rdečem prvem maju in sindikatih, ki so po njihovem povezani s političnimi nasprotniki. Za največjo parlamentarno stranko so sindikati, poleg namišljenih komunistov in medijev, največja grožnja Noriškemu kraljestvu. Nemški škorenj, ki je slovensko zemljo tlačil v prvi polovici 40. let prejšnjega stoletja, je imel enake poglede, a o tem kdaj drugič.

Največji slovenski praznik je zagotovo dan državnosti, toliko pomembnejši za vse tiste, ki smo bili lahko priča izpolnitvi stoletnih sanj naših prednikov. Praznovanje na ta veličasten dan kvarijo politiki in njihovi mediji, ki vsako leto obtožujejo nekatere tedaj aktivne politike, da so se borili proti osamosvojitvi države. S tem prebivalcem namesto združevanja na največji praznik ponujajo razkol.

Podobno je s praznikom dneva upora proti okupatorju, ko desni del politike ljudem ne dopušča, da bi združeni praznovali zmago nad največjim zlom v človeški zgodovini. Nacizem in komunizem sta bila totalitaristična sistema, a primerjati zločine enega in drugega je zavračati dejstvo o največji sramoti človeštva. Nižje kot pri zloveščem »industrijskem« kurjenju ljudi v peči do zdaj zagotovo ni šlo.

Praznik, ki dejansko združuje Slovence oziroma je združeval, je pravkar minil. Politika in vera sta bili do zdaj v času dneva mrtvih potisnjeni v ozadje. Gre za najbolj intimen praznik, ko so naše misli pri bližnjih, ki so že zapustili naš svet. Spokojno spominjanje in druženje v okviru najožje družine pa je letos javnost (spet) z načrtno provokacijo razburkal predsednik vlade in tako delil narod.

Na dan mrtvih je na Žale poslal gardo Slovenske vojske, da v njegovem imenu položi venec pred spomenik domobrancev. Nekdo, ki je sodeloval z okupatorjem, si zasluži spoštovanje, medtem pa to ne velja za prednike, ki so dali življenja v boju zoper največje zlo? Premier namreč gardistov ni poslal na kakšnega izmed njihovih obeležij.

Da bi bilo ponižanje še toliko bolj boleče, je gardo poslal še na grob pokojnega Janeza Drnovška. Premier je domobrancem poslal venec, največjemu državniku v času samostojne Slovenije vrtnico, eno vrtnico s svečko.

Resnično združevalni praznik bi lahko bil dan kulture, a že nekaj časa ni. Na to so vplivali dobro znani politiki, ki večino delujočih umetnikov psujejo z brezdelneži in jih označujejo za protidržavne elemente. Isti politiki bi slovensko himno, Zdravljico Franceta Prešerna, razširili na kitico, v katero je omenjen bog. Zakaj takšna Zdravljica ne more biti državna himna? Iz istega razloga kot Marijino vnebovzetje ne more biti praznik vseh Slovencev.