Dostop do zdravnika ne bi smel biti omejen niti s PCT

Dopoldne v javnem zdravstvu ne gre, popoldne pa nemalokrat pri istem zdravniku sprejeti

Lidija Markelj / Dolenjski list
5. 10. 2021, 05.32
Deli članek:

Mnogi so že pred epidemijo koronavirusa tožili, da je težko priti do osebnega zdravnika, dostopnost pa se je v novih, posebnih razmerah še poslabšala, zlasti zdaj, ko se tudi za bolnike zahteva pogoj PCT.

Dolenjski list
Tudi do zdravnika je zdaj mogoče le s pogojem PCT, izjeme so nujni primeri in izjeme po odloku.

Osebni arhiv
Zlata Rebolj, varuhinja pacientovih pravic, pravi, da se bolniki pritožujejo zaradi nedostopnosti zdravnika, v času covida še toliko bolj.

Otežen dostop do osebnega zdravnika in to, da mnogi zdravnika sploh nimajo, ker ne opredeljujejo več, so najpogostejše pritožbe, ki jih dobi tudi novomeška zastopnica pacientovih pravic Zlata Rebolj. Nanjo se obračajo zlasti pacienti z dolenjskega, belokranjskega, posavskega in kočevskega konca.

»Dostop do zdravnika zdaj ni le otežen in omejen, ampak ga skoraj ni. Tak imam občutek glede na klice in pisma, ki jih dobivam od ljudi. Ogromno se jih obrača name zaradi nedosegljivosti osebnega zdravnika. Čeprav v zdravstvenih domovih govorijo drugače, da dvigujejo telefone in odgovarjajo na elektronsko pošto, to očitno ne drži. Verjamem pacientom, da ne lažejo, da ne morejo do zdravnika,« pove Reboljeva. Protizakonito in protiustavno se ji tudi zdi, da se kakorkoli omejuje dostop do zdravnika. »Ko pacient potrebuje pomoč, jo mora dobiti,« je odločna.

Za dostop brez omejitev

Opiše nam nedaven primer starejše gospe, ki je čez noč dobila koprivnico in odšla v novomeški zdravstveni dom. Tam so seveda zahtevali pogoj PCT, ki pa ga ni imela. Covida-19 ni prebolela, ni se cepila, tudi v testiranje ni privolila.

»Osebni zdravnik ji je povedal, da jo lahko pregleda popoldne, če se seveda hitro testira, kar bi bilo mogoče tudi v domu, a ona tega ni želela. Obrnila se je name, in čeprav vem, da ni prav, sem jo napotila na urgenco. Tudi tam je odklonila test, a jo je zdravnik vsaj na daleč pogledal in zadeva ni bila tako nujna. Zdi se mi nesprejemljivo, da ni mogla do osebnega zdravnika, čeprav ne izpolnjuje pogoja PCT. Čeprav koprivnica ni neka bolezen, so to lahko prvi znaki alergije, ki utegne biti nevarna,« pripoveduje Zlata Rebolj, prepričana, da bi zdravnik moral sprejeti vsakogar.

Ne sprejema argumenta z druge strani, da se ob upoštevanju pogoja PCT varuje tudi zdravstveno osebje. »Toliko je še drugih nevarnih bolezni! In kam vse gredo zdravstveni delavci po službi, v trgovske centre … kjer pol ljudi nosi maske pod nosom, kjer ni varnostne razdalje, s kom vse se družijo? Skratka, priložnosti, da se okužijo drugje, je še in še,« meni.

Premalo stikov

Problem, ki ga zastopnica bolnikovih pravic opaža pri svojem delu, je tudi, da je vse manj osebnih stikov pacientov z zdravniki.

»Večina se dogovarja na daljavo, zdravniku pošiljajo fotografije, ki niti niso dobro pregledne, in ta potem oceni, ali je primer nujen ali ne; skratka, to je nedopustno,« je prepričana in opiše tudi, kako jo je klicala gospa, ki je 119-krat v enem dnevu telefonirala na ljubljansko psihiatrično kliniko, od koder ni bilo odziva. Šele ko se je po nasvetu Reboljeve pisno obrnila na direktorja, se je vse hitro uredilo. Tudi sama dobro sodeluje z zdravstvenim domom in bolnišnico Novo mesto, jih pokliče za posamezne primere, in včasih se potem zadeve hitro uredijo.

PRI ZASEBNIKU PA TAKOJ?!

»A tako ne gre, težave z dostopnostjo in čakalnimi vrstami je treba rešiti na sistemski ravni,« poudarja Reboljeva in dodaja, da vse to govori v prid razgradnje javnega zdravstva. »Kako pa je možno, da vsak nemudoma pride na vrsto za pregled ali poseg pri koncesionarju ali čistem zasebniku?! Nemalokrat celo pri istem zdravniku, ki dopoldne dela v javnem zdravstvu in te ne more sprejeti, popoldne, ko je zasebnik, pa gre. Ampak ne pristajam na napotovanje bolnikov iz javnega zdravstva v samoplačništvo! Tudi to je dokaz, da se da, če se hoče, in da covid-19 ni noben izgovor,« je jasna zastopnica pacientovih pravic, ki opozori še na problem pomanjkanja zdravnikov. Mnogi nimajo osebnega zdravnika, ker se nimajo pri kom opredeliti. To po njenem vedenju velja tako za pediatre kot za družinske zdravnike in ni tako velikih razlik med velikimi mesti in podeželjem.

Ob vseh teh težavah se Reboljeva ne čudi, da so pacienti postali nestrpni in celo nasilni, o čemer je zadnje čase večkrat slišati. »A treba je rešiti osnovne težave, namesto da zdravstveni domovi zdaj plačujejo varnostnike in zapravljajo denar, da vzdržujejo red,« pripomni.

»S prošnjo se obračam na odločevalce in zdravstvene ustanove, naj umaknejo vse možne kontrole in zapreke, da lahko ljudje hitro pridejo do osebnega zdravnika,« pravi Zlata Rebolj, ki je na mestu varuhinje pacientovih pravic sedmo leto, a pravi, da jo entuziazem počasi mineva, saj je sistem v razsulu. »Sistemsko je v zdravstveni politiki vse pokvarjeno. Vsi vedo, kako je treba stvari reševati in kaj storiti, a se nič ne zgodi. Le prelagajo odgovornost drug na drugega, denar pa zapravljajo za varnostnike,« je razočarana.

Za varno okolje, ne nedostopnost

Skoraj povsem drugače o tej temi pripovedujejo v Zdravstvenem domu Novo mesto (ZD NM).

Kot pravi direktorica mag. Alenka Simonič, dr. med., spec. spl. med., se dostopnost zdravnikov zato ne bi smela zmanjšati, in kot opaža sama, se pri njih to ni zgodilo.

Opozarja, da je treba pogoj PCT tudi za paciente razumeti: »Uporabnikom je treba razložiti, da je treba v teh težkih časih hudo nalezljive in celo smrtonosne bolezni zavarovati okolje, sam zdravstveni zavod, pa tudi zaposlene in paciente. Če se zruši sistem na primarni ravni, če bo na primer zaradi okužb zdravnikov, medicinskih sester in preostalega osebja zaprtih nekaj ambulant oziroma dejavnosti, bo dostop do osebnega zdravnika močno otežen in zmanjšan, česar pa si ne želimo. Gre za ustvarjanje varnega okolja, ne pa za odganjanje pacientov.« 

Tudi izjeme

»Pogoj PCT mora biti sorazmeren, ne gre za prepovedovanje vstopa, le za varnost,« poudari Simoničeva in pove, da so izjema nujna, akutna stanja. Sicer pa so izjeme še vse zdravstvene obravnave otrok, dijakov in študentov, nosečnic, obvezna cepljenja, krvodajalstvo, zobozdravstvena pomoč, reševalni prevozi in podobno (po odloku).

Rešitev je cepljenje 

Cepljenje Simoničeva vidi kot edino pravo rešitev za izhod iz epidemije in žal ji je, da cepivo imamo, a se zanj mnogi ne odločajo. Pogoj PCT je sicer zdaj pospešil cepljenje, čemur so se v ZD NM prilagodili – okrepili so cepilne ekipe, cepijo tudi konec tedna. »Cepivo je varno in treba je pretehtati ter se odločiti, kaj je bolj varno, koristno, potrebno, kaj predstavlja manjšo škodo. Cepivo je nedvomno manjše zlo kot hud potek bolezni, ki lahko doleti vsakogar. Ob velikem številu obolelih in posledično več hospitaliziranih bo še manj ekip na voljo za redne zdravstvene programe, in lahko se zgodi tudi zlom zdravstvenega sistema, kar se z vsemi ukrepi trudimo preprečiti. Ni dobro, da ne zaupamo znanosti, medicinski stroki,« meni.

V ZD NM so dosegli 75-odstotno precepljenost med zaposlenimi, nekateri se tudi že cepijo s tretjim, poživitvenim odmerkom.