Nisem povsem prepričana, ali se v polnosti zavedamo pomembnosti tega, kar je storila – spregovorila. Ona je ena redkih, ki so se izpostavili, razbili molk in družbo spomnili, da če se o tem nič ne reče, še ne pomeni, da se ne dogaja. Samo težko je o tem spregovoriti …
Bila je žrtev spolnega nadlegovanja, ki ga je nad njo izvajal profesor na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT), sicer znani igralec, viden v mnogih domačih gledaliških in televizijskih produkcijah. O njegovem imenu se zdaj govori že zelo na glas. »O spolnem nadlegovanju na akademiji se je šušljalo že dolgo. Vedelo se je, da se nekaj dogaja, pa nihče ni naredil nič konkretnega,« z grozo ugotavlja Nika Kovač, ki se z Inštitutom 8. marec, ki ga vodi, veliko ukvarja s tem, da bi družbo desenzibilizirali, da ne bi bila več tolerantna do nobene vrste nadlegovanja in nasilja. »Ker zdaj še je,« je izpostavila.
»Mia je prekinila molk, ki je o teh pojavih v javnosti prisoten že leta. Kako pomembna gesta,« izpostavlja Kovačeva, ki je z inštitutom v torek naredila konkreten korak s tem, da je v državni zbor vložila pobudo za zbiranje 5000 podpisov državljanov v podporo predlogu redefinicije kaznivega dejanja posilstva in spolnega nasilja. Predlagajo ureditev po modelu »ja pomeni ja«. Zakaj je tako pomembno, da bi to dosegli? »Ker tudi Mia v svoji izpovedi da jasno vedeti, da je, ko se je nadlegovanje zgodilo, otrpnila. Tudi švedske raziskave razrivajo, da kar 70 odstotkov žrtev spolnega nadlegovanja in posilstva otrpne. Naša zakonodaja pa še vedno predvideva, da če žrtev otrpne, da je to, da nič ne storiš, privolitev. Zato je redifinicija v 'ja pomeni ja' nujna,« pravi Kovačeva.
Na inštitutu so sicer prejeli veliko pričevanj o spolnem nasilju v univerzitetnih ustanovah, a gre po besedah Kovačeve za sistemski problem. »To je stvar, ki je prisotna v vseh institucijah, kjer so prisotni hierarhični odnosi.« Omenila je še primer Slovenskih železnic, na katere se je po njenih besedah vsul val obtožb o spolnem nadlegovanju, »pa še vedno se glede tega ni zgodilo popolnoma nič«.
Prejšnji mesec je v javnosti odjeknila tudi zgodba tetoverja na Štajerskem, ki naj bi svoje stranke spolno nadlegoval. Naj vas spomnim še na znanega pisatelja, ki je mladi kritičarki v elektronskih pismih pisal o svojem spolovilu. Pa kako je mogoče, da se pojavljajo imena konkretnih oseb, konkretnih institucij, kjer naj bi se nekaj dogajalo, zgodi pa se nič?! Ali pa še huje, če že katera, ki je tam kaj doživela, kaj pove, pride do takega družbenega odgovora, da povzročitelj postane žrtev, žrtev pa označena za krivo – odgovorno, da se je zgodilo, kar se je, in je označena z »lahka«, »s preglobokim dekoltejem«, »saj je izzivala«, »zakaj se pa ni branila, rekla ne« in tako dalje. Slišite, kako zelo narobe to zveni?!
Na spletu sem prebrala, kaj je na to temo dejal Jurij Popov, nekdanji novinar Radia Slovenija, ki se je s takimi tematikami v svoji bogati karieri veliko ukvarjal. Kar je napisal, me je zelo nagovorilo, in sicer da je tako razkritje, kot je Mijino, »ponižujoče tudi za družbo, v kateri se to lahko dogaja. In za družbo, v kateri se ženske bojijo o tem govoriti na glas, kričati. Ponižujoče za družbo, da morajo leta zbirati pogum, da povedo, da lahko zahtevajo spoštovanje in lastno varnost. Ponižujoče za družbo, da ne vemo, koliko je tega in v katerih vse okoljih se to 'lahko' dogaja.« Jurij, hvala za to!
V šoli, zdravstvenem domu, vrsti za blagajno, na fakulteti, delu, telovadbi, zabavi, kulturnem dogodku, avtobusu, vlaku, pri sorodnikih ... Tam so se jim zgodila gnusna dejanja, ki so jih zaznamovala. Taka, ki so oskrunila njihovo telesno in duševno nedotakljivost ter uničila njihov notranji mir in jim zavezala usta. One, čeprav žrtve spolnega nasilja, niso samo ženske, ampak tudi moški, ne potrebujejo našega usmiljenja, ampak pričakujejo, upajo, da bo odgovor družbe poslej drugačen. Saj vemo, kakšen, kajne?! Ne, res niste sami!
Polona Krušec, novinarka (polona.krusec@svet24.si)
