Kako nam perejo možgane

Tisti, ki obvladujejo podatke, obvladujejo svet

Alenka Sivka / Revija Zarja Jana
4. 10. 2020, 21.05
Posodobljeno: 4. 10. 2020, 21.32
Deli članek:

Antropolog Dan Podjed vam dobre volje in z nasmehom pojasni, kakšne ovce smo.

Mateja J.Potočnik / Revija Zarja Jana
Dr. Dan Podjed o tem, kako nam tehnologije perejo možgane.

Kako zaupamo tako pikantne kot nesmiselne podrobnosti iz svojega življenja družbenim omrežjem, potem pa nam ta lastne podatke prodajo nazaj. Kako se pametnih telefonov dotaknemo bistveno večkrat kot kateregakoli sočloveka. Kako se po spletu žalimo in pljuvamo, ker nam ni treba gledati sogovorniku v oči. Kako nam lastniki spletnih omrežij perejo možgane. Kako nas upravljajo naprave. Kako nas spreminja korona. In kaj nas čaka v prihodnosti. 

Kolikokrat na dan primemo v roke pametni telefon? In koliko ur na dan buljimo v zaslone? 

O ovcah: »Ali še kdo pozna telefonsko številko svojega prijatelja? Te številke hranimo izven nas, v oblaku. Vse več pomembnih podatkov prepuščamo napravam. Če nam glas iz telefona reče: 'Na naslednjem ovinku zavijte levo,' bomo to storili, in to ne glede na to, ali je tam most ali prepad. Naprava pač ve, katera pot je prava, mi ji pa sledimo kot ovce.«

Zaslona telefona se po podatkih iz lanskega leta dotaknemo 2617-krat na dan. To je  bistveno večkrat, kot se dotaknemo sočloveka. Telefon je očitno postal najpomembnejši objekt v našem življenju. Brez njega preprosto ne zdržimo več. Študente na začetku študijskega leta vprašam, čemu bi se rajši odpovedali, telefonu ali mezincu desne roke. Potem razmišljajo in mi navadno odgovorijo, da kazalcu desne roke se ravno ne bi odpovedali ... mezincu pa. Podatki, koliko časa gledamo v zaslone mobilnih telefonov, so šokantni. Od nekaj manj kot treh ur na dan leta 2015 smo prišli do skoraj štirih ur. Čas smo torej podaljšali za eno uro – v petih letih. Da o drugih zaslonih, televiziji, računalniku sploh ne govorim. To pomeni, da je resničnost, ki jo doživljamo, vse bolj na drugi strani zaslona, ki je postal naše glavno okno v svet.

Kako to mislite? Realnost ni tam, kjer smo mi?

Oboje je resnično. Sam ne ločujem med virtualno resničnostjo in resnično resničnostjo. To, kar je na drugi strani zaslona, je prav tako resnično, in tega se večinoma ne zavedamo. 

Povejte mi primer, prosim.

Ljudje se na Facebooku ali Twitterju dostikrat pogovarjajo drugače, kot bi se pogovarjali iz oči v oči. Začnejo uporabljati besede, ki jih sicer ne bi. Začnejo se zafrkavati, tikati in vsepovprek žaliti ter pljuvajo drug po drugem. In to počnejo kar vsi po vrsti, ne samo t. i. troli. Troli postajamo kar vsi, od navadnih smrtnikov do politikov. No, prav politiki so celo najhujši v tem, kako ponižati človeka s pozicije moči. Očitno se mnogi med njimi v svoji psihopatiji in narcisoidnosti ne zavedajo, kako boli zapisana beseda. Zato moramo začeti vzpostavljati nov komunikacijski bonton in postati odgovornejši za svoje besede na drugi strani zaslona.

Želite reči, da zapisana beseda boli bolj kot izrečena?

Enako boli. Če vam v živo rečem: »Ti si pi...,« vas to preseneti, kajne? Takih stvari preberemo na spletu nešteto. Ker ne vidiš človeka na drugi strani, ga je lažje užaliti, posebej ker se pogosto oba skrivata za anonimnostjo in psevdonimom. Pred desetletjem, dvema sem veliko upanja polagal v spletno komunikacijo, ki se mi je zdela temelj demokracije za prihodnost, zdaj pa sem vse bolj razočaran nad tem, kako uporabljamo omrežja. Vedeti moramo, da so dejanja in besede na spletu enako boleči kot v  fizičnem svetu. Svetova nista dva, svet je eden. Digitalna in fizična resničnost sta en svet. Živimo pa hkrati v obeh.

Digitalni profil imamo skoraj vsi, od mladih do starih. 

Najhitreje rastoča generacija na Facebooku je tista nad 60 let, tudi ta se začenja privajati na digitalno resničnost. Teh orodij pa pogosto ne znajo uporabljati, ne poznajo komunikacijskega bontona. Starejša gospa, na primer, prilepi fotografijo v kopalkah svoji kolegici, s katero sta bili na plaži, na »zid«, ki je javno dostopen, namesto da bi jo poslala samo njej. Sporočilo naj bi ostalo med njima, vidijo pa ga vsi. Prav je, da tudi starejši uporabljajo ta omrežja, a vseeno mislim, da moramo več časa preživljati v fizičnem svetu, se pogovarjati iz oči v oči, saj je to ljudem blizu. Po omrežjih komuniciramo šele dvajset let, iz oči v oči pa se pogovarjamo na stotisoče let! Zato moramo to plat bolj poudariti, preživeti več časa drug z drugim in nehati žonglirati s prijatelji. Koliko jih imate vi na Facebooku?

Mislim, da okrog 2000. 

Tudi jaz nekaj podobnega. 1745, če smo natančni. No, pa se vam zdi, da so to vaši prijatelji? Gre za nateg. Beseda »prijatelj« je načrtno izbrana, da dobimo vtis, da moramo potem za te ljudi skrbeti, jih zalagati z informacijami o sebi, jim sporočati, kaj počnemo, komunicirati z njimi. To pa je šlo preko naših kognitivnih meja. Ta meja je bojda 150 ljudi. Kar je več, je nesmiselno in nezamisljivo. 

150 ljudi lahko obvladujemo z možgani?

O antropologiji v času korone. »Antropologija skuša razumeti vzroke, zakaj se je v Italiji virus širil drugače kot v Skandinaviji. V raziskave vključuje posebnosti kulturnega okolja in družbenih navad. Če se ljudje nenehno rokujejo, objemajo in poljubljajo, se virus širi drugače.«

Antropolog Robin Dunbar je pojasnil, da je 150 ljudi kognitivna meja homo sapiensa, in sicer zaradi velikosti naše možganske skorje. Ta številka pomeni, koliko ljudi v skupnosti lahko obvladujemo, spremljamo in razumemo odnose med njimi. Gorile, šimpanzi in bonobi živijo v precej manjših skupinah, saj imajo manjši neokorteks. Vse, kar je več, je za človeka nepredstavljivo. Naša procesorska moč je približno enaka, kot je bila pred 40.000 leti, medtem pa se računalniki razvijajo izredno hitro, njihova procesorska moč se podvoji vsako leto in pol. Računalniki zato vse bolj obvladujejo naše možgane. Naprave, za katerimi seveda stojijo ljudje, nam lahko perejo možgane in nas usmerjajo v smer, v katero si želijo njihovi stvarniki, ter na ta način obvladujejo svet. Kdor obvladuje preteklost, obvladuje prihodnost; kdor obvladuje sedanjost, obvladuje preteklost. To je maksima iz romana 1984, ki še vedno drži. Tisti, ki danes obvladujejo podatke, počnejo točno to: obvladujejo sedanjost, preteklost in prihodnost. In to vsakega posameznika. Berejo nam misli in odločajo o tem, koga bomo volili na naslednjih volitvah. Tako so v ZDA leta 2016 oprali možgane 60 milijonom ljudem in jih bodo verjetno poskušali oprati tudi na letošnjih predsedniških volitvah. Ker trik očitno deluje.

Kdo ima v rokah možgane 60 milijonov Američanov?

Tisti, ki imajo v rokah denar in obvladujejo naše in vaše podatke. To so tisti, ki imajo v rokah omrežja in sisteme za analizo podatkov: lastnika in ustanovitelja Googla Sergey Brin in Larry Page, ustanovitelj in največji lastnik Facebooka Mark Zuckerberg, ustanovitelj Amazona in najbogatejši človek na svetu Jeff Bezos, ki ima v žepu že 200 milijard dolarjev, pa Larry Ellison, ustanovitelj Oracla, ter ustanovitelj in solastnik Microsofta Bill Gates – poleg naštetih pa še mnogi drugi, ki se ukvarjajo z računalniško analizo podatkov. Podatki so nafta 21. stoletja in tega se premalo zavedamo ter jih brezbrižno razdajamo. Zaradi naše brezbrižnosti ti bogataši živijo vse bolje. Morali bi se začeti zavedati vrednosti naših podatkov. Iz nas jih iztiskajo, ožemajo. Mi bi jih morali dejansko prodajati. Namesto tega pametni telefon kupimo, plačujemo naročnino zanj, potem pa nam oni še prodajo podatke, ki so nam jih že pobrali. To je glavni trik podatkovnega kapitalizma: kako zmanipulirati ljudi in jih prepričati, da dajo podatke brezplačno.

Kako se lahko temu upremo?

Morali bi se začeti zavedati, kako dragoceni so naši podatki. Mi pa jih na vsakem koraku trosimo in razdajamo. Telefoni so postali prisluškovalne naprave. Zaradi njih izgubljamo zadnje otočke zasebnosti. Okna in vrata v svoje domove imamo na stežaj odprta, v času korone še bolj kot prej. 

V času korone ste napisali knjigo Antropologija med štirimi stenami. Kaj nam je korona storila, kako nas je spremenila?

To je bil antropološko izjemno zanimiv čas za raziskovanje navad. Ljudje so se začeli premikati čisto drugače, bolj razpršeno. Prej smo se vedno radovedno približali množici, saj nas je zanimalo, kaj se dogaja. Zdaj smo se začeli bati drug drugega. Maske so prekrile naša usta, ne vidimo več izrazov na obrazu. Vzpostavljati smo začeli nove navade: pozdravljamo se drugače, nehali smo se poljubljati in objemati, kadar se srečamo. Ne vem, kako bo to vplivalo na nas in ali bomo dolgo zdržali. Vsekakor pa se je zgodil družbeni reset, med katerim smo začeli vzpostavljati nove navade.

Meni ta nova realnost, z maskami na obrazih, ni všeč. 

Komu pa je? A mislim, da smo ljudje preveč nagneteni, v mestih, na planetu. Preblizu smo si. Med to krizo smo vsaj spet vzpostavili malo razdalje. Delodajalci so pustili ljudem delati od doma. Tako smo planetu prihranili ogromno izpustov toplogrednih plinov. Pokazali smo, da to zmoremo. Najbolj me skrbi, da bomo brezbrižno krenili nazaj v lansko leto. Mislim, da se bomo morali naučiti bolj sodelovati, biti bolj solidarni. Čakajo nas namreč bistveno težji preizkusi – podnebne spremembe, na primer. Pandemija covida-19 je manjša kriza in priprava na hujše, ki nas čakajo. Všeč mi je, ker to izkušnjo doživljamo vsi hkrati, ves planet. Imeli smo čas za premislek, kaj bomo počeli v prihodnosti. 

Nas v prihodnosti res čaka digitalni totalitarizem?

Žal je to najverjetnejši scenarij. Kitajska ga že vzpostavlja in svoj »operacijski sistem za diktatorje« že prodaja drugim državam, recimo Srbiji. Kamere bodo kmalu tudi pri nas prepoznavale obraze ljudi, ki bodo  prečkali rdečo luč, naprave pa jih bodo samodejno kaznovale. 

Veliki brat?

In njegovi bratci in sestrice, ki posredujejo podatke drugim velikim bratom. Saj ni samo eden. 

Kaj ste spoznali med pisanjem knjige? Katere dobre in katere slabe stvari nam je prinesla korona?

Najprej sem začel beležiti dogodke in jih objavljal na Facebooku. Ljudje so se začeli oglašati in tako sem v svojo knjigo vključil njihove odzive. Nastal je dialog med mano in družbo. Sprašujete, kaj je bilo slabega? Bilo je naporno, nenavadno, šokantno. Še vedno ne vem, kaj je res in kdo je tisti, ki ga moramo poslušati. So to politiki, zdravniki, NIJZ, šolniki, prijatelji? Ne vem, kdo ima prav in kdo ne. Ne upam se zanesti na zdravo kmečko pamet, ker ugotavljam, da je sploh nimam. Verjamem namreč v znanost, v eno resnico. Sem znanstvenik. Hkrati pa ugotavljam, da je resnic več in da so izkrivljene. Živimo namreč v času lažnih novic in v obdobju po-resnice. Občutek imam, da smo se ob tem zakvačkali in da nas ne čaka nobeno razsvetljenje več. Tonemo globlje in globlje v neznanstveno temo. Zdaj je recimo Marko Potrč, ki mu na Facebooku sledi 25 tisoč ljudi, večji izvedenec kot najboljši epidemiolog v Sloveniji. Je pač človek, ki mu zaupamo, saj se pojavlja na televiziji. Zato so Američani izvolili Donalda Trumpa – ker je bil štirinajst sezon zvezdnik resničnostnega šova in mu ljudje verjamejo. To me skrbi. Če hočemo biti družba znanja, moramo vlagati v znanost, ne pa verjeti kvaziraziskovalcem po Facebooku, ki porabijo pet minut za guglanje in so že eksperti. Kult amaterizma me zelo skrbi. 

Komu verjeti?

Mislim, da odgovora nima ena stroka, ampak se morajo te nujno povezovati. Če iščemo rešitve za prihodnost, od covida do podnebnih sprememb, morajo začeti sodelovati epidemiologi, antropologi, sociologi, zdravniki, inženirji in drugi strokovnjaki. Šele ko bomo sestavili različne poglede, bomo dobili celovito sliko sveta, v katerem živimo.

----

Antropolog dr. Dan Podjed je raziskovalec na Inštitutu za slovensko narodopisje Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU in na Inovacijsko-razvojnem inštitutu Univerze v Ljubljani ter docent na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Raziskovalno se največ posveča razmerju med ljudmi in tehnologijami ter sodobnim nadzornim sistemom – o tem je pisal v knjigi Videni, ki je izšla lani. O sebi pravi, da je profesionalni voajer, saj po službeni dolžnosti opazuje ljudi in skuša razumeti njihove navade. Med pandemijo covida-19 je nastala njegova zadnja knjiga Antropologija med štirimi stenami. V njej predstavi nenavaden dialog med opazovalcem v karanteni, ki se je v osami prelevil v razkazovalca, in družbo, ki je na spletu spremljala njegove zapise ter komentirala čudne navade: od razkuževanja nakupljene hrane in tuširanja steklenic do zalezovanja ptic, ki so se naselile na opustelem igrišču.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

Zarja Jana
naslovnica