Gospod Šarec, ali spremljate pogajanja med vašimi nekdanjimi partnerji in Janezom Janšo?
V pogajanjih, ki potekajo, nisem udeležen in zgolj berem naslove v časopisih. Zato težko komentiram, kaj se dejansko dogaja. Zame in za našo stranko je zadeva jasna. Mislim, da so ljudje dovolj jasno povedali, vsaj tako kažejo raziskave javnega mnenja, da so večinsko naklonjeni temu, da gremo na volitve. Vemo, da volitve niso najprijetnejše opravilo, a v tem trenutku ne vidim druge opcije, ki bi bila pozitivna. Država ni v krizi, proračuna za leti 2020 in 2021 sta sprejeta in država deluje normalno. Tako da so tisti, ki nas prepričujejo, da je nujno sestaviti operativno vlado, ker bo sicer vse propadlo, daleč od resnice. Mislim, da so volitve ta hip najboljša možnost, ljudje pa naj povedo, komu zaupajo ali ne.
V javnosti kroži več teorij, tudi ta, da naj bi Janša s pogajanji zgolj zavlačeval, da bi se vaši rejtingi vmes znižali ...
Veste, koliko je teorij? Vsak, ki ima pet minut časa, ima danes svojo teorijo. Včasih se ob tem, ko prebiram mnenja komentatorjev in analitikov, iskreno nasmejem. Včasih sem imel te analize za bolj verodostojne, danes pa na podlagi lastnih izkušenj ne jemljem več vsega za suho zlato. Do volitev se lahko še vse spremeni. Tudi na petek pred volitvami se lahko stvari še zasukajo v drugo smer. Na ankete se ne moremo zanašati, so pa nekakšen pokazatelj stanja. Mi je pa bolj všeč, če nisem oziroma naša stranka ni prva v anketah. Tako kot pri športu. Če so naši košarkaši ali rokometaši vodili sredi tekme, se je na koncu rado pripetilo, da so izgubili. Tako da menim, da je bolje zasledovati.
Ali danes na svoj odstop gledate kaj drugače?
Jaz nisem odstopil zaradi anket. Odstopil sem, ker smo s sodelavci ocenili, da na tak način ne gre več. To sem pojasnil že velikokrat. Tisti, ki iščejo za odstopom neke teorije zarote, seveda lahko to počno. Ampak jaz vem, zakaj sem odstopil. Zato, da dam vsaj možnost, da pride do predčasnih volitev. Seveda sem veliko razmišljal tudi o tem, kaj storiti, če se sestavi nova vlada, to zagotovo. Eden od komentatorjev me je označil za hazarderja in naj pritrdim: ja, tukaj sem šel v tveganje. Kako bo, bomo pa videli. Ampak šel sem v zavestno tveganje, da če pride do predčasnih volitev, da mi ljudje dajo možnost, da dobimo več poslancev in da nato resnično kaj izpeljem.
Sodelavce in sogovornike ob morebitni sestavi nove vlade pa boste po vsej verjetnosti izbirali iz iste sklede. Že zaradi volilnega sistema ne moremo pričakovati kakšnih večjih sprememb.
Saj tu ni dileme. Saj nikoli nisem rekel, da bo kaj drugače. Je pa razlika, če imaš v vladi štiri ministre ali pa osem ter če imaš v parlamentu 13 poslancev ali pa dvajset. Ta razmerja moči so drugačna. Res je, da bodo stranke podobne in ljudje, s katerimi se bomo pogovarjali, verjetno isti, seveda le če bomo uspešni na volitvah, ampak to me ne skrbi. Vedno smo se znali dogovoriti. Predvsem pa se bomo morali potruditi, tudi če bomo sestavljali vlado, ki bo večinska. Manjšinskega šmorna se jaz pač ne bom šel več.
Kot kaže, imamo tudi volilni sistem, ki je v neskladju z ustavo, poleg tega pa zaradi velike politične razdrobljenosti hromi delovanje države. Kako ga spremeniti in kdaj?
Mi smo bili edini, ki smo imeli spremembo volilne zakonodaje zapisano že v volilnem programu pred prejšnjimi volitvami. Želimo si sistem s preferenčnim glasom, ki bo volivcem omogočil, da bodo svoj glas oddali za tistega, ki ga želijo videti v parlamentu. Potrebnih je 60 glasov, mi pa smo se toliko časa pregovarjali, da smo izgubili en glas, saj je ena poslanka prestopila v SDS, tako da ta zakon zdaj čaka na neke boljše čase. A kljub temu, če gremo na volitve, ni nobenega dvoma o legitimnosti volitev, saj je ustavno sodišče dalo rok za odpravo neskladja z ustavo do konca leta 2020.
Alenka Bratušek je predlagala ustanovitev projektne vlade, ki bi poskrbela za sprejem te volilne zakonodaje pred volitvami.
Saj za to ne potrebujemo nobene projektne vlade. Potrebujemo zgolj 60 glasov poslancev in poslank, da bi bil zakon, ki je že vložen, sprejet.
Na ta način bi se dalo do volitev narediti še marsikaj. Ali namerava vaša stranka katerega od zakonov, ki ga šteje med prioritete, še spraviti skozi parlament v tem času?
Mislim, da zakoni, ki se sprejemajo v nekem medvladju, nikoli niso dobri. Le spomnimo se dviga socialne pomoči pred volitvami 2018, ko sta dve stranki zbrali dovolj podpisov in potem ta zakon sprejeli z namenom nabiranja političnih točk. Menim, da se z nobeno stvarjo ne mudi toliko, da ne bi zmogli počakati do volitev oziroma do nove vlade. Ja pa treba sprejeti zakon o dolgotrajni oskrbi, volilno zakonodajo, zakon o demografskem skladu, treba se je lotiti podnebnih sprememb, kar je glavna tema znotraj EU. Torej, da bi v času medvladja, z istimi poslankami in poslanci, s katerimi kljub številnim preigravanjem in usklajevanjem nismo uspeli teh zakonov spraviti skozi, zdaj uspeli? Ne vem, zakaj bi šlo zdaj lažje? Obstaja pa velika nevarnost, da v tem medvladju sprejmemo kakšen zakon, ki bi lahko naredil več škode kot koristi.
Svoje odzive na dogodke pogosto sporočate prek družbenih omrežij, večinoma prek facebooka. Spremljate tudi odzive? So pravi lakmusov papir za preverjanje volje ljudstva?
Kakšen komentar že vidim. Vseh seveda ne, ker jih je preveč. Zagotovo pa to je neko mnenje ljudstva. Če smo včasih te stvari slišali za šankom ali pa ob kakšnem balinanju, se je zdaj tovrstno izražanje mnenj preselilo na medmrežje. V nekem »mirnodobnem« času je to zagotovo nek pokazatelj. Ko pa se bližajo volitve, je čedalje več lažnih profilov, poveča se število tako imenovanih trolov in ti komentarji zagotovo niso več merodajni. V obdobju med volitvami pa se ljudje v domačem okolju za tipkovnico počutijo dovolj varne, da izrazijo svoje mnenje, in takrat dobiš kolikor toliko realno mnenje. Ljudje se na spletu izražajo brez dlake na jeziku in prebrati se da marsikaj.
Veliko tudi obtoževanja, blatenja ... Vi ste tega deležni v kar veliki meri. Kako se odzvate na to?
No, zagotovo je tega več kot nekih prijetnih zadev. Nek prijeten, umirjen komentar deluje tako, kot bi te, potem ko te opeče sonce, nekdo namazal z aloe vero. Drastičnih komentarjev, napadov in žalitev smo že vajeni. Tega je veliko in človek to sčasoma vzame v zakup. Nekateri so seveda zavedeni, nimajo pravih informacij ... In vse to, kar ti ljudje komentirajo, torej resnični ljudje, ne troli, bolj pripisujem nepoučenosti kot pa resničnemu sovraštvu. Ljudje smo pač taki, da neki slabi novici verjamemo prej kot dobri, in potem nekdo nekaj razširi in ljudje premalo preverijo, kaj je res. Precej so narejeni na prvo žogo – in od tu ta bes.
Eno so spletni troli, drugo pa mediji. Ljudje imajo občutek, da divja nekakšna informacijska vojna. Podatki odtekajo in curljajo v javnost z vseh strani.
Tukaj kaj dosti ne morem storiti. Mediji imajo pač svoje zakonitosti. Sam nisem človek, ki bi se veliko prepiral z mediji, ki bi ves čas zahteval objave poprave člankov.
Kolikokrat pa ste zahtevali prikaz nasprotnih dejstev ali pa objavo popravka?
Mislim, da v tem mandatu niti enkrat. Držim se tega, kar je nekoč povedal pokojni italijanski državnik Giulio Andreotti: da z objavo popravka le še enkrat opozoriš na zadevo. Popravki, ki so napisani in nato nekje na majhno objavljeni, pravzaprav nimajo nikakršnega učinka. Nisem znan po tem, da bi se prepiral z mediji. Seveda so tudi objave, ki me jezijo, tudi po petkrat na dan. Zagotovo ne morem trditi, da sem zadovoljen z vsem, kar preberem, ampak to vzamem v zakup. Tudi mediji imajo včasih napačne informacije, ki jih napak presodijo in zato objavijo.
Ampak eno so objave, ki vam niso pogodu, drugo pa dejstvo, da občutljive informacije tako zlahka pridejo do novinarjev.
Ja, najpogosteje mi niso pogodu zato, ker niso točne. Informacije pa lahko odtekajo vsakodnevno. Sam se trudim, da ni tako. Da bi informacije odtekale iz mojega kabineta, se ne dogaja. Glede tega smo precej ozaveščeni, v tem mandatu se torej ni zgodilo, da bi iz kabineta ušle kašne relevantne informacije. Dokaz za to so tudi članki, v katerih novinarji brcajo v temo, torej nimajo pravih informacij. Se pa v javni upravi dogaja marsikaj in tudi na tem področju bomo morali kot država najti rešitev ter to sankcionirati. Izdaja tajnih podatkov namreč ni majhna stvar, je kaznivo dejanje. V Sloveniji delujejo tudi tuje obveščevalne službe, zato moramo biti pri tem precej bolj previdni.
V javnost je prišla informacija, da naj bi policija dobila sezname vaših političnih konkurentov, ki jih mora preveriti, da bi vi dobili informacije, ki bi vam lahko koristile v predvolilnem obdobju. Kako to komentirate?
To je tak larifari, da večji ne more biti. To piše pač nekdo, ki se je preizkusil tudi v politiki in dobil 0,88 odstotka glasov na volitvah. Če bi mi imeli res tako moč in tako strahovlado, kot se jo poskuša prikazati, potem bi verjetno vlada še vedno delovala, o nas bi vsi pisali lepo, pa tudi ta portal ne bi mogel objaviti vsega, kar objavlja. Vidi se, da je vse izmišljeno. Če bi imeli tako skoncentrirano moč, da bi imeli neke sezname, potem mi mirno lahko rečete Augusto (Augusto Pinochet, diktator, ki je vladal Čilu od leta 1973 do 1990, op. p.).
Kako pa komentirate dejanja Komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb?
To, kar spremljamo v zadnjih dneh, je spet zloraba Knovsa za politične namene. Neodvisne institucije preiskujejo madžarske denarce, ki pritekajo vemo kam, in zato je treba preusmeriti pozornost. Torkov nenapovedani nadzor Knovsa na Nacionalnem preiskovalnem uradu pod vodstvom SDS se kaže kot popolna zloraba tega instituta nadzora, saj je več kot jasno, da so poskušali poslanci SDS tudi z ustrahovanjem in na sporen način priti na policiji do podatkov, do katerih niso upravičeni. Večkrat sem že opozoril na nedopustnost ravnanja Knovsa pod predsedstvom Mateja Tonina. Ta zadnji primer kaže, da v opoziciji očitno ne želijo nehati s tovrstnimi nedopustnimi ravnanji.
Se pa vse te zgodbe vrtijo okoli vašega sodelavca gospoda Črnčeca. Ali bi ga ponovno izbrali za svojega sodelavca?
Seveda bi ga. Zakaj pa ne? Ponavljam: če bi midva res imela tako moč, potem ne bi o nas pisal vsakdo in bi živeli v diktaturi ter se ne bi ukvarjali z vprašanjem, ali bodo predčasne volitve ali jih ne bo. Skratka, bilo bi popolnoma drugače. Tisti, ki to pišejo in poskušajo gospoda Črnčeca oblatiti, pa očitno sodijo po sebi, ker so tega vajeni. Kot drugo pa, tako gospod Črnčec kot jaz v tem mandatu nisva storila nič takega. Kot sem že rekel, za totalitarne režime je značilno, da medijem preprečujejo objave. Sam nisem nikoli ničesar preprečil in nisem zahteval niti enega popravka. Pri nas mediji živijo svobodno življenje in prav je tako. To, kar se piše o gospodu Črnčecu, pa je ustvarjanje neke zgodbe. Ustvarjajo pa jo tisti, s katerimi je nekoč delal, in drugi, ki to izkoriščajo za prikrivanje lastnih težav. Ampak vsemu temu se lahko zgolj nasmejem. Spraševali so, ali sta se gospod Črnčec in Janez Janša dobila na parkirišču pri Žalah in se pogovarjala o veliki koaliciji med SDS in LMŠ. Lepo vas prosim! In to z nekom, ki nas vsak dan blati, govori, da smo nesposobni, govori o tem, da lahko osla preoblečeš v konja, in tako naprej. S takim pač ne moreš delati koalicije. In naju so blatili neskončnokrat, na vse možne primitivne načine, zato se tudi čudim svojim nekdanjim partnerjem, ki se sploh pogovarjajo o vstopu v to vlado. Ali niso razmislili, da so jih mogoče s strani stranke SDS blatili ves prejšnji mandat in tudi tega? Zdaj pa so dobili nek stockholmski sindrom in jim tečejo v objem. Mislim, da je to nekoliko skregano z logiko.
V katerem trenutku ste vi naredili križ čez sodelovanje z gospodom Janšo?
Z gospodom Janšo sva se pred volitvami 2018 dobila dvakrat. Potem je on to obelodanil na tistem soočenju, s samo njemu znanim namenom. In takrat sem spoznal, da je neverodostojen partner. To je bila pika na i. Potem ko smo vlado sestavili, pa smo postali tarča teh kvazi medijev iz njegove provinience. To so napadi na osebni ravni. Spomnimo se moje ograje. Medij zapiše, da imam edini ograjo v vasi, čeprav ima sosed čez cesto še višjo kot jaz. To je sicer banalna zadeva, a kaže na modus operandi. In s takimi manipulatorji jaz nimam kaj početi. Toliko dostojanstva pa imam. Ko pride priložnost, pa bi skupaj kovali koalicijo. Ne! To je pač v moji naravi in v naravi naše stranke. Zdaj nas že pozivajo, naj pridemo iz gozdov, tisti, ki ne hodimo k njim na pogovore. Na tak način se mi pač ne pogovarjamo. Mi želimo na volitve. Te bodo svoje pokazale. Če bomo dobili dovolj glasov za oblikovanje vlade, v redu, če ne, pač ne.
Kdaj pa sta bila z gospodom Janšo nazadnje v stiku?
Ko smo potrjevali ministrico Mlinarjevo, sva se slučajno srečala na vhodu v dvorano. Časniki so objavili tudi fotografije tega dogodka. In to je to. Stikov med nama pa ni. Na nobeni ravni.
Kaj pa z gospodom Kučanom?
Z gospodom Kučanom pa sva se srečala večkrat. Bil sem častni predsednik odbora ob obeležitvi 100. obletnice priključitve Prekmurja k Sloveniji, gospod Kučan pa vodja iniciativnega odbora, in tam sva sodelovala. Zapisi v medijih, da naj bi me gospod Kučan obiskoval na vladi ob enajstih zvečer, pa so nebuloze. Lepo vas prosim! To je pa skregano z zdravo pametjo. In to spet piše medij, ki je – vemo, čigav.
Če se vrnemo k vaši stranki. Izgubili ste kar nekaj tesnih sodelavcev, kot sta Vojmir Urlep in Brane Kralj. V kakšni sestavi se podajate proti novim volitvam?
Gospod Urlep je bil ravno včeraj pri nas, imeli smo prisrčno srečanje in izročili smo mu tudi majhno darilce v zahvalo. On je odšel zaradi zdravstvenih težav. Tudi tu so mediji namigovali, da naj bi šlo za nekakšne spore, a iz bolezni se res ne gre norčevati. Drugače pa se ljudje menjajo pri vseh strankah. Mi bomo imeli sestavljeno kandidatno listo za državni zbor, z gospodom Urlepom pa bomo tudi še sodelovali. Dnevnega udejstvovanja v politiki sicer ne zmore, a ves čas sva v stiku in bova tudi v prihodnje. Ostali, ki so odšli, so imeli različne razloge. Gospod Kralj bo kandidiral za mesto poslanca. To pomeni, da ostajamo bolj ali manj v isti sestavi.
Kaj pa program? Se kaj spreminja?
Mi smo sredinska stranka v pravem pomenu. Torej ne zato, ker ne bi vedeli, kam želimo, ampak ker menimo, da edino tako lahko našo državo peljemo naprej. Torej, nadaljevali bomo prizadevanja za zakon o dolgotrajni oskrbi, nepremičninski zakon, legalizacijo konoplje, predvsem pa se bomo morali spopasti s podnebnimi spremembami, z vprašanjem, kakšne vire energije bomo imeli. Nadaljevali bomo tudi v smeri krepitve obrambno-varnostnega sistema. Moram povedati, da smo bili tu, na ministrstvu za notranje zadeve, uspešni, na obrambnem ministrstvu pa malo manj. Vojski smo dali denar, bili smo tudi dogovorjeni, da gremo v nakup treh helikopterjev, ki bili primerni tudi za zaščito in reševanje, kar pa ni bilo izvedeno. Torej tu nas čaka še veliko dela. Spopasti se bomo morali tudi s stanjem v zdravstvu. A bo treba ob tem vzpostaviti enotni sistem informacijske tehnologije, enotni čakalni sistem, pa tudi zavedati se je treba, da ne bo uspeha, če bomo za zdravstveni sistem zgolj metali denar. Ljudem je treba povedati, da če je v eni bolnišnici čakalna vrsta dolga, je v drugi zagotovo krajša. Recimo: za operacijo nožnega palca je čakalna doba v Ljubljani izjemno dolga, nihče pa ne pove, da bo pacient v Slovenj Gradcu operiran v manj kot enem mesecu. Zanimiv se mi zdi predlog enega od direktorjev bolnišnic, da bi se bolnišnice bolj specializirale. Ene za določeno vrsto posegov, druge za drugo vrsto. Tako bi pridobili učinkovitost. Pomembno se mi zdi tudi, da zagotovimo fleksibilnost programov. Torej če neki program ni zaseden, se bolnišnici omogoči, da takoj preide na drug program, po katerem je več povpraševanja. Ob tem pa je treba izpostaviti, da je glavni pri vsem zavod za zdravstveno zavarovanje. Tam pa bo treba v prihodnje razmisliti, ali je trenutni sistem ustrezen. Dogaja se namreč, da zavod na primer plača pregled, posega pa ne, in še kaj. Odpraviti moramo administrativne in organizacijske anomalije.
Našteli ste veliko pomembnih stvari. Toda kaj pa lobiji?
Človek je šibko bitje in hitro podleže takšnim in drugačnim sirenam, ki vabijo mornarje. Vemo pa, kaj se potem zgodi. Lobiji, takšni in drugačni, vedno delujejo. A na politikih je, to se je pokazalo pri dopolnilnem zdravstvenem zavarovanju, da tem lobijem rečejo ne.
Kot kaže, pri tem nismo najbolj uspešni.
Trdim, da bi bilo drugače, če bi imela naša stranka dovolj poslancev. Mi smo ves čas vztrajali pri ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Trdim pa tudi, da če bom imel to možnost, si bom prizadeval, da dopolnilno zdravstveno zavarovanje ukinemo oziroma preoblikujemo v enem koraku. Zdaj smo šli v dvofazni sistem, ker se glede na razmerje političnih moči ni dalo drugače. Drugače pa vemo, da je treba zavarovanje prenesti na ZZZS in uvesti solidarnostno lestvico. Mi smo pri sprejetju zakona vztrajali do konca, je pa bilo vmes kar nekaj amandmajev. Več ko je strank v vladi, več je partnerjev, več je amandmajev. In več ko je amandmajev, manj učinkovit je zakon na koncu. Vsaj moje izkušnje so take. Amandma je vedno nek kompromis. In kompromisi v politiki morajo biti. Ampak do neke meje. Tudi dialog v politiki je nujen. Ampak ko je dialog samo še zaradi dialoga samega, ta nima več učinka.
Kako komentirate pisma razumnikov? Zdaj imamo dve: eno, ki navija za vzpostavitev nove široke vlade, in drugo, ki svari pred prihodom Janeza Janše.
Težko je reči. Sem človek operative, sem človek, ki ni v generalštabu, ampak na bojišču. Ko se boriš na terenu, je seveda situacija nekoliko drugačna. In tisti, ki pozivajo k čimprejšnjemu oblikovanju vlade, so v preteklosti že pozivali k čemu drugemu. Vedno je treba pogledati tudi v zgodovino, kdo je kdaj že kaj napisal in kdo je poleg. Sam sem tudi podpisal peticijo 571 in sem na 118. mestu, torej kar visoko na lestvici, nekateri, ki so danes glasni, pa tega niti podpisali niso.
V enem od teh pisem se veliko govori o vključevanju, o preseganju ideoloških razlik … To so stvari, ki Slovencem zaigrajo na dušo. Ne maramo izključevanja. In zdaj ste se znašli v situaciji, ko ste vi tisti, ki izključujete?
No, pravite, da se Slovencem sodelovanje in neizključevanje lepo sliši. Toda ali bi se jim slišalo lepo, ko bi jih ta ista stranka, ki danes toži nad tem, kako nihče noče sodelovati z njo, zmerjala, ker so posvojeni, ko bi bili tarča napadov njihova družina, njihovi otroci? Ta ista stranka, ki dobiva denar iz Madžarske in iz Prijedora, rada poziva k sodelovanju in sožitju, ko ji to prav pride. Gospod Janša rad nabija čez vse pri pranju iranskega denarja, ko pa pride na RTV-oddajo, vse relativizira in govori, da je to tako povsod. Skratka, zamenja svoj obraz dvakrat na dan. Eno na twitterju in družbenih omrežjih, drugo na TV-oddajah. Zakaj sploh pride na intervju na RTV, če jih prej zmerja s TV Teheran, njihove novinarke pa zmerja s prostitutkami in poziva k neplačevanju RTV-prispevka? Piše o naši Jerci Korče in njeni mami, da sta prali denar in ne vem kaj še. Pa Jerce in njene mame še pozna ne. In ko veš vse to, potem se to sožitje zdi nekoliko manj sprejemljivo. Lahko je o tem govoriti zgolj takrat, ko ti ustreza. Ko pa jih nekdo moti, ga napadejo v vsemi topovi. Takemu sožitju pa rečem: ne, hvala.
