Žalovanje

Najslabše je biti tiho. O samomorih se je treba pogovarjati

Jelka Sežun / Revija Zarja
5. 1. 2020, 16.10
Posodobljeno: 5. 1. 2020, 16.17
Deli članek:

Včasih si ljudje preprosto rečejo, ne grem se več – takih je bilo leta 2016 pri nas kar 371, leto zatem že 411, lani pa je številka samomorov spet malce upadla, bilo jih je 353, še vedno torej krepko več, kot je evropsko povprečje.

Zarja Jana
Samomor ne sme biti prepovedana tema

 Vsak samomorilec za seboj pusti povprečno šest strtih ljudi – starše, sorojence, partnerje, otroke …, pri nas je to več kot dva tisoč ljudi na leto. Vsako leto. V štirih desetletjih torej 120.000 Slovencev, ki so se morali spopasti s samomorom bližnjega človeka, vsak petnajsti. Ni vesela tema, ampak ne drznite si prenehati z branjem, je namreč pomembna – zadeva vsakega petnajstega od nas. Pravzaprav še več, če upoštevamo še ljudi, ki so na tak način izgubili prijatelja.

Najslabše je biti tiho in v samoti pestovati svojo bolečino, o samomorih se je treba pogovarjati, meni prevajalka Neža Vilhelm, in se je bila zato s svojo zgodbo, z imenom in obrazom voljna javno izpostaviti. Meni se to zdi neznansko pogumno, ona pa pravi, »ne vem, zakaj ne bi govorili o teh stvareh. Nenadnih smrti, recimo jim tako, je ogromno – od samomorov, nesreč do kapi. Človek zdajle je, jutri ga pa ni več, in tega je veliko. Ljudje se soočajo z enakimi vprašanji in res ne vem, zakaj bi bil to tak tabu, stvar, o kateri je treba molčati in ždeti vsak v svojem kotu. Ne gre za to, da bi šli po ulici in razlagali vsakemu, ki pride mimo in nas bežno pozna – ampak te stvari se dogajajo, veliko ljudi se sooča s tem. Res pa je, da smo drugačni. Jaz se ne počutim poklicano, da ljudem pripovedujem svojo izkušnjo ali da bi nekomu v podobni situaciji razlagala, kako je bilo meni ... Vsak se z izgubo spopada na svoj način. Tole je moje sporočilo: dà se. Življenje gre naprej. Saj je kliše, a je res. Le dve izbiri imamo: ali pestujemo svojo bolečino, živimo v mehurčku in kar naprej premlevamo eno in isto, ali pa se, ko se počutimo dovolj močne, ko se nam zdi, da je pravi čas, s tem soočimo in gremo naprej. In, tega ne morem dovolj poudariti, TO NE POMENI, DA SMO SVOJEGA ČLOVEKA POZABILI, daleč od tega, samo odločili smo se, da bomo živeli naprej, seveda z njim/njo. Ti ljudje so vedno z nami, mi smo se pa odločili, da bomo živeli svoje življenje in naredili nekaj zase in za druge.«

Prepovedane teme

Neža je pred šestnajstimi leti izgubila brata. »Danes ne bi preveč govorila o njem in njegovi zgodbi, temveč o tem, kar se je pozneje dogajalo z mano,« predlaga. »V tem pogovoru ne bi naslavljala le tistih svojcev, ki so izgubili človeka v samomoru, temveč si predstavljam, da podobno velja za takšne in drugačne nesreče. Oboje je nenadno, nerazumljivo, razlika je le v tem, da se samomora še vedno drži stigma. Pri meni ljudje niso vedeli, kako se obnašati. Prvič sem se soočila s čim takim in se mi zdi, da ljudje niso vedeli, kaj naj rečejo, kako naj rečejo, kako naj se obnašajo – in je seveda logično, da so se umaknili, to se mi zdi, ko zdaj gledam nazaj, najbolj razumljiva reakcija. Še vedno je težko povedati, da je nekdo naredil samomor. Bojimo se obsojanja in vprašanj, kot je 'A nisi mogel tega predvideti?' – če bi lahko, nihče več ne bi naredil samomora. Duševne bolezni, samomori, mamila ..., takih stvari še vedno ne povemo. Saj je res težko, pogosto ljudje sami ne vemo, kaj bi radi. Odvisno od tega, kaj v tistem hipu potrebujemo. En hip praviš, pustite me pri miru!, naslednji trenutek pa že, pridi sem! Najbolj pošteno se mi zdi reči, povej mi, kaj potrebuješ. Ne pa tisto generično, če boš kaj potreboval, pa pokliči ... Mogoče je res najbolje, da ga včasih kar primeš in rečeš, gremo v kino, gremo na pijačo, pa se poskušajmo pogovarjati o navadnih stvareh. No ja, 'navadnih' ...«

Zarja Jana
O samomorih se je treba pogovarjati, meni Neža Vilhelm

Jaz tega ne potrebujem

Enotnega recepta za vse ni, pravi. Vsak žaluje po svoje. Ona je prebolevala sama in ni iskala pomoči strokovnjakov ali društev za samopomoč, čeprav obstajajo. Neža, se zdi, je tiste vrste človek, ki se mu je čredni nagon v velikem loku izognil. »Najprej sploh nisem vedela, kaj naj sama s sabo, potem pa sem se lotila študija in diplomirala iz grščine – zdelo se mi je, da imam pri tem nadzor, da to situacijo obvladujem. In sem tudi jo. Nisem se mogla soočiti s tem, da ga ni več, in s tem, kar se je zgodilo, ampak te situacije so se ponavljale in v nekem trenutku sem se morala zmeniti sama s sabo ter poskusiti iti naprej. Tudi če imaš podporo od zunaj – psihoterapijo, podporna društva itd. – moraš vseeno sam pri sebi narediti ta premik. Moraš se soočiti s tem, si priznati, kaj se je zgodilo, in preboleti, se zjokati, peniti, šiziti, jeziti ..., iti čez vse, kar se ti v glavi dogaja, vse to dati ven, se nekako naučiti s tem živeti in iti naprej. Ali nekje obtičiš in gojiš tisto bolečino ali pa greš naprej in živiš. Ljudje pa ... kot da bi se malce pokopali. Če normalno živim naprej, to ne pomeni, da sem brata pozabila – ne, nisem! Nikoli ga ne bom. Ampak ne travmiram vsak teden zaradi tega, in kadar se komu predstavim, moj tretji stavek ni 'meni je pa brat umrl in se grozno počutim'. Saj me to ne definira. No, do neke mere me, to je del mene, nimam pa potrebe, da bi to vsem razlagala. Ali da bi rekla, da nečesa ne morem, ker se mi je to zgodilo. Če sem zoprna, če sem slabo prevajala ... karkoli – to ni moj izgovor, čeprav morda pojasni kakšne moje občutljivosti ali to, da kdaj bolj burno reagiram na kaj.«

»Nekaterim pomaga, da imajo ob sebi ljudi, ki so doživeli kaj podobnega, da imajo okolje, kjer lahko govorijo o svoji izkušnji, ne da bi imeli občutek, da koga obremenjujejo. Če čutijo, da jim to pomaga, zakaj pa ne? Zdi se mi super ideja, da jim želi nekdo ponuditi prostor, čas, karkoli, da jim pomaga. Jaz pa tega ne potrebujem. Če bi mi ponudili udeležbo v taki skupini, ne bi sprejela, ker bi me to obremenjevalo. Lahko povem svojo zgodbo, lahko povem, kaj je meni pomagalo, ampak to je to. Nikogar ne morem prisiliti, da se sooči z nečim, če še ni pripravljen. Ali da naredi korak naprej, če noče. Vsak se mora sam odločiti. Jaz samo povem svojo izkušnjo.«

Obvladljivo

Nekaj vedno ostane, odgovarja na vprašanje, ali je bratovo smrt prebolela. »Mislim, da se tega ne da dokončno predelati, dà pa se s tem spopasti in v življenju normalno funkcionirati – to pa ne pomeni, da smo človeka pozabili: še vedno je z nami, še vedno se spomnimo nanj, le da bolečino in spomine nanj obvladamo, ne preprečujejo nam, da bi živeli, lahko gremo naprej. Posledice pa ostanejo. Zgodilo se mi je, da sem videla človeka, ki je na nekem bloku od zunaj pomival okna in je privezan visel. Vem, da je zavarovan, vem, da je zelo majhna verjetnost, da se mu kaj zgodi ... ampak mene je postalo strah, zgrabila me je panika. Še vedno so situacije, ki nas vržejo iz tira, ampak sčasoma se da take stvari obvladati.«

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

Zarja Jana
naslovnica 52