Po lanski poškodbi glave se je zaradi zdravstvenih razlogov umaknil. Skrb za zdravje te prisili, da malce upočasniš življenje, pravi. Kar ni nič hudega, saj tako ali tako preveč hitimo. »Zadnje čase ugotavljam, da bi ljudje radi za celo poletje vnaprej vedeli, kakšno bo vreme, ampak tako ne gre.« Čeprav je tehnologija izjemno napredovala od začetka osemdesetih let, ko so skupaj s še nekaterimi legendarnimi kolegi (Tanjo Cegnar, Andrejem Velkavrhom, Branetom Gregorčičem, Janezom Markoškom …) začeli, vremena še vedno ne morejo natančno napovedati za več kot pet dni vnaprej, skomigne z rameni. »Vremena in življenja pač ne moremo nadzorovati!«
»Lahko pa se prilagodimo. Če človek najde pozitiven pogled na svet, je življenje drugačno in svet je takoj lepši,« pove v svojem značilnem tonu. Ko smo ga obiskali v njegovi pisarni nove stavbe Agencije Republike Slovenije za okolje, nas je pozdravil prav takšen, kakršnega poznamo – prijazen, vljuden, ustrežljiv – in vitkejši, po poškodbi je izgubil kar deset kilogramov. »Bil sem na duhovnih vajah, in ko sem ponoči šel na stranišče, sem padel po vijugastih stopnicah in se močno udaril v glavo,« opisuje dogodke tiste nesrečne noči.
Doživel je hud pretres možganov in bil dlje časa na bolniški. Na delo se je vračal postopoma. Zdaj počasi prihaja v staro formo, a z manj obremenitvami. Ne nastopa več na televiziji, razen občasno v oddaji Dobro jutro, pa tudi dežurstev nima več. Je bilo prenaporno. »Za mano so mlajši, dobro je, da tudi oni dobijo priložnost.« Zdaj lažje živi. »Imam reden spanec. Ko sem dežural, sem vstajal ob štirih, da sem se zjutraj najprej oglasil na radiu in potem delal do osmih ali devetih zvečer. Ko si mlajši, veliko več preneseš, ko si starejši, pa je vedno težje. Sploh če imaš še kakšne druge težave.«
Poškodba ga je malce streznila, spodbudila k razmišljanju, pa tudi prinesla na plano stare spomine ter razburkala njegova občutja in misli. V težkih trenutkih v življenju si je že od nekdaj pomagal z meditacijo, s hojo po slovenskih hribih in z vero. »Če v nekaj verjameš, se nečesa oprimeš v življenju, lažje živiš. Lažje sprejmeš, kar ti življenje prinese,« pravi. Veliko je začel razmišljati o zdravju, prikradle so se tudi misli o bližajoči se upokojitvi, nostalgija za stvarmi, ki jih ne počne več. »Potem pa se vedno spomnim, kako dobro smo delali ves ta čas, kako je življenje zdaj bolj sproščeno, ni več napetosti, pa da imam več časa. Največ je, da človek lahko sprejme življenje, kakršno je – vsako obdobje pač prinese nekaj svojega, in se preprosto veseliti življenja. Včasih so rekli, ko posije sonce, se vse spremeni.«
Nikoli se ne naveliča govoriti o vremenu
Na Taboru, kjer živi, ga je pogosto mogoče videti s knjigo v roki na kateri od klopic v prijaznem klepetu z ljudmi, ki se ga spomnijo s televizije, z upokojenci bližnjega doma starejših občanov, kamor se pogosto odpravi na kosilo, ali pa na obveznem vsakodnevnem sprehodu na grad – točko, ki jo v enem dnevu v krožni poti doseže tudi dvakrat ali trikrat. Nikoli ga ni motilo, če so ga ljudje na ulici prepoznali in kaj povprašali. Največkrat seveda o vremenu, ki je vedno nekakšen uvod v pogovor.
»Starejši kot si, bolj ceniš takšne prijetne, pristne stike z ljudmi. Če si odprt in jim posvetiš svoj čas, ti lahko veliko dajo.« Seveda je vprašanj o vremenu več, kadar se to po naših pričakovanjih čudno vede. Tako kot zadnje tedne. »Ja, letos nas je vreme kar obiskalo, ne ustali se tako, kot bi se moralo. Tako neizrazito poletje je. Ne tič ne miš. Na severnem polu ni dolin hladnega zraka, hladnih front, zato ni izboljšav, ni klasičnega poletnega dogajanja. Sam imam rad, da so poletja topla, da je zrak bolj suh. Čeprav je lepo opazovati tudi kakšno nevihto. Otroci smo jih včasih radi opazovali z varne razdalje, pod streho. Strašno lepo pa mi je tudi pozimi, ko zapade sneg in se potem zjasni. Takrat grem zelo rad v hrib. Seveda pa imata svoje čare tudi jesen in pomlad. Čudovito je prvo pomladno cvetje, ko naravo obarva jesen, je pa sploh neverjetno. Moramo se veseliti vsega, kar nam je na voljo, ne potrebujemo veliko. Ko se v naravi predihaš, razmigaš in napolniš z novo energijo, drugače pogledaš na dan.«
Ko je po poškodbi lahko spet začel hoditi na sprehode, je začel popoldne ali proti večeru zahajati na Ljubljanski grad. »Na poti vedno spremljam vreme, pa še Ljubljano imam na dlani. Tako je lepa, da jo je veselje pogledati. Ko pridem na hrib, sem bližje oblakom, opazujem Kamniško-Savinjske Alpe – ali so obdane z oblaki, morda meglo … Vreme me še vedno navdušuje. Ko sem začel razlagati vremensko napoved, se mi je zdelo zanimivo ljudem povedati, kar smo ugotovili, zadnja leta pa sem bil toliko bolj zadovoljen, ker sem se zavedel, kako zelo ljudem s tem pomagamo. Tudi z informacijami na komercialnem telefonu, saj zato pa smo tam!«
Na grad se je letos povzpel že več kot tristokrat. »Lani sem bil v vsem letu gori okoli šestokrat,« se nasmehne. Med potjo vedno opazi kaj novega. »Če nič drugega, so drugačni ljudje in vreme.« Včasih se mu kdo pridruži, ga spremlja na delu poti, največkrat pa gre kar sam, ne glede na vreme. »Naravo je lepo doživeti ob različnem vremenu.« Kakšni pojavi ga še vedno navdušujejo. »Ko sem se zadnjič peljal iz Gorenjske, me je ves čas spremljala mavrica. Fascinantna je nevihta – močne padavine, grmenje, strele, kako močan proces je to. Koliko energije! Imamo tako zelo zanimivo vreme, pa tudi pojave, ki so podobni tropskim, samo prilagojeni so našemu okolju.«
Najpomembnejša je zmernost
V življenju je počel marsikaj, med drugim smo ga poznali tudi kot jogista – navdušil ga je njegov starejši brat, ki je dolgo živel v Indiji in te veščine prinesel v Slovenijo. Joga mu je ustrezala, po vajah se je bolje počutil. »Dala mi je nov pogled na svet.« Kmalu zatem se je odločil še za vegetarijanstvo. »Celo na kuharski tečaj sem šel,« se nasmehne. Potem pa mu je spet zadišal kakšen košček mesa. »Zaželel sem si malce več pestrosti.« Z leti je ugotovil, da je v življenju najboljša zmernost, na vseh področjih. »In pozitivno razmišljanje.« V vseh dogodkih ali ljudeh zna poiskati kaj dobrega. »Ljudje si preprosto moramo pomagati, biti hvaležni za to, kar imamo, se znati poveseliti in v življenju iti naprej!« v svojem prijaznem slogu sklene najin pogovor.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
