Naravne katastrofe

Smo kaj bolje pripravljeni na močan potres?

Lara Jelen / Revija Zarja
3. 5. 2018, 07.00
Deli članek:

Naravne katastrofe imajo nekaj skupnega s časovnim strojem: v hipu nas lahko vrnejo nekaj desetletij v preteklost, v čase brez elektrike, vode, kaj šele interneta in telefonov.

Bobo
Posledice potresa v Posočju leta 1998.
 Vsa Slovenija na potresno nevarnem območju
Potrese lahko le merimo, ne moremo jih napovedovati. Zato vsak potres vedno spremlja visoka stopnja presenečenja in negotovosti. Potresna nevarnost se oceni s pomočjo podatkov o potresih iz preteklosti in geoloških značilnostih ozemlja. Na osnovi tega se pripravijo karte potresne nevarnosti, iz katerih pa je razvidno, da je vsa Slovenija na potresno nevarnem območju, vendar so nekateri predeli vseeno bolj potresno nevarni kot drugi. Samo v 20. stoletju je bilo v Sloveniji 15 potresov, ki so dosegli ali presegli intenziteto VII EMS. Pri tej se pojavijo zmerne poškodbe na zgradbah. Na območju znotraj današnjih meja Slovenije se je od začetka 16. stoletja tak potres zgodil najmanj 50-krat.

Slovenci se pogosto soočamo s poplavami, neurji in plazovi, hujši potresi so k sreči redki. Kar pa ne pomeni, da smo pred njimi varni. Spomnimo se samo potresa v Zgornjem Posočju pred dvajsetimi leti, ki velja za najhujšega v Sloveniji v zadnjih sto letih. Kako bi reagirali danes, če se takšna katastrofa ponovi? Smo kaj bolje (ali sploh) pripravljeni?

Lahko se zgodi kadarkoli

»Potresi takšne intenzivnosti, da resno poškodujejo stavbe, jih porušijo ali celo povzročijo smrtne žrtve, so v Sloveniji na srečo dokaj redki. To bi nas lahko hitro zavedlo, da bi potresno nevarnost podcenjevali. Rušilni potres se žal lahko zgodi kadarkoli in nanj moramo biti ustrezno pripravljeni,« je ob 20. obletnici močnega potresa v Zgornjem Posočju opozoril Andrej Gosar, direktor Urada za seizmologijo. Potres, ki je na velikonočno nedeljo leta 1998 prizadel Zgornje Posočje, je bil najhujši, kar smo jih v Sloveniji doživeli v zadnjih sto letih. Čutili smo ga po vsej Sloveniji in tudi po okoliških državah. Odtlej se je marsikaj spremenilo. Po besedah Srečka Šestana, poveljnika Civilne zaščite RS, so danes stavbe potresno veliko varnejše kot pred desetletji. Prenesle bi tudi potres, ki je še pred desetletji veljal za rušilnega. A žal vse niso takšne. Če bi se tako močan potres, kot so ga doživeli v Posočju, zgodil v Ljubljani, seizmologi menijo, da bi bilo zaradi slabše varnosti nekaterih stavb ogroženih približno 80.000 ljudi, ki v njih živijo.

Slovenija je na robu jadranske mikroplošče

Potresi so posledica zdrsa tektonskih plošč in Slovenija leži ravno na robu območja, ki ga seizmologi imenujejo jadranska mikroplošča. Alpe in druga okoliška gorovja so se dvignili ravno zaradi drgnjenja tektonskih plošč na tem območju. Ker se te plošče še vedno premikajo in drgnejo med sabo, na njih ob prelomnih strukturah nastane napetost, ki povzroči potres. Seizmologi, ki te premike spremljajo in dobro poznajo potrese, ki so se pri nas že zgodili, menijo, da potres, kakršen se je zgodil v Posočju, še zdaleč ni največ, na kar  moramo biti pripravljeni. Zato odgovorni od vsake slovenske občine zahtevajo, da pripravi vsaj delni načrt za potresno varnost, pripravljen pa imajo tudi državni načrt, kako bi ukrepali ob hudem potresu. Če se potresa ne da napovedati, se lahko nanj vsaj dobro pripravimo. Šestan poudarja, da je poleg načrta nujen proces, ki se ob tem odvija. »Vsi deležniki se med seboj spoznamo in vidimo, kako delujemo, bolje se povežemo. To je pomembno iz jasnega razloga. Če bi prišlo do hudega potresa, nihče ne bi v roke vzel načrta in ga bral. V tem primeru bi vsi izgubili. Zato je vse, kar se odvija ob načrtu, v katerem predvidimo najhujše možne situacije, pomembneje kot načrt sam.«  

Odločilno za življenje ali smrt

Najboljša zaščita pred uničujočimi učinki močnih potresov je ustrezna potresno odporna gradnja. Ta nas lahko zavaruje veliko bolj, kot se je v takem trenutku sposoben zavarovati človek sam. »Potres nas lahko ujame med spanjem in v najranljivejših trenutkih. Stanje stavbe je zato lahko odločilno za življenje ali smrt,« poudari Šestan, ki natančnih podatkov, katere javne stavbe v Sloveniji niso dovolj potresno varne, ne razkriva. Samo želimo si lahko, da med njimi ni tudi kakšne bolnišnice, ve pa se, da je na tem seznamu kar nekaj šol in starejših stanovanjskih stolpnic. Odgovorni vse to še lahko popravijo in naredijo stavbe varnejše, dokler se ne zgodi močan potres. Če bi nas ta stresel, pa bi postal pomemben načrt za med močnim potresom in po njem. »Veseli smo lahko, da imamo poleg reševalnih tudi gosto mrežo gasilskih enot, ki bi znale pomagati žrtvam potresa, če bi do njega prišlo.« Reševalna ekipa, ki je usposobljena za katastrofe, bi s treniranimi psi med ruševinami iskala pogrešane ljudi. »Trudimo se, da bi bila oprema za iskanje čim sodobnejša, zato lahko danes poleg psov z vodniki, ki so najzanesljivejši pri tovrstnem iskanju, ljudi iščemo tudi s kamerami, senzorji in brezpilotnimi letali. Če bi bil potres tako močan, da bi potrebovali dodatno pomoč, pa bi se nemudoma obrnili po mednarodno pomoč.«

Pripravljeni na najbolj črn scenarij

Šestan zagotavlja, da so strukture zaščite in reševanja (Civilne zaščite) pripravljene na najbolj črne scenarije. Te poskušajo predvideti z vajami, analizami in v zadnjih letih tudi s pomočjo nekaterih aplikacij. »Naša pripravljenost in opremljenost sta zadovoljivi,« zatrjuje. A kako bi ob močnem potresu potekalo delo v bolnišnicah, glede na to, da morajo pogosto že ob nekoliko večjih prometnih nesrečah vpoklicati rezervne ekipe? In kako dolgo bi trajala popotresna obnova infrastrukture? V Zgornjem Posočju so bili kar nekaj časa tako rekoč odrezani od sveta. Samo upamo, da nam tega ne bo treba nikoli ugotoviti.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.