Dileme o evtanaziji

Kako naj umorim svojo mamo?

Sonja Grizila / Revija Zarja
26. 2. 2018, 06.50
Posodobljeno: 26. 2. 2018, 08.32
Deli članek:

Naslov je provokativen, a žal prešine takšna misel marsikoga, ki spremlja dolgo, boleče in trpeče umiranje ljubljenega svojca.

Revija Zarja
Fotografija je simbolična

Mar res ni mogoče skrajšati muk ljudem, ki – pri zavesti ali ne – dolge tedne, mesece, celo leta vegetirajo po stanovanjih, domovih in bolnišnicah, polni preležanin in brez vsakršne perspektive, da bi še lahko kdaj živeli kolikor toliko človeka vredno življenje. Bližajo se koncu, ki pa je lahko zelo daleč. Evtanazija, kar dobesedno pomeni dobra smrt, strokovno pa medicinska pomoč pri samomoru, ni zelo priljubljena tema pogovora, saj spravlja zdravnike v hude stiske in dvome. Zato včasih obupani pomislimo, kako bi sami pomagali neskončno trpečim najdražjim na oni svet. In kako bi preprečili, da se nekega dne sami znajdemo na njihovem mestu.

Slovo pod smreko

Pred časom smo se zbrali na tradicionalnem novinarskem smučanju na Pohorju, eden od kolegov mi je ves nasmejan povedal, da osem let ni smučal in da je prišel poskusit, ali mu še gre. Naslednje jutro smo videli, kako ga takoj po prvi vožnji oživljajo v zametu  pod smreko tik zraven žičnice, kjer so tudi reševalci. Naredili so vse, kar so mogli, kmalu je pridivjal rešilni avto, a je zdravnica lahko ugotovila le, da je za večno zaspal. Pri 74 letih. Zvečer smo mu pod tisto smreko prižgali svečko, nekdo mu je s pametnega telefona zavrtel najljubšo pesem, objeti smo stali v krogu in se poslavljali od prijatelja, potem pa smo si z globokimi vzdihi zaželeli, da bi tudi sami odšli na podoben način, ko pride čas. No, ne prekmalu.

Dala sem ga ubit

Sedeli sva na moskovskem metroju, prijateljica, še vsa ranjena od očetove smrti, mi je pripovedovala, kako strašno se je bal dolgega, nemočnega umiranja v postelji, kar se je zgodilo njegovemu očetu. »In točno to se je zgodilo tudi njemu,« je rekla. »Kadar je prišel malo k sebi, me je prosil, naj mu dam kaj, da se ne bo več mučil. Kaj, za božjo voljo, naj mu jaz dam? Ampak na koncu je bilo tako neznosno, da sem ga dala ubit.« Nič nisem rekla, zato je vprašala, ali sem slišala. Sem in razumem, sem rekla. Očeta gotovo ni nihče ubil, ampak je samo kakšen zdravnik opustil običajne postopke pri vzdrževanju življenja. Izpulil kakšno cev, ugasnil aparat, povečal odmerek morfija. Do konca sem ta pogovor razumela, ko je umirala moja mama. Ni bilo najhuje, da so ji kakšen mesec pred smrtjo odrezali nogo, da je shujšala na težo otroka in da je bila polna preležanin – najhuje je bilo, da se je v svoji globoki demenci ponoči in podnevi borila s strahovi iz vojne. Nikoli ni hotela govoriti o tem, kako so z njo ravnali na gestapu in kasneje v taborišču, zato pa smo v njenem predsmrtnem boju iz krikov in blodenj razbrali, kaj se je dogajalo. Prepričana sem, da je bilo duševno trpljenje hujše od telesnega. Ampak – šteje predvsem telesno, kajne?

Kaj naj ji dam?

Prim. dr. Anica Mikuš Kos»Želim si, da bi lahko umrla s pomočjo drugih, če sama tega ne bi mogla izpeljati. Ne da bi pri tem moral kdo iz dobrote do mene storiti kriminalno ali kaznivo dejanje, s tem da mi da popotnico za odhod. Veliko bolj mirna bi bila, ko bi v moji državi obstajala možnost evtanazije. Saj ne vem, ali bi se je res poslužila. Toda pomirjalo bi me to, da je evtanazija  možna,« je zapisala septembra 2015 v ISIS znana psihiatrinja, ki se je odzvala na široko razpravo o tem, kaj sploh je evtanazija.

Naslov ni povsem izmišljen. Te dni neka obupana hči, ki v precej oddaljenem domu vsak dan obiskuje svojo popolnoma dementno mamo, polno preležanin, jokaje sprašuje dobro poučene, kako naj mami pomaga do večnosti. Ker je njeno trpljenje neznosno. Pri življenju jo ohranjajo občasni ukrepi intenzivne medicine, ali drugače povedano, v bolnišnici z infuzijo nadomestijo tisto, kar z običajnim hranjenjem ne more več spraviti vase. Pa je spet za nekaj časa »dobra«. Verjemite, da je takšnih obupanih sinov in hčera, ki moledujejo zdravnike, naj vendar prekinejo nesmiselne postopke, kar precej. Prijateljičina mama zaradi demence ni več mogla jesti, cevko, po kateri so jo hranili, si je pulila iz nosu, ponovno vstavljanje je bilo zelo boleče, in tako je zdravnica vprašala prijateljico, kaj naj naredijo. Kaj pa predlaga? Kanilo v želodec, da jo bodo direktno hranili. In so jo, še tri leta je trajala agonija ženske, ki ni imela pojma, da še sploh živi. »Ampak preležanin ni imela, vsak dan sem bila v domu in so jo stalno obračali. Dobila jih je pa v bolnišnici, če so jo odpeljali tja. Če bi imela njeno jasno izraženo voljo, kaj bi hotela v takšnih primerih, bi se lažje bodla z zdravniki in ne bi dovolila nesmiselnega podaljševanja življenja. Vsekakor pa bom to storila zase. Vsi  bodo vedeli, kaj hočem in česa ne!«

Dobrotniki ali morilci?

Leta 2015 je »zadeva Radan« dodobra razburkala slovensko javnost, ki je še zmeraj razdeljena na tiste, ki mislijo, da je omenjeni zdravnik dobrotnik, in one, ki ga štejejo med morilce. Teh je znatno manj. Karkoli se je že zgodilo, šlo je za ljudi, ki so umirali. Če jim je torej zdravnik res skrajšal življenje (kar za zdaj ni dokazano), jim je gotovo skrajšal predvsem trpljenje. Za kaj je torej šlo – za umor, evtanazijo ali opustitev intenzivnega zdravljenja? Polemike med zdravniki nam niso nalile prav veliko čistega vina, dilem, ki jih imajo, je namreč ogromno. Kakorkoli že, evtanazija pri nas ni dovoljena, če jo zdravnik opravi, je obtožen umora, pa naj so dokazi o tem, da je samo pomagal bolniku pri samomoru, še tako očitni. Prepovedana je tudi v večini evropskih držav, razen v Belgiji, Luksemburgu, na Nizozemskem in na nekaterih klinikah v Švici. Odločno proti so tudi vsi pristojni organi EU, pravijo na ministrstvu za zdravje, še posebej veliko argumentov proti imata  naša komisija za medicinsko etiko pa tudi evropska.  

Nevarnost zlorab je namreč velika in iz držav, kjer je evtanazija dovoljena, poročajo, da se zelo povečuje pritisk na umirajoče svojce, naj pristanejo na asistirani samomor. Srhljivo, seveda. Zdi pa se, da zdravniki nimajo problemov le z morebitnimi zlorabami evtanazije in s Hipokratovo prisego, ki vsebuje tudi obljubo, da zdravnik ne bo nikoli vzel življenja svojemu bolniku, ampak da gre tudi za duhovne razsežnosti zadeve.

Profimedia

Kako lahko umoriš umirajočega?

Se spomnite precej razvpitega dokumentarca, ko je kamera pospremila nemško zdravnico v Švico, kjer se je naročila na evtanazijo? Njena mama je namreč umrla zaradi hude degenerativne bolezni, in ko je opazila simptome tudi pri sebi, se je odločila, da takšnega trpljenja ne bo prenašala. In da bo o koncu svojega življenja odločila, ko še lahko. Seveda te najprej prešine – zakaj pa je morala v Švico? Zdravnica pri polni zavesti (drugačnih niti ne evtanazirajo), ki se lahko giba, bi vendar lahko sama našla najlažjo pot v smrt. Celo preproste gospodinje vedo, da z dovolj veliko količino uspaval zaspiš za zmeraj.

Razlog za motoviljenje okrog evtanazije je pogosto tudi – verski. Samomor v večini religij pomeni, da se vrata nebes zaprejo. Kar je bog dal, lahko le bog vzame. Zato se pač pustiš ubiti drugim, ki bodo zadevo tudi bolj strokovno izpeljali. Enake dileme imajo tudi zdravniki (med njimi je veliko vernih), saj je skrajšanje življenja, pa čeprav je namen še tako plemenit, smrtni greh. Po gori prebranih polemik mi je jasno, da mnogi tudi opustitev običajnih medicinskih postopkov, ki držijo umirajočega pri življenju, štejejo za evtanazijo. Čeprav po logiki zdrave pametni to nikakor ne more biti. Sijajno definicijo je zapisal dr. Matjaž Figelj iz novogoriške bolnišnice. »Bistvena razlika je v namenu. Namen zdravnika pri evtanaziji je usmrtiti bolnika na bolnikovo željo. Namen zdravnika pri ukinitvi ali zadržanju uvajanja postopkov za ohranjanje življenja pa je spoštovanje bolnikove želje, da omenjenih postopkov ne želi. Smrt je v tem primeru posledica neozdravljive bolezni.«

Če torej bolnik ni pri sebi in se z zdravnikom ne dogovori o pomoči pri samomoru, evtanazije sploh ne more biti. In če evtanazija je, zdravnik bolnika usmrti z dovolj velikim odmerkom strupa. Če pa ga odklopi od naprav ali ga na naprave sploh ne priklopi, bolnik umre naravne smrti, kot je nekoč, ko medicinskih čudes ni bilo. Pri tem pa je seveda neskončno pomembno, da zdravniki umirajočim lajšajo trpljenje, ki postane še intenzivnejše, ko jih odklopijo od različnih naprav. Zdravniki trdijo, da je današnja paliativna oskrba zmožna zmanjšati nelagodje in bolečine na minimum, Radan pa je opozarjal, da to ni res – da nekateri bolniki v mukah in precej dolgo umirajo, ko jih odklopijo. Ljudsko mnenje, pridružili so se mu tudi mnogi zdravniki, pa pravi, da bi morali v takšnih primerih umirajočemu dati tisto milostno injekcijo, karkoli je že v njej. In da ne bi opletali s pojmom »umor«. Kako lahko umoriš umirajočega?

Kako lahko pomagamo sebi – in zdravnikom

Revija Zarja
Dr. Duška Hlade Zore, zastopnica pacientovih pravic.

Zdravniki, ki imajo opraviti z umirajočimi, so v velikem precepu – po eni strani jih svojci, včasih pa tudi bolniki sami, prosijo, naj jim skrajšajo muke. Po drugi strani pa  jih silijo (predvsem ko gre za otroke in mlade ljudi), naj jih obdržijo pri življenju, ker se bo morda zgodil čudež ali se bo pojavilo kakšno novo zdravilo. Nikoli ne bom pozabila očeta devetletnega fantka z levkemijo, ki ga je otrok prosil, naj ga pustijo umreti, ker se je nepopisno bal bolečih (in neuspešnih) terapij. »Otrok nas je moral spraviti k pameti,« je hlipal.

Vsekakor je zelo pomembno, da zdravniki in svojci vedo, kakšne so želje umirajočega. Zdravnik se bo lažje odločil, če se mu ne bo treba ukvarjati z mislijo, da bo morda dobil na vrat trop odvetnikov in novinarjev, če ne bo na primer izčrpal vode iz pljuč umirajočega bolnika. Bila sem zraven, ko so sorodnika poklicali iz bolnice in ga vprašali, ali naj očetu izčrpajo vodo in mu tako še za nekaj dni podaljšajo agonijo. Rekel je, da ne. Preprosto, kajne. V čem je torej problem, zakaj moramo svojci sploh soodločati o popolnoma strokovnih vprašanjih? Zakaj moram pristati, da lahko mami odrežejo nogo? Zakaj moram prevzemati (so)odgovornost za nekaj, česar ne vem in ne znam?

Že kar lepo število let je mogoče zelo jasno izraziti svojo željo, kako naj ravnajo z nami, ko se bo približal konec življenja in morda ne bomo mogli več sami povedati, kaj bi radi. Dr. Duška Hlade Zore, zastopnica pacientovih pravic, pravi, da se zdaj že kar veliko ljudi odloča za izjavo o vnaprejšnji zavrnitvi zdravstvene oskrbe. »Obrazec izpolnjujejo predvsem tisti malo nad šestdeset let, ki so že doživeli mučno umiranje svojih staršev,« pravi sogovornica. »Po novem letu pa je kar nekaj želja starejših iz domov upokojencev, naj jim pridem pomagat, da bodo lahko izrazili svojo željo. Po prejšnjih predpisih je veljavnost izjave trajala pet let, od lanskega oktobra pa je veljavnost neomejena, jo pa seveda lahko prekličeš, kadar hočeš.« Se ljudje ne bojijo, da bi lahko zdravniki razumeli izjavo tako, da nas ne bi oživljali, četudi bi to imelo smisel? »Ni se treba bati, da bi koga pustili umreti, ker ga je zadel infarkt, gre za primere, ko je jasno, da življenje nima več nobenega smisla – recimo po dolgih kroničnih boleznih ali hudih poškodbah v prometnih nesrečah.«

Kaj pa kartice?

Obrazec dobimo pri zastopniku pacientovih pravic, pri osebnem zdravniku ali pa si ga natisnemo z interneta, izpolnimo in overimo podpis na upravni enoti ali pri notarju. »Pametno je imeti čim več izvodov, saj jih je treba razdeliti sorodnikom in osebnemu zdravniku, en izvod pa je nujno nositi s seboj za primer, če se nam kaj zgodi.« Mar ne bi bilo bolj koristno, če bi bili podatki o naših predsmrtnih željah zapisani na zdravstveni kartici? To so zastopniki že predlagali, a so dobili pojasnilo, da je tak računalniški program zelo drag, uporabnikov pa še ni dovolj. Se pa po novem podatki o podpisanih izjavah zbirajo na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje, tako da bodo lahko zdravniki po kratkem postopku preverili, ali je bolnik izrazil željo o ravnanju na koncu življenja. Imamo torej zelo dobro možnost, da se odločimo, kako želimo končati življenje, če nam bo zlobna usoda namenila dolgo, mučno umiranje. In se ne bo treba svojcem ukvarjati s problemom, »kako umoriti svojo mamo«.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.