Je res pomemben samo še denar?

Tragične usode naključnih bolnikov

Biba Jamnik Vidic/Zarja
8. 10. 2016, 19.30
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 10.00
Deli članek:

Streljanje v izolski bolnišnici je sprožilo pravi vihar očitkov, interpelacijo zdravstvene ministrice in bliskovit pospešek zdravstvene reforme. A bolnikov, ki se mesece in leta trudijo priti do pregleda, operacije ali uspešnega zdravljenja, reforme ne zanimajo, niti v njihovo uspešnost ne verjamejo.

Mateja Jordovič Potočnik
Očitno je postalo to, ali boš pravočasno prišel do zdravnika in te bo ta znal pozdraviti, vprašanje življenja in smrti. Oziroma zvez in denarja.

Prejšnji teden smo nekaj bolnikov, ki so pridno čakali na pregled v specialističnih in drugih ambulantah, sklenili vprašati po njihovih izkušnjah z zdravstvom – in osuplo obstali. Ena zgodba hujša od druge, tudi tragične! Tako se je povprečen dan v čakalnicah sprevrgel v grozljivko.

Ko človek posluša zgodbe ljudi, ki so na svoji koži dodobra preizkusili, kako deluje naše javno zdravstvo – tudi dva zdravnika sta bila vmes, ga izmenično grabita jeza in groza. Glavna kardiologinja v eni od manjših bolnišnic ni vedela, da v Ljubljani že nekaj let izvajajo nove posege na srcu, in tako bi bilo za srečen izid kmalu prepozno ...

Na Japonskem med javnimi in zasebnimi zdravstvenimi ustanovami ni razlik,

mi razloži znanka, ki z možem že nekaj let živi na Japonskem. »Zasebne zdravstvene ustanove so financirane podobno kot pri nas tiste, ki imajo koncesijo. Zasebnikov brez koncesij tako rekoč ni, ker ne bi preživeli, čakalnih vrst pa ni nikjer. Poznajo dve vrsti zavarovanj, v katero zavarovanje si vključen, pa je odvisno od tvojega statusa. Če si zaposlen pri delodajalcu, si s tvojimi vzdrževanimi družinskimi člani vključen v tako imenovano zavarovanje za delavce, prispevna stopnja pa je odvisna od tvojih prihodkov. Samozaposleni, brezposelni, upokojenci ipd. pa so zavarovani s tako imenovanim državnim zavarovanjem, kjer je prispevna stopnja sto evrov na mesec. Obe zavarovanji krijeta 70 odstotkov vseh zdravstvenih stroškov, 30 odstotkov je treba doplačati, vendar 30 odstotkov mesečno ne sme presegati 200 evrov, če spadaš v revni sloj prebivalcev, 400 evrov, če sodiš v srednji razred, 810 evrov, če spadaš v višji srednji razred, in 1200 evrov, če sodiš v višji sloj prebivalcev.«

Dermatologinja ni prepoznala kožnega raka ... Človek je umrl, preden je prišel na vrsto za pregled ... Ginekolog ni prepoznal hude oblike raka na dojki in pacientke tri mesece ni poslal nikamor ... V večini teh primerov sploh ni šlo za čakalne vrste, o katerih se zadnje čase največ govori.

Se je vse to zgodilo zato, ker so zdravniki preobremenjeni, jim zavarovalnica ne odobri sredstev oziroma celo določi, koliko kakšnih posegov lahko v posamezni bolnišnici, na oddelku opravijo, so mogoče zdravniki premalo plačani ali je razlog povsem drugje? Mogoče je krivo tudi to, da veliko zdravnikov dopoldne dela v javnem zdravstvu, popoldne pa v zasebnih ordinacijah? »Če greš v zasebno ordinacijo, nikoli ne čakaš. Tam vlada red. Tudi storitve so popolnoma drugačne. Tam si njegova stranka, v javnem zdravstvu si pa balast,« se je razjezila gospa v čakalnici enega od zdravstvenih domov. Ni čudno, da ljudje obožujejo televizijsko nadaljevanko Gorski zdravnik. Kdo si ne bi želel, da bi ga zdravnik obravnaval kot človeka?

Vsako leto je slabše ...

... pove 55-letna profesorica. »Ko sem pred 15 leti zbolela za rakom na dojki, so me operirali takoj, ko sem opravila preglede. Mesec dni po postavitvi diagnoze sem bila že operirana. Nisem mogla verjeti, ko mi je prijateljica pred enim letom pripovedovala, da se ji je na dojki naredila rana in je ginekolog ni hotel poslati na nadaljnje preiskave. Po treh mesecih, ko ji je iz rane že tekel gnoj, jo je vendarle poslal na kirurgijo. Kirurg je bil hvala bogu pri sebi in ji je povedal, da gre za nekaj resnega, zato si je ne upa operirati in naj se takoj zglasi pri onkologu. Prijateljica je morala uporabiti vse svoje zveze in poznanstva, da so jo takoj sprejeli na onkološki oddelek bolnišnice v Mariboru. Izkazalo se je, da je imela hudo in že precej razširjeno obliko raka na dojki. Ali pa primer, ko je prijatelj pred štirimi leti zbolel za rakom na prostati in je na operacijo čakal nekaj mesecev. Oba z ženo sta bila že čisto na koncu z živci. Ko je ravno malce okreval, so ga začela boleti kolena. Dve leti je čakal na operacijo, in ko je nazadnje prišel do specialista, mu je ta opravil le neki manjši poseg. Po njem je imel hude bolečine, zato je šel k drugemu specialistu, ki pa je ugotovil, da ga boli zato, ker je prvi zdravnik slabo opravil poseg. In kaj boste naredili, ga je vprašal prijatelj. To bomo rešili, ko boste prišli na vrsto. Kdaj, vam pa ne morem povedati. In tako moj prijatelj zdaj živi z bolečinami in se komaj premika.«

Mogoče pa vrste nastajajo zato, ker ljudje z dobrimi zvezami preskakujejo čakalne vrste? »Larifari. Če ne bi bilo čakalnih vrst, ljudje sploh ne bi potrebovali zvez in poznanstev. Sploh pa vrst ne bi smelo biti, ker ima naše zdravstvo dovolj denarja. A očitno ga imajo zavarovalnice še več. To se mi zdi nedopustno. Ne plačujemo tako malo za naše zdravstvo, zavarovalnice pa iz našega denarja kujejo dobičke. Zmenimo se že enkrat, kaj spada v osnovno košarico in kaj je nadstandard! Ali to, da zboliš za rakom in se hočeš zdraviti in pozdraviti, že spada v nadstandard? Nekateri razmišljajo, da bi morali v bolnišnicah plačevati celo ležarino. Kam pa pridemo?«

Ko jo vprašam, kaj bi bilo po njenem mnenju treba narediti, da bi se stanje v našem zdravstvu izboljšalo, izstreli kot iz topa: »Red, red bi morali narediti. Problem je, ker tega očitno nihče nima namena narediti. Očitno so v zdravstvu tako močni lobiji, da se jih nihče ne upa lotiti. Nehajo naj nas farbati z reformami in naj nam enkrat odkrito povedo, od gospoda Cerarja naprej, da imajo zvezane roke in si ne upajo nič narediti. Ali pa začnimo vlagati denar v avstrijske zavarovalnice in začnimo hoditi na zdravljenje v Avstrijo. Žalostno je, da danes človek ni nič več vreden, pomemben je samo še denar.«

Za vse je krivo sodstvo ...

... je prepričana upokojena inženirka. »Korenine tega zla so korupcija in klientelizem, ki nista sankcionirana, ker sodstvo pri nas ne deluje, kot bi moralo. V Ameriki so kazni za gospodarski kriminal tipa Bavčar najmanj 30 let in vračilo denarja. Pri nas pa taki kriminalci na koncu še dobijo odškodnino države. In zaradi takih kraj denar odteka drugam, zato ga zmanjka tudi za zdravstvo. Eno leto sem čakala na operacijo kolena in na večji poseg na zobeh. Ko sem končno na začetku avgusta dobila datuma za oba posega, se mi je tri dni pred operacijo kolena zgodilo, da sem si pred zobno ordinacijo zlomila nogo. Pa sta šla oba posega po zlu! Zdaj čakam s telefonom v roki, da me spet pokličejo.«

V zdravstveno reformo tudi ona ne verjame. »Mislim, da se bodo čakalne vrste le še povečale. Na urgenci namesto desetih zdravnikov dela samo eden, pa še on mora vmes na operacijo. To je popoln kaos, vam rečem. Čisto drugače pa je, če imaš denar. V zasebnih ordinacijah vlada red. Če imajo zaseden telefon, pokličejo nazaj. Njihove storitve so popolnoma drugačne, tam si zdravnikova stranka.«

Na urgenci namesto desetih zdravnikov dela samo eden, pa še on mora vmes na operacijo.

Čakalnih dob v Nemčiji ne poznajo ...

... pove upokojeni strojni inženir. Žena je bila Nemka, zato njihov zdravstveni sistem kar dobro pozna. »V zdravstveno blagajno plačujejo glede na višino plač, nekaj malega je pa treba doplačati. Ko je bila žena pred dvema letoma nazadnje na operaciji v Münchnu, sva morala doplačati približno sto evrov. Sama operacija, na katero je čakala manj kot mesec dni, je bila zastonj. Čisto drugačne izkušnje sva imela pri nas. Ker je bila žena več kot 50 let hud srčni bolnik, v Nemčiji so ji dvakrat operirali zaklopke, sva pogosto obiskovala zdravnike. Ko se ji je pred približno desetimi leti začelo zdravje slabšati, je bila pogosto sprejeta v bližnjo bolnišnico. Vsakič so ji dali infuzijo, da je prišla k sebi, in jo odpravili domov. Zahteval sem, da jo temeljito pregledajo. Osem mesecev je čakala na pregled z ultrazvokom. Ko sva se pripeljala v Ljubljano, se je izkazalo, da se je aparat pokvaril, in sem jo čez tri dni moral peljati nazaj. Zdravnica jo je pregledala in povedala, da ne vidi nič posebnega. Potem pa je navrgla, da je ženino srce videti kot stara cunja. Šla sva k drugemu kardiologu, ki mi je predlagal, naj jo peljem v Nemčijo, da ji opravijo še pregled s katetrom. Čez štiri dni je bila že sprejeta na kliniko, kjer so ugotovili, da ima okvarjeno aortno zaklopko. Teh na žalost še ne znajo zamenjati. Ko se ji je stanje začelo slabšati, sem začel spraševati zdravnike, ali se vseeno ne bi dalo kaj narediti. Predstojnica kardiološkega oddelka v naši bolnišnici mi je rekla, da žal ni nobene možnosti. Nazadnje sem jo spet odpeljal v Nemčijo, kjer se je izkazalo, da so tam že pred sedmimi leti začeli izvajati posege tudi na aortnih zaklopkah. Da bi bila mera polna, se je izkazalo, da so te posege nekaj let pozneje kot v Nemčiji začeli opravljati tudi v Ljubljani. Si morete misliti, da naša kardiologinja tega ni vedela? Ženo so v Nemčiji uspešno operirali, ker pa sva prišla prepozno, so ji medtem že začeli odpovedovati organi. Čez nekaj mesecev je umrla. Še zdaj ne morem verjeti, da naša kardiologinja ni vedela, da aortne zaklopke znajo popraviti, in da je zaradi njene nevednosti morala moja žena umreti.«

Reforme se dajo izpeljati, vendar ni interesa,

meni zdravnik, ki je nedolgo nazaj delal v Kliničnem centru v Ljubljani. »V našem zdravstvu vlada politično-zavarovalniški lobi. Ker mu gre samo za denar, mu tako stanje, kakršno imamo, ustreza. Klinični center je politična ustanova, ki je nerentabilna in obstaja zaradi političnih interesov. Problem čakalnih vrst bi lahko hitro odpravili tako, da bi denar za operacije nakazali še v zasebne klinike. V zavarovalnici je več kot dve milijardi evrov. Vprašanje je, kam gre denar. Očitno gre k določenim ljudem, ki jim je to v interesu. Tu ni posebne filozofije, gre samo za to, kam bo šel denar, ne pa za to, koliko bo kdo čakal, ne kdo bo umrl, ker je predolgo čakal na poseg, ali bo kdo invalid, ker mu niso pravočasno operirali kolka ali kolena.« Kje vidi rešitev? »V našem zdravstvu potrebujemo ljudi, ki bodo sposobni udariti po mizi. Imam občutek, da jih še dolgo ne bo. Treba bo počakati, da se bo zamenjala stara garda, ali pa narediti revolucijo. Bojim se, da bomo prišli do točke, ko bo ljudem prekipelo.«

In kaj predlaga, da se kaj takega ne bi več zgodilo? »Ne vem, kako bi lahko odpravili te probleme. Pri nas je vse skorumpirano. Naj ukinejo zdravstveno zavarovanje in zavarovalnice, pa naj gre ves denar naravnost v zdravstvo! Sam že tri mesece čakam na slikanje hrbta. Ko bom opravil ta pregled, me čaka nova čakalna vrsta za pregled pri specialistu. Za pregled prostate pa veliko ljudi prej umre, preden sploh pridejo do zdravnika. To je kriminal.«

Zaradi čakalnih vrst je marsikdo danes obsojen na prezgodnjo smrt ...

... svojo izkušnjo z nami deli upokojena učiteljica. »Pred nekaj leti se mi je na nosu naredila krasta. Šla sem v bližnjo bolnišnico na pregled k dermatologinji. Pregledala me je tako, da si je moj nos ogledala pod povečevalnim steklom. Rekla mi je, da imam keratozo in da mi jo bo odstranila s tekočim dušikom. Čez dve leti se mi je na istem mestu krasta spet pojavila. Znova sem se naročila na pregled. Ko sem čez nekaj mesecev prišla na vrsto, je zdravnica v roke spet vzela povečevalno steklo in mi povedala, da se je keratoza ponovila in da jo bo tokrat tako močno odluščila, da se mi zagotovo ne bo več ponovila. V resnici se rana sploh ni pozdravila. Spet sem se naročila na pregled. Medtem ko sem čakala, da pridem na vrsto, me je hči naročila na pregled v zasebni dermatološki ambulanti. Na vrsti sem bila takoj. Ko sem prišla na pregled, nisem mogla verjeti, kako drugačen pristop je imela ta zdravnica. Nos mi je temeljito pregledala z nekim aparatom, ki je bil povezan z računalnikom. Na zaslonu, večjem, kot je moj televizijski zaslon, sem videla svoj nos. Zdravnica mi je razložila, da imam 12 mm velik tumor, okrog pa že zasevke. Čez nekaj dni sem bila že operirana, kirurg me je operiral v ordinaciji v lokalni anesteziji. Po posegu mi je v roke dal ogledalo in mi rekel, naj se ne ustrašim. Razložil mi je, da mi je naredil približno 50 majhnih šivov, to pa zato, da ne bom imela brazgotine. Tkivo in tumor, ki mi ga je odstranil, so takoj poslali na Dunaj in čez teden dni sem že dobila izvid. Po operaciji je kirurg mesec dni pogosto kontroliral moje stanje, potem me je naročil na vnovični pregled čez nekaj mesecev. Čez pol leta sem imela tudi pregled celega telesa pri dermatologinji. Od operacije je zdaj malce več kot leto dni, medtem mi je dermatologinja že dvakrat pregledala celotno telo. Vse je v redu.«

Medtem ko je gospa imela za sabo že operacijo in prve preglede, bi končno prišla na vrsto tudi v dermatološki ambulanti v javni bolnišnici. »Vprašanje je, kaj bi bilo z mano, če bi čakala na pregled pri tej dermatologinji. Niti pomisliti si ne upam na to. Zasebna dermatologinja mi je pozneje razložila, da se keratoza na istem mestu s tekočim dušikom lahko zamrzne samo enkrat, če se ponovi, je treba tkivo poslati na histološki pregled.«

Ko sva z gospo še malce pokramljali o starih časih, ko je bilo naše zdravstvo še bolj zdravo, mi je potožila, da je napredek na tehničnem področju marsikaj poslabšal. »Zdravniki zdaj, namesto da bi se pogovarjali z ljudmi, buljijo v računalnike. Ko sem bila otrok, smo imeli v naši vasi zdravnika, ki je obvladal vse. Po potrebi je ljudem tudi izpulil kakšen zob ali naredil manjšo plombo, tudi manjše operacije je opravljal sam. Ljudi je poznal od rojstva do smrti. Zelo dober diagnostik in človek z velikim srcem je bil. V službi je bil 24 ur na dan. Kadar koli si ga lahko poklical in je prišel. Celo v hribovske vasi je hodil. Delal je do pozne starosti. Takih zdravnikov na žalost ne delajo več.«