Novice Svet24

Obramba pravi, da je to grda spletka, ki so ji botrovali tako UKC Ljubljana kot policija in tožilstvo. Kaj se je zgodilo v letu dni, smo se pogovarjali z zagovornikom dr. Ivana Radana Milanom Krstićem.

Leto dni pozneje zadeve kažejo vse bolj v korist dr. Radanu. Kaj se je zgodilo?

Izvirni greh je bil storjen že v fazi sodne preiskave, ko je sodišče pustilo, da gre zadeva svojo pot tako, kot so jo nastavili kriminalisti. Preiskavo je dejansko obvladovalo tožilstvo, in to v meri, ki presega položaj tožilstva kot enakopravne stranke v sodnem postopku. Vse, na kar smo opozarjali, vse temeljne nelogičnosti so se pokazale kot točne.

Arhiv Svet24

Spomnimo se: trdili so, da je dr. Radan iz morilske sle umoril šest pacientov. Nikoli ni nihče ugotovil, da so bili pacienti umorjeni, niti da ima dr. Radan v sebi morilsko slo. V fazi uvedbe preiskave je tožilstvo uporabilo popolnoma neustrezno mnenje dr. Alibegovića z Inštituta za sodno medicino, ki je v preiskavi dejansko dal prav meni kot zagovorniku, ko je povedal, da ni ugotavljal vzrokov smrti. Na glavno obravnavo pa je prišel oborožen z drugačnim stališčem. O njegovi vlogi bo morala svoje povedati tudi Zdravniška zbornica Slovenije.

Kako bi sploh lahko dokazali, da ima nekdo v sebi morilsko slo?

Zelo jasno je, da je dr. Radan nima. Preseneča me nestrokovnost, ki so jo pokazali kriminalisti, ko so se odločali za vložitev ovadbe na tem temelju. Nekdo, ki je tako human in občutljiv za trpljenje drugih, ne more biti morilec, kaj šele da bi v sebi imel morilsko slo. Več strokovnjakov, psihologov in psihiatrov me je kontaktiralo in se čudilo, kako lahko policija za zdravnika napiše kaj takega.

Potem se je pojavilo mnenje psihologa. V njem je pisalo, da ima dr. Radan morilsko slo, če se ugotovi, da je storil enega ali več umorov. Skratka, popolnoma neuporabno mnenje, ki niti ni odgovorilo na več namigujočih vprašanj tožilstva, ki jih je sodišče na naše presenečenje predalo izvedencu, ne da bi spremenilo eno samo vejico. Ko je izvedenec na obravnavi povedal, da pri svojem mnenju ne vztraja, so se vsi spravili nanj, češ da je samo on kriv, da je bil dr. Radan eno leto v priporu. Krivi so vsi, ki niso ravnali v skladu s svojo profesionalno etiko. Profesionalizem oziroma strokovnost mora biti na vseh področjih edino merilo.

Očitno je priznati napako nekaj sramotnega?

To je v našem sistemu vrednot huje kot biti pravnomočno obsojen. Oblast, resorni ministri ne iščejo racionalnih rešitev. Čakajo, da se nekaj zgodi, in potem takoj ponudijo rešitev s povečevanjem represije.

Kdo bi moral nositi posledice za nestrokovno ovadbo?

Če policija trdi, da je strokovna in usposobljena za svoje delo, potem morajo vedeti, kdo je tej zadevi botroval, kdo jo je zakuhal in kdo jo je izpeljal. Zadevo morajo analizirati tudi zato, da se kaj podobnega ne ponovi. Nimamo neomejenega števila strokovnjakov, ki bi jih lahko pogrešali in pustili policiji, da jih ovaja po občutku. Poleg tega s sodišča ni nobenega uradnega odziva. Kot da ne sodniki ne tožilci niso odgovorni za svoje odločitve. Kako lahko tisti, ki za svoje odločitve ne odgovarjajo, odločajo o odgovornosti drugih ljudi?

Naš sistem se je zelo poslabšal. Odvetniki smo leta opozarjali na neracionalno reformo sodstva iz leta 1995, sodniki pa so bili tiho. Zdaj pa nenadoma ugotavljajo, da je mreža sodišč neustrezna. Leta in leta niso opazili, da sodniki na večjih sodiščih izgorevajo od dela, drugi pa zaradi reforme niso imeli dovolj dela. Trajni sodniški mandat se je iz pozitivnega pričakovanja, da bodo sodniki neodvisni in strokovni, spremenil v svoje nasprotje. Zaradi zadeve Radan bi se sodniki, ki so v tej zadevi odločali na podlagi neustreznih in nepodkrepljenih trditev, in odgovorni tožilci morali dobro zamisliti. Tožilci bi morali kot organ zavzeti stališče o tem, kakšna naj bo usoda obtožnice glede na izvedensko mnenje vrhunskega tujega strokovnjaka za intenzivno medicino in za anesteziologijo.

sta

Menite, da se bo to zgodilo?

Ne. Tožilstvo, ki ni nikoli razpolagalo s strokovnim ali izvedenskim mnenjem o tem, da so bili pacienti umorjeni ali da jim je bilo življenje namerno skrajšano, zdaj zahteva drugega izvedenca. To bi bilo razumljivo, če bi kadar koli prej obstajalo mnenje, ki bi nasprotovalo mnenju avstrijskega strokovnjaka. Raje še naprej brez dokazov obremenjujejo dr. Radana, povzročajo tej državi velike nepotrebne stroške, kot da pošteno priznajo, da so se zmotili. Nič ne gre iz njihovih plač.

Vrhovni sodnik, ki je odločal o pripornem razlogu za dr. Radana, je pred letom dni napisal, da je ta na splošno nevaren in da lahko glede na svoje lastnosti mori tudi drugje in ne le na delovnem mestu, kar je v nasprotju z vsemi izpovedmi prič. Kmalu ne bo več sodnik vrhovnega sodišča. Parlament ga je izvolil za ustavnega sodnika.

Ali lahko glede na vse, kar se je zgodilo, pričakujemo kakšne posledice za ljudi, ki so postopek sprožili?

"Pogosto imamo odvetniki občutek, da nimajo pred seboj obdolžencev kot ljudi, temveč nanje gledajo kot na objekte."

Najprej mora zadeva dobiti epilog, potem pa bi moralo vrhovno sodišče opraviti analizo celotnega postopka. Če se hočejo kaj naučiti. Mislim, da se sodniki pogosto ne zavedajo svoje odgovornosti ob odreditvah pripora, še posebej to velja za sodnike višjih sodišč. Pogosto imamo odvetniki občutek, da nimajo pred seboj obdolžencev kot ljudi, temveč nanje gledajo kot na objekte. Tako kot se govori za medicino, da je greh priznati napako, ker tistega, ki to prizna, takoj ovadijo in zaznamujejo, velja tudi za celotno sodno nomenklaturo. Mislijo, da bodo pravilno odločili višji sodniki, če so se pač oni morebiti zmotili.

Nedolgo tega mi je sodnik, ki ga sicer zelo cenim, povedal naslednje: »Jaz ločim med nedolžnimi in oproščenimi.« To pomeni, da so zanj vsi, ki so obtoženi, krivi, le da nekaterim tega ni mogoče dokazati. Očitno ima neomejeno zaupanje v policijo. V nikogar ni mogoče imeti neomejenega zaupanja. Delati je treba po zakonu in biti neodvisen, nepristranski. Ne bi smeli sprejeti, da policisti vnaprej določijo, da je nekdo morilec. Kako bodo to pojasnili? Ko sem na glas opozarjal na napačno in nestrokovno delo policije v predhodnem postopku, so me ovadili, ker naj bi jih žalil.

Kako?

Zato, ker sem rekel nekaj podobnega, kot da zdrav človek ne more reči zdravniku, ki se bojuje za življenje ljudi, da je morilec. Lahko pa si nekaj takega izmisli. Tisti, ki so spisali vse negativne trditve o dr. Radanu, ki so navajali v nasprotju z njegovimi pacienti, da je zdravnik, ki je znal uporabiti samo smrt, pa morajo svojim nadrejenim pojasniti, od kod jim ideja za te trditve.

Koga ste torej užalili, da so vas ovadili? 

Kriminaliste. To je bilo takrat, ko so dr. Radana zaprli. Rekel sem jim, da je dr. Radan bolnikom lajšal bolečine, da ni šlo za umore. Potem so ga zaprli. Rekel sem jim, da je sodstvo zrelo za remont, če ta pripor potrdi. Enako mislim tudi zdaj. Vendar niso vsi sodniki enaki. Zelo spoštujem tiste, ki se zavedajo vseh plati svojega poklica. Ne gre za to, da bi odvetniki spoštovali bolj mile sodnike. Vem, da vsi brez izjeme spoštujemo profesionalce, sodnike, ki so pri delu samostojni, ki stojijo za svojimi odločitvami in ki se ne priklanjajo na nobeno stran.

Kaj so tako imenovane priporne zadeve?

To so zadeve, v katerih je obdolženec v priporu zaradi begosumnosti, vplivanja na priče ali zato, ker bi bilo mogoče, da bi obdolženec, če bi ostal na prostosti, spet izvršil kaznivo dejanje. Vse manj je sodnikov, ki se zavedajo, kaj je to pripor, da je kot ukrep primeren, če traja omejen čas. Priporne zadeve jim niso več pomembne. To se vidi iz tega, da so se ustvarila neka merila, ki so pomembna predsedniku sodišča in ki izkazujejo ugodno statistiko, kar znajo ceniti na ministrstvu za pravosodje.

"Za nekatere je očitno obtožnica tožilstva nedotakljiva in obdolženec pač mora biti v priporu ne glede na dokaze, ki kažejo nasprotno."

Ljudje v priporu sedijo pol leta po nepotrebnem. Pripor običajno traja nepotrebno dolgo. Priporni razlogi so pogosto privlečeni za lase. Pripor dr. Radana ne bi smel trajati več kot mesec dni, pa je trajal celo leto. Vmes so sodniki sicer po enajstih mesecih in po branju mnenja izvedenca medicinske stroke pripor nadomestili s hišnim priporom. Vendar je potem višje sodišče sklep o nadomestitvi pripora brez vsake argumentacije razveljavilo in dr. Radan je moral nazaj na Povšetovo. Za nekatere je očitno obtožnica tožilstva nedotakljiva in obdolženec pač mora biti v priporu ne glede na dokaze, ki kažejo nasprotno. Ne vem, o čem se izobražujejo kazenski sodniki. O pogojih za odreditev in trajanje pripora se zagotovo ne.

Ali sodnik komu odgovarja?

Ne vem, da bi kdo odgovarjal zaradi slabega oziroma neodgovornega odnosa do stranke.

Če bi me neupravičeno priprli, ali lahko državo tožim za to?

Da. Pa kaj? To ni problem. Dobite nekaj tisočakov odškodnine – in to je to.

Torej take napake ves čas plačujejo davkoplačevalci?

Točno tako. Toda pri nas se s tem nihče ne ukvarja. Leta nazaj je sodnik, ki je dobil priporno zadevo, ravnal tako, kot bi zdravnik na urgenci. Takoj. Danes jim je vseeno. Stroški pa so velikanski. Razen stroškov za odvetnike, ki se ves čas znižujejo, delo pa je vse težje, tako da je vse manj odvetnikov, ki so pripravljeni zastopati stranke po uradni dolžnosti. Ministrstvo za pravosodje je stvar uredilo tako, da je predlagalo preimenovanje pravobranilstva v državno odvetništvo, v naši soseščini pa so poimenovali tožilce za državne odvetnike.

STA

Koliko pa nas stane pripor?

Za en mesec približno dva tisoč evrov. Cenejše je bivanje v hotelu Bernardin.

Kako poteka postopek, na temelju katerega pride človek v pripor?

"Institut preiskovalnega sodnika so uporabili za to, da so se skrivali za sodiščem."

Preiskava dejansko tako, kot jo določa zakon o kazenskem postopku, ne obstaja. Tisto, kar napiše policija tožilstvu, to pošlje preiskovalnemu sodniku, ta pa preda naprej, zelo pogosto v istem obsegu in z istimi napakami, kakor se je to dogajalo v primeru dr. Radana, ko so mu podaljševali pripor ob vložitvi obtožnice. Institut preiskovalnega sodnika so uporabili za to, da so se skrivali za sodiščem. Da navzven deluje, kot da je nekaj ugotovilo sodišče. Delno so za to krivi zakonodaja in tisti, ki v parlamentu sprejemajo zakone, delno pa sami sodniki, ki onemijo, ko vidijo, da so bili v posamezni zadevi uporabljeni prikriti policijski ukrepi.

Iz meni neznanih razlogov sodniki v preiskavi prepogosto vnaprej verjamejo, da so obdolženci, ki jim je policija, denimo, prisluškovala, zagotovo krivi; uporaba teh prikritih ukrepov je poglavje zase. Niti minimalna kontrola izvajanja teh ukrepov ni zagotovljena. Zame je nedopustno, da je sodišče v fazi preiskave postavljeno v položaj organa, ki nima nobenih pristojnosti. Gospodar te faze postopka je postal tožilec.

Upoštevaje povedano imam občutek, da imajo preiskovalci – kriminalisti popolnoma proste roke. Je to res?

Tudi sam imam tak vtis. Z njimi se nihče ne ukvarja. Kdo so, komu so odgovorni, se zavedajo pomena svojih dejanj? Kdaj je kakšen policist odgovarjal za krivo pričanje ali krivo ovadbo? Nikoli. Kolegi odvetniki pa so dokazali, da so policisti v posameznih primerih navajali neresnična dejstva. Ali so se kdaj šolali o pomenu poštenega in resnicoljubnega pričanja? Danes so policisti najbolj pogoste priče v kazenskih zadevah. Spišejo ovadbo in potem so kronske priče na isto temo. Ko se jih zaslišuje, so pa na ekranih popolnoma zamegljeni in s spremenjenim glasom. To ni več sojenje, to je zelo pogosto podobno farsi. Na vprašanja, ki bi obdolženca razbremenila, pa ne odgovarjajo. Kako lahko tako osebo zavežeš k izpovedovanju resnice?

Tožilka v aferi dr. Radana je napovedala pričanje neke strokovnjakinje z Gorenjskega?

Ko tožilstvo sodeluje s policijo, ima običajno že ustrezne strokovnjake. Ne more pa tožilstvo prepustiti zadeve policiji in na temelju tega kar zaključiti, da je nekdo serijski morilec. Čisto drugače bi bilo, če bi angažirali strokovnjaka, ki bi potrdil, da je nekdo pri zdravljenju nekaj naredil narobe. Vendar pa so imeli ne le napačnega, ampak namerno zgrešenega »strokovnjaka« in so podcenili tako sodišče kot obrambo, da ne bomo videli, da je strokovnjak napačen. Da ne bomo dojeli, da je velika razlika med intenzivistom in sodnim medicincem.

Mi smo dokazali, da je bilo s strokovnega vidika delo dr. Radana v redu. Pripombe pa so na organizacijo in zapisovanje dokumentov, kar pa ni bila odgovornost dr. Radana. Še vedno so tam stari problemi: namesto dveh ali treh sester na enega bolnika v intenzivni terapiji je ena sestra na tri bolnike, kar je nevzdržno. Morali bi imeti kamere za vsakega posameznega pacienta, pa bi se vse vedelo.