Novice Svet24

Prišla je nedelja, 3. januarja 2016. Padel je prvi sneg, plugi so čistili ceste in hiše, smučarji skakalci so pred televizijske zaslone vabili gledalce. Tudi Dominika in njegovo družino. Da se dan ne bi končal zgolj na kavču, je predlagal, da bi se šli malo igrat na sneg. A nedolžna igra se je sprevrgla v tragedijo, ki si je ne bi predstavljali niti v najhujših sanjah.

»Vsi smo ga gledali. Midva z možem ter Dominikova mlajša brat in sestra. Stopil je pred hišo in dejal, da bo preskočil ograjo pred hišo. Skočil je prvič in skok želel ponoviti. Ko se je ponovno podal čez ograjo, se ni več dvignil. Vsi smo mislili, da nas vleče za nos, a smo kmalu zatem stekli do njega in ga našli v nezavesti. Mož mu je dvignil glavo, poklicali smo rešilca in njegove prve besede, ko se je zavedel, so bile: 'Konec je. Vse sem uničil. Šolo, družino, šport.' Takoj je vedel, da je hrom,« o tragediji, ki je prizadela Dominika in vso družino, pove njegova mamica Mila. Vse so storili, da ne bi zaspal. Reševalci so ga odpeljali v Novo mesto in zdravniki niso mogli verjeti, da je lahko tako hudo poškodovan. V Novem mestu so ga slikali in urgentno prepeljali v Ljubljano, kjer ga je že čakal kirurg.

osebni arhiv

Kruta usoda

Slabe novice so si sledile druga za drugo. Šestnajstletni Dominik je imel hud zlom četrtega vratnega vretenca, hrbtenjača je bila v celoti stisnjena, a ne pretrgana, in niso jim dajali upanja, da bi lahko šlo na bolje. Štirinajst dni je bil v umetni komi in dihal s pomočjo aparatov, saj je imel oteklino tudi na tretjem vratnem vretencu. Mislili so, da bo vse življenje tako, a na srečo je dobil vsaj boj za samostojno dihanje in je na aparate priklopljen zgolj ponoči.

»Ko so ga zbudili iz kome, je dobil še kanilo, da je lažje vse skupaj prenašal. Konec januarja so ga preselili na travmatološki oddelek, kjer je prebil nadaljnji mesec in pol. Nato so ga preselili v Sočo, kjer nam prav tako niso dajali nobenih upov. Cilj je bil, da ga postavijo vsaj na voziček, kar jim je uspelo,« še doda Mila, žalostna nad sinovo kruto usodo. »Če bi si zlomil roko ob skoku čez ograjo, bi rekla, da je preveč, ne pa to, da je postal hrom.«

Pustijo času čas

Dominikova glava je na srečo ostala bistra in poškodbe niso pustile posledic. Upanje Dominika kot tudi njegove družine bo umrlo zadnje: »Glede na to, da se je zdravljenje v Soči končalo, čakamo na datum za rehabilitacijski center Stara Gora pri Novi Gorici. Želimo si, da bi mu 'obudili' vsaj roke. Vsak primer je drugačen in težko je vedeti, koliko bo lahko napredoval in kaj ostaja nemogoče. Slišali smo za postopek, s katerim v hrbtenjačo vstavijo implatant nad in pod mestom poškodbe, kot neki sprejemnik in oddajnik signala, ki naj bi povezoval glavo s preostalim delom telesa. To sicer sem nekoliko raziskovala, a v tem trenutku živimo iz dneva v dan in ne vemo, kaj bo, upamo, a pustimo času čas in ne prehitevamo.«

osebni arhiv

Zmagali so

Spoznali se bomo že to soboto

Zgodbe otrok s posebnimi potrebami si sledijo druga za drugo. In to vse v okviru humanitarne akcije Sveta24 in Radia Aktual. Na humanitarnem teku, ki bo to soboto, 10. septembra, v Piranu, bodo v ospredju otroci s posebnimi potrebami, vsi tekači pa bomo lahko izkazali svojo dobrodelnost in srčnost. Ne zamudite te priložnosti.

Dominikovi pozitivnost in nasmejanost sta glede na stanje izredni. Občudovanja vreden je njihov pogled na trenutni položaj, ki ga opisuje mamica Mila: »Lahko rečem, da smo zmagali. Dominik je ostal fant, ki je še vedno nagajiv, nasmejan, željan znanja in družbe, ni mu težko iti na pot, rad se udeležuje raznih dogodkov oziroma se izredno rad zapelje do Novega mesta s kombijem, ki nam ga posoja Društvo paraplegikov Novo mesto. Njegova volja do življenja je zelo velika, in to je najpomembnejše.«

Izredno lepo je seveda vedeti tudi to, da ti ob strani v težkih trenutkih stojijo tudi prijatelji. Prav sošolci in nekdanji soigralci pri rokometu so ga sprejeli takšnega, kot je. Obiskovali so ga vse od nesreče naprej, obiskujejo ga še danes. Dominik je ponovno vpisan v drugi letnik gimnazije in komaj čaka, da bo lahko nadaljeval šolanje, obenem pa se njegove vrnitve v šolo veselijo tudi njegovi nekdanji sošolci.

Športnik in dobrovoljček, ki kljub nesreči ostaja vedno nasmejan, je več kot upravičen do naše pomoči. Če se mu je uspelo spoprijeti s svojo nesrečo in ovirami, ki mu jih je prinesla, mu bo prav gotovo uspelo premagati tudi vse preostale ovire, ki stojijo pred njim. Desetega septembra bomo v Izoli tekli zanj in za druge otroke s posebnimi potrebami, ki bodo zasluženo stali v prvi vrsti in prejemali občudovanja vredne poglede dobrodelnih tekačev. Bodite tudi vi eden izmed njih.