Bitka za življenje

Vsak je lahko darovalec organov

Milka Krapež
16. 8. 2016, 16.30
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 10.00
Deli članek:

Predstojnik Inštituta za klinično nevrofiziologijo dr. Simon Podnar se je odzval na naš članek v zvezi z ugotavljanjem možganske smrti v okviru programa darovanja organov. Korektno opisan potek dela teh strokovnjakov sploh ni vprašljiv. Tisto, na kar opozarjamo, so možnosti, da bi se nepravilnosti lahko dogajale. Takih možnosti pa je kar nekaj.

splet
Darovanje organov je eno najbolj humanih dejanj. Vendar mora biti organizirano tako, da ne dopušča nobenih dvomov o tem, ali vse poteka tako, kot bi moralo.

Inštitut za klinično nevrofiziologijo deluje v okviru nevrološke klinike, kar pomeni, da je stik s katerim koli bolnikom fizično mogoč. Na tej kliniki se zdravijo bolniki, pri katerih je možnost za možgansko smrt precejšnja. Logično je, da veliko dajalcev prihaja s te klinike oziroma oddelka, saj je umrljivost tam zelo visoka. Toda življenje in smrt oziroma darovanje organov sta tukaj preblizu skupaj. Zdravniki so zadolženi za zdravljenje.

Ni tako pomembno, da ti zdravniki ne smejo sodelovati pri zdravljenju bolnika, ki s svojo smrtjo postane darovalec organov, pač pa, kako ti zdravniki sploh izvedo, da je neki bolnik potencialni darovalec. Nekdo zjutraj na raportu vsem prisotnim sporoči, da imajo morda potencialnega darovalca. Ker je na raportu prisotno veliko zdravstvenega osebja, lahko kdorkoli novico prenese naprej. Potem je tudi skrb za takega potencialnega dajalca nekoliko drugačna, kot bi bila, če to ne bi bil. Njegovo »zdravje« oziroma zdravje organov, ki bi po njegovi smrti lahko služili drugim ljudem, je treba ustrezno vzdrževati do trenutka, ko mu organe odvzamejo. Kot pa je znano, ima ta oddelek samo deset postelj. Kar pomeni, da je mnogokrat poln in da je to vzrok, da nekatere bolnike (neperspektivne, kakor temu pravijo) prestavljajo v prostore, kjer umirajo v mukah, se dušijo.

Spomnimo: točno to je bil vzrok, da je dr. Radan sprožil afero kalij, da bi opozoril na to. Če imajo potem še potencialnega darovalca, postane prostorska stiska še precej hujša. Da ne omenjamo primera bolnice (ki ga UKC Ljubljana ni hotel komentirati), ki naj bi se tam zdravila, ker njen mož ustrahuje osebje, da je ne upajo odpustiti domov ...

V glavnem odboru Eurotransplanta v nizozemskem Leidnu je med drugim šest ljudi iz Nemčije in samo eden iz Slovenije.

Preiskave pri možnih dajalcih delajo tudi drugi zdravniki

V ekipi, ki smo jo omenili zadnjič, niso samo delavci omenjenega inštituta. Med njimi je tudi dr. David Vodušek, strokovni direktor nevrološke klinike, ki ima seveda dostop do vseh oddelkov. Kadarkoli. Poleg tega morajo imeti tudi kirurge, ki organe izrežejo, to pa so zdravniki, zaposleni v javni ustanovi, kjer naj bi se bolniki zdravili. Tudi ti načeloma naj ne bi sodelovali v procesu zdravljenja bolnikov, potencialnih dajalcev. Vendar so možnosti, da pridejo z njimi v stik, zelo velike.

Sicer neuradno smo izvedeli, da so tudi drugi zdravniki z nevrološke klinike delali ultrazvočne preiskave za Slovenija transplant. Povsem mogoče je, da se to dogaja še vedno. To pa niso zdravniki, ki bi imeli pogodbe s Slovenija transplantom. Zato postane zanimivo, kako so ti plačani. Kar dokazuje, da so ti zdravniki lahko v stiku z bolniki, ki so potencialni dajalci organov. A to niso samo starejši, temveč je njihova starost lahko vse od nič pa tudi več kot 65 let. Tako namreč pravijo podatki Eurotransplanta, objavljeni na njihovih spletnih straneh. Tam so napisane vse za nas zelo zanimive številke za vsa leta nazaj, odkar je tudi Slovenija članica Eurotransplanta.

Statistika mrtvih darovalcev organov za leto 2015

Število darovalcev na milijon prebivalcev: Avstrija 22,9, Belgija 28, Hrvaška 37,6, Nemčija 10,6, Madžarska 17,7, Luksemburg 5,3, Nizozemska 15,7, Slovenija 25,7. Med darovalci je bilo 1123 moških in 940 žensk.

Po številu dajalcev smo na tretjem mestu

Na primer, Slovenija je po številu umrlih darovalcev na tretjem mestu med članicami, za Hrvaško in za Belgijo. Nemčija, ki ima skoraj 82 milijonov prebivalcev, prispeva bistveno manj organov, ima pa seveda veliko več bolnišnic in precej več zdravnikov. Oddelek za intenzivno nego (ki ima deset postelj) na ljubljanski nevrološki kliniki prispeva polovico vseh slovenskih darovalcev. To so številke iz poročila za lansko leto. Seveda teh številk ni mogoče predvideti. Vendar je razmerje med številom nemških in slovenskih darovalcev vseeno nekoliko skrb vzbujajoče.

Bližina je lahko usodna

Tisto, kar prav tako vznemirja, je, da so bolniki, ki se zdravijo, preblizu skupaj s potencialnimi darovalci. Ne glede na vse varovalke je možnost, da se nekdo znajde med darovalci nekoliko prehitro, precej velika. Najbolj dobrodošlo je potem, da se truplo kremira in da svojci svojega umrlega sorodnika ne vidijo. Kar daje spet mnogo možnosti za ugibanje. Povpraševanje po organih je namreč bistveno večje od »ponudbe«. Skoraj vsi bolniki, ki morajo hoditi na dializo, so možni prejemniki ledvice, na primer. Država pa naj bi bila za to zainteresirana, saj je dializno zdravljenje zelo drago.

Darovanje organov je eno najbolj humanih dejanj. Vendar mora biti organizirano tako, da ne dopušča nobenih dvomov o tem, ali vse poteka tako, kot bi moralo. Nedopustno je, da imajo zdravniki, zaposleni v javni ustanovi, zasebne pogodbe za izvajanje storitev v zvezi s podarjenimi organi v tej isti ustanovi. Če bi dejansko šlo za trgovino z organi, jih to, koliko uradno dobijo za svoje storitve, niti ne bi zanimalo. Ker lahko neuradno za to, da nekomu zagotovijo zdrav organ, dobijo bistveno več. Seveda v kakšni drugi državi, na kakšen skrit račun. Se to dogaja ali se ne dogaja? Možno je in že to vzbuja strah.