Slovenija

Kolumna Matica Munca: Človek človeku – človek

Matic Munc
13. 12. 2015, 18.39
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.59
Deli članek:

Razbijal sem si glavo, ali bi vam moral celo predstaviti še kakšnega od argumentov, zakaj bom v nedeljo, 20. decembra, seveda obkrožil »za«, vendar sem jih tudi sam slišal v zadnjih dneh že veliko, preveč. In včasih je šlo seveda zgolj za prepričevanje prepričanih. Zato tega ne bom počel.

Krater Media Agency / Grega Wernig
Ni lepo, če si ožigosan. Ni dober občutek, verjemite.

December je čas praznovanja, čas letne inventure, zaobljub (ki se jih potem seveda ne držimo) in tudi mnogoterih druženj. Po službi na en obhod po mestu, na čaj ali kuhano vino. Pa seveda obvezne novoletne zabave, na katerih morate včasih sedeti poleg najbolj zoprnega sodelavca in se z njim kulturno pogovarjati in zbijati šale, saj je vendar december in smo veseli, pa še človeški povrhu. Pa bodimo človeški! 

Spomnil sem se dveh anekdot, ko sem postal manjšina ali vsaj diskriminirana oseba. Leta 1995 sva s prijateljem Iztokom odšla na potovanje po Evropi in prečkala Rokavski preliv na trajektu. V žepu sva imela bleščeče slovenske modre potne liste, če se jih spomnite. Tako sva vsa vesela in študentska prikorakala do »uradnika za emigracije«, medtem ko so šli člani Commonwealtha gladko skozi brez pregleda. Uradnika Njenega veličanstva sta se naju lotila izdatno in žaljivo. Najprej sta trdila, da sta najina potna lista izmišljena, saj prihajava iz izmišljene dežele, se rogala temu, da poznamo potovalne čeke v tej eksotični državi, in seveda vrtala v naju, kaj hudiča imava namen početi v Londonu. Nič ni pomagalo, da sva bila turista sredi poletne sezone, željna svetovljanske prestolnice. Trajalo je in trajalo. Potem sva lahko vstopila. Osramočena in zmedena. Samo dobri volji šoferja avtobusa se lahko zahvaliva, da se ni naveličal čakanja in naju pustil pod Dovrskimi pečinami, da se sama znajdeva še zadnji kos poti. Ni lepo, če si ožigosan. Ni dober občutek, verjemite.

Nekaj let pozneje sva s prvo ženo službeno potovala na Irsko, kjer nas je snemanje televizijskega prispevka pripeljalo tudi v neki vaški hostel. No, tam nama niso hoteli verjeti, da sva res v zakonski zvezi, saj sva imela različna priimka. In zato nama v tradicionalni Irski seveda niso mogli dati skupne sobe, bilo bi pregrešno. Nekaj težkih minut prepričevanja je bilo potrebnih in na koncu je sumničavi receptor verjel šele poročnima prstanoma. Pa še to po tem, ko je s svojimi mišjimi očmi prebral gravuro na notranji strani z datumi, čeprav slovensko ni razumel niti besede. Bil sem razburjen, prizadet in jezen. Ali bi morala s seboj nositi poročni list, da nama bi verjeli, sem se pridušal. Ni bilo lepo in tisti konec Irske mi ni ostal v lepem spominu. 

Ali smo jim pripravljeni priznati človeško dostojanstvo? 

Naslednjo nedeljo bomo odločali o tem, ali želimo neki manjšini med nami priznati, da ima enake pravice kot mi. Kot se je čudovito izrazil pravosodni minister Klemenčič na okrogli mizi ta teden – ali smo jim pripravljeni priznati človeško dostojanstvo. Če tega ne želite storiti, potem boste proti. Vsa druga retorična in populistična navlaka je odveč, je zelo preprosto in človeško. Družba državljanov dveh razredov ali izenačitev.

Upam, da ne bomo ustoličili principa, da lahko večina odloča o pravicah manjšine. Ker se boste mogoče vi ali pa jaz naslednjič znašel v tej manjšini. In verjemite, občutek ni lep.

***CITAT: Ali smo jim pripravljeni priznati človeško dostojanstvo? POUDAREK: Ni lepo, če si ožigosan. Ni dober občutek, verjemite.***