Slovenija

Gospa Ana brez prijaznih sosedov ne bi zmogla

Polona Krušec
18. 2. 2015, 17.20
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.56
Deli članek:

V majhni vasici na Bovškem stoji skromna kamnita hiška, v njej pa skoraj 80-letna gospa Ana. Z nasmehom nas povabi v svoj dom in spregovori o življenju, ki je nikoli ni pustilo same, čeprav ji je usoda veliko vzela – moža in njeno zdravje. »Srečna sem,« pove.

Arhiv Svet24

»Veste, ne želim usmiljenja, želim se zahvaliti tistim, ki mi pomagajo,« pove. Pristavi vodo za čaj, pripravi hrano za tri mucke in začne pripovedovati, kako je že pred desetimi leti po hudi bolezni izgubila moža. Dvajset let sta hodila delat v Italijo, potem pa sta se odločila, da razširita kmetijo in se preživljata s predelavo mleka. Petnajst let sta, sicer skromno, živela od tega, potem pa je prišla bolezen moža.

Obdržala sta samo dve kravi in opustila vse druge kmetijske aktivnosti. Mož je obležal, prevzela je skrb zanj. Najtežje je bilo, pove, ker je zdravstveni dom oziroma bolnišnica tako daleč. »Če je prišlo do poslabšanja, smo morali na pomoč čakati tudi po uro in pol. Živimo na čudovitem koščku sveta, a nastane problem, če želi človek v trgovino ali če potrebuje nujno medicinsko pomoč.« 

»Če bi v vsakem kraju obstajal en posameznik, ki bi kakorkoli pomagal nekomu drugemu, bi svet postal bolj prijazen kraj.« Barbara in Martin

Otrok žal nista imela, sta pa pet let skrbela za fantka gospe iz bližnje vasi, ki mu je mama, samo njo je imel, hudo zbolela. Strašno sta se navezala nanj in še zdaj jo – danes več kot 50-letni možakar – obiskuje. »To so najlepši trenutki zame. Vedno mi prinese hrano, včasih mi pusti celo kuverto z denarjem, ki ga težko sprejmem, a vztraja, ker ve, da ga potrebujem.«

Ker težko hodi, pestijo pa jo tudi druge zdravstvene težave, ji velikokrat na pomoč pri raznih opravilih priskočijo sosedi. »Pred nekaj leti, ravno ko je moje zdravje začelo resneje pešati, se je v našo vasico priselila mlada družina iz Ljubljane. Zakonca sta samostojna delavca v kulturi in lahko delata na 'daljavo'. Imata dva otroka in vsi štirje mi zelo pomagajo.«

»Martin mi vsako jutro zakuri ogenj, skuha kavo, velikokrat grem tudi k njim na kosilo, sicer pa velikokrat tudi jaz kuham za vse. Včasih za kako uro čuvam njuna otroka. Peljeta me v trgovino in tudi v zdravstveni dom, če je treba. Nič jima ni pretežko storiti!« s solzami v očeh pripoveduje, ker ne more verjeti, kako so jo sprejeli za svojo. »Kar nona Ana me kličejo,« presrečna zaključi. Pove še, da imajo skupaj tudi kokoši in kravo za mleko, za katere skrbijo mladi, a si vse razdelijo. »Če bo šlo vse po načrtu, bomo kmalu kupili še pujska,« doda.

K Martinu in Barbari se odpravimo tudi mi. Izobražen par nas sprejme z odprtimi rokami. Povesta, da za njima ne stoji nobena posebna filozofija. Trudita se pomagati in živeti po svoji vesti. »Gospa Ana je postala članica naše družine in pomagali ji bomo, dokler bo šlo. Otroka jo obožujeta. Kljub temu da se zdi, da ona od nas prejema veliko, smo v resnici mi ogromno prejeli od nje – toplino, modrost in novo dimenzijo pripadnosti,« zaključita mlada zakonca, ki nameravata z družino ostati na Bovškem.