Slovenija

Kam je izginilo tri četrtine arhiva?

S.R.
9. 3. 2014, 11.56
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.53
Deli članek:

Minister za kulturo Uroš Grilc je na vrhovno državno tožilstvo in upravo kriminalistične policije prijavil sum protipravnega uničenja dokumentarnega in arhivskega gradiva nekdanje Službe državne varnosti (SDV).

Stranke so se na to odzvale različno, še posebej zgovorni so bili v SLS.

Na ministrstvu za kulturo so pojasnili, da je bilo v postopku sprejemanja novele zakona o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih, ki jo je državni zbor sprejel 28. januarja, v javni razpravi večkrat izpostavljeno tudi vprašanje odprtosti arhivov in domnevnega protipravnega uničenja dokumentarnega in arhivskega gradiva nekdanje SDV.

Arhiv RS danes hrani 80.000 tekočih metrov celotnega arhivskega gradiva, od česar se le 403,2 tekočega metra gradiva v papirni obliki in na mikrofilmih nanaša na delovanje tajne službe prejšnjega režima. Po navedbah arhivistov, zgodovinarjev in raziskovalcev naj bi bil večji del gradiva bivše tajne službe uničen, delno že leta 1967, delno pa v letih 1989 in 1990, so pojasnili na ministrstvu.

Javno objavljene evidence Arhiva RS po navedbah ministrstva na primer izkazujejo, da je od 17.000 dosjejev nadzorovanih oseb ter dosjejev uslužbencev, sodelavcev in virov SDV, ki so v veliki meri nastali v obdobju 1975-1990, danes ostalo ohranjenih le še 4000, kar pomeni, da manjka približno štiri petine dosjejev. Na uničenje arhivov SDV kažejo tudi poročila delovne skupine za oceno dela Slovenske obveščevalno-varnostne agencije. Tako iz vmesnega poročila po navedbah ministrstva izhaja, da je Arhiv RS s primerjavo arhivskega popisa iz leta 1976 in popisa iz leta 1990 ugotovil, da je do leta 1990 približno tri četrtine gradiva iz leta 1976 izginilo.

Grilc tožilstvu in policiji predlaga, da v okviru svojih pristojnosti raziščeta sum protipravnega uničenja dokumentarnega in arhivskega gradiva nekdanje SDV. Po mnenju ministra zgolj odprti in dostopni arhivi, kot to predvideva novela arhivskega zakona, ter vzpostavitev jasne odgovornosti za uničenje dokumentarnega in arhivskega gradiva odpirajo pot celoviti refleksiji naše polpretekle zgodovine.

O tem, kdo je kriv za uničenje tako obsežne zbirke gradiva in zakaj, smo povprašali tudi vse politične stranke v državnem zboru, a se večina do zaključka redakcije ni odzvala, odgovorili so le iz DL in SLS. V Virantovi stranki so zapisali, da z vsebino prijave ministra Grilca niso seznanjeni, da pa verjamejo, da je sum kaznivega dejanja naznanil na podlagi verodostojnih informacij, s katerimi razpolaga. Prav tako niso želeli ugibati o morebitnih krivcih. So se pa zato veliko bolj konkretno in obsežno razpisali v SLS, kjer se sprašujejo, zakaj do prijave protipravnega uničenja arhivov ni prišlo že prej, glede na to, da je bilo to dolga leta javna skrivnost. »Poteza ministra Grilca po našem mnenju ne more škoditi, postavlja pa se vprašanje, na kakšen način je sploh mogoče preiskovati dejanja izpred 25 let,« so še dodali. Prav tako konkretni so bili o krivcih, ki so po njihovem mnenju ukazali uničenje arhivov, zapisali so: »Po mnenju SLS so objektivni krivci za uničenje tolikšnega števila arhivskega kradiva vsi najvišji funkcionarji nekdanje Socialistične federativne republike Jugoslavije, v primeru Slovenije pa bivši funkcionarji Socialistične republike Slovenije.« "Arhivska gradiva so del kulturne dediščine držav, zato je vsakršno uničenje le teh nesprejemljivo," pa so zapisali v SD.