Slovenija

Diagnoza: Slovenski politiki pri psihoanalitiku

Iztok Gartner
17. 9. 2013, 20.10
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.52
Deli članek:

To je on, Roman Vodeb, slovenski Sigmund Freud, zloglasni in kontroverzni psihoanalitik, ki brez dlake na jeziku in povsem na svoj način razpreda o vsem mogočem. Nekateri ga ne marajo, drugi ga obožujejo, nihče pa do njegovih pronicljivih misli ne more ostati ravnodušen.

Zasebni arhiv Romana Vodeba, Mediaspeed

Zasebni arhiv Romana Vodeba, Mediaspeed
Ste mojster psihološke analize naših politikov. Začniva z Zoranom Jankovićem, ki kani znova naskakovati mesto šefa Pozitivne Slovenije.

O Jankoviću ne morem in ne želim reči drugega kot to, da naj pač kandidira, če se že Janša kot klop drži svojega predsedniškega prestola v stranki SDS. V tej politični paradigmi – nori oz. spodleteli demokraciji – in v tem družbeno-ekonomskem sistemu (kapitalizmu), kjer lahko vsak počne vse in za to ni kaznovan, naj se gredo politiko pač tisti, ki si to želijo in hočejo, ali pa so v to prisiljeni. Janković je eden tistih, ki mu je politika in položaj moči in oblasti v spletu okoliščin še 'zapasala'. Videti je, kot da se je preobjedel finančnega bogastva – sedaj je omamljen še s politično močjo in oblastjo ter borbo proti Janši. Njegovi nezavedni procesi, njegove infantilne potlačitve so zelo specifične – jasno je, da je, tako kot vsi, zaznamovani s svojim specifičnim otroštvom.

Zasebni arhiv Romana Vodeba, Mediaspeed
»Janković je omamljen s politično močjo in borbo proti Janši.«

Če sva začela z Jankovićem, je prav, da nadaljujeva z Alenko Bratušek, ki pravi, da bo, če se ne motim, odstopila z mesta premierke, če Janković zmaga. Pa ne pozabite na njena tigrasta oblačila, lepo prosim.

Zasebni arhiv Romana Vodeba, Mediaspeed
»Alenka Bratušek se mora preleviti v petelinko.«

Alenka Bratušek bi, ravno ker je ženska, lahko v svoji politiki pokazala več sočutja do revežev in socialnih stisk. Deluje in vlada pa zelo nesočutno, kar je znak faličnosti in zgledovanja po moških. Z določeno načelnostjo – predvsem do Gašparja Gašparja Mišića in do samega Jankovića – je pokazala nekaj ženske svojeglavosti, celo 'jajc', kar ji lahko štejemo v moralni plus. poskuša se vživljati v ženskost, kar ji seveda ne bo uspelo – politika je sama po sebi preveč možata, da bi se lahko obnašala feminilno. Mora se preleviti v 'petelinko' in kljuvati kolege peteline in tudi 'kurjeke'. Cena, ki jo plačuje sama in njena družina, je izguba ženskosti – in kot protiutež za faličnost je pač hlinjenje feminilnosti (ženskosti) v obliki nošenja 'sumljive' konfekcije (kratka krila, tigraste dekoracije ipd.).

Brez Gregorja Viranta, ki zdajle spet skače sem ter tja, seveda ne gre. Z besedno na dan, gospod Vodeb.

Zasebni arhiv Romana Vodeba, Mediaspeed
»Tudi on deluje po načelu: 'Najprej je Bog sam sebi brado ustvaril!'

Gregor Virant se je doslej izkazal s precejšno mero preudarnosti in odločnosti, hkrati pa tudi načelnosti. V obstoječi garnituri političnih prvakov je – glede na okoliščine – še najmanj slab. V minus mu lahko štejemo določene zdrse, ko je vračal neke 'premije' – s tem se je izkazal, da tudi on deluje po načelu: »Najprej je Bog sam sebi brado ustvaril!« Simptomi, ki jih seveda ustvarja vsak, pa pri Virantu – vsaj po mojih kriterijih, ki se seveda razlikujejo od kriterijev drugih političnih analitikov, posebej politično opredeljenih – vendarle nakazujejo precej več pozitivnih lastnosti kot negativnih.

Zasebni arhiv Romana Vodeba, Mediaspeed
Karl Erjavec
Nadaljujva s Karlom Erjavcem, ki je znova v ospredju, in Igorjem Lukšičem, ki je presenetljivo tiho.

Erjavec je postal 'dovolj dober' politični rutiner, ki ne dela več posebnih napak – če je le sam v kakšnem pomembnem fotelju oz. ima neko pomembno (in dobro plačano) funkcijo, po možnosti ministrsko. Včasih je deloval kot vodja nekega interesnega združenja – mislim na 'sindikat upokojencev'. Ker je trenutno koalicija leva, je seveda lahko boljši, kot je bil, ko je bil v desni (Janševi) vladi. Desus je pač levosredinska stranka in je bolj socialno naravnana. Desnica pa po definiciji oz. konstitutivno zagovarja socialno razslojevanje in delitev na revne in bogate, kar pa Desusu ni pisano na kožo. Lukšič pa je politični lisjak, ki se precej dobro znajde – ker sebe pač igra (to se je verjetno naučil od Pahorja) – v vsaki politični situaciji. Spore zna zgladiti tudi s spodletelimi ljudmi in v kočljivih situacijah – če mu to koristi oz. če to (politično) koristi njegovi stranki. Zna biti zvest dogovorjenim scenarijem, čeprav so situacije morda sporne – predvsem z moralno-etičnega vidika. Nobenih etičnih zadržkov nima, ko svoj FDV, ki je izobraževalna institucija – vsaj moral bi biti – 'turi' v politiko. Njegova stranka (SD) in vsa liberalnost na levici je kontaminirana z njegovo fakulteto (FDV). Z mojega vidika je takšno mešanje FDV-ja (kot izobraževalne institucije) in Lukšiča kot univerzitetnega profesorja (in bivšega dekana) popolnoma spodletelo. Lukšič bi se moral – če bi bil moralno odgovoren (če bi imel močan nadjaz) – odreči aktivni politiki ali predavateljstvu (univerzitetni profesuri) na FDV-ju.

Zasebni arhiv Romana Vodeba, Mediaspeed
»Lukšič je politični lisjak, ki se precej dobro znajde.«

Pa končajva tale političen uvod še z Janezom Janšo, ki komaj čaka, da znova dobi priložnost, da razdeli slovenski narod s svojimi drznimi izjavami.

Zasebni arhiv Romana Vodeba, Mediaspeed
»Janša je posebno poglavje. Sadističnemu užitku se ne zna odreči.«

Janša je posebno poglavje – tudi zato, ker je s svojimi volivci vzpostavil takšen pozitivni transfer, s svojimi političnimi sovražniki pa negativnega. Zadnja leta se dobro in všečno igra – vprašanje je, koliko se v svojo všečno vlogo lahko vživi. Oskarja za politično igro (igranje samega sebe) sicer ne bi dobil, ker ga vseeno izdaja še precej simptomov, predvsem tisti iz registra sadizma. Očitno je, da prav uživa, ko političnim nasprotnikom pribije kakšen cvek v glavo oz. jim pije kri – npr. z obujanjem vloge domobranstva in povojnih pobojev. In temu sadističnemu užitku se ne zna odreči. Janša je analizabilen predvsem za nazaj – če se mu (psiho)analizirajo dejanja v obdobju, ko še ni pazil, kaj (neskrivano) počne pred ljudmi, pred pričami. 

Pa končajva v slogu. Kaj bi rekli Sigmundu Freudu, če bi se dobila na kavi? 

Zasebni arhiv Romana Vodeba, Mediaspeed
Nič – morda to, da je težko biti Vodeb, tako kot je bilo sprva težko biti Freud. Tudi on je bil – zaradi svoje teoretske panseksualnosti – sprva izžvižgan. Verjetno bi mi Freud rekel, naj se obrnem na Slavoja Žižka – šele iz Žižkovih ust bi se nekatere moje, torej psihoanalitične resnice – o športu, vsakdanjem življenju, politiki, umetnosti itd. – v družbi bolje prijele. Žižek je 'subjekt, za katerega se predpostavlja, da ve' – jaz pa ... Jaz pa sem rojen pod nesrečno zvezdo, ljudje me večinoma ne marajo. Freud bi mi izrekel sožalje, da me ljudje ne razumejo (pravilno) – saj, tudi njega niso in ga še sedaj ne. Tako pač je.