Novice Svet24

O sklepu smo sicer spraševali na Policijski upravi Ljubljana, saj zakon o kazenskem postopku (člen 199.a) pravi, da sodišče sklep o tem, da je bil odrejen (podaljšan ali pa odpravljen) hišni pripor, vedno pošlje tudi policijski postaji, na območju katere se sklep izvaja. Toda s Policijske uprave Ljubljana smo v četrtek zvečer dobili odgovor, da »po preverjanju Policijska uprava Ljubljana do tega trenutka ni bila obveščena niti seznanjena o odločitvi sodišča«. Potem pa nas predstavnica za stike z javnostjo napotuje na sodišče. Tam pa so nam sporočili takole: »Drži vaša informacija, da je zunajobravnavni senat tukajšnjega sodišča včeraj odločal o nadomestitvi pripora s hišnim priporom za obd. Radana, vendar pa sklep še ni vročen vsem strankam postopka, zato vam odločitve senata v tem trenutku še ne moremo posredovati.«

STA

Po enem letu le malo več svobode

Ne glede na to pa vsekakor drži, da je dr. Ivan Radan od četrtka, 28. aprila 2016, v hišnem priporu. Naj spomnimo, preiskovalna sodnica je 18. maja lani zoper njega odredila najprej pridržanje, dan kasneje pa pripor zaradi ponovitvene nevarnosti. Kar je pomenilo, da bi lahko zdravnik Ivan Radan, če bi ostal na prostosti, očitana mu dejanja ponovil. Pripor so mu ves čas podaljševali. Tudi potem, ko te ponovitvene nevarnosti ni bilo več, saj je licenco (dovoljenje za zdravniško delo, ki ga izda zdravniška zbornica), vrnil. Brez licence pa mu dela v zdravstvu nihče ne bi dal. Vzrok za nadaljnje podaljševanje pripora naj bi bila tako imenovana osebnostna struktura obdolženca, nekakšna ocena njegove osebnosti, ki jo je napisal dr. Aleš Friedl, klinični psiholog in sodni izvedenec. Ta ocena za Radana še malo ni bila ugodna, toda o njej bo javnost izvedela, ko bo sodišče izvedenca Friedla poklicalo na pričanje.

Primer je odprl veliko nerešenih in skrb vzbujajočih vprašanj, ki bremenijo UKC Ljubljana. 

Kroll: Radan je ravnal skladno z doktrino

V začetku maja (natančneje 9. maja), torej skoraj eno leto po tem, ko so Radana priprli, se nadaljuje glavna obravnava. Pričanje avstrijskega izvedenca dr. Wolfganga Krolla naj bi bilo zaključeno, čeprav je slišati, da ga bomo v okviru te obravnave še imeli priložnost slišati. Javnost sicer že ve, da se je izvedenec najprej zelo začudil, ker so v preiskavi in pri sestavljanju obtožnice sodelovali specialisti sodne medicine (prof. Balažic in dr. Alibegović), saj za to niso ustrezno kvalificirani, kakor je povedal. Potem pa je pričal o vsakem primeru posebej. Za vse bolnike, ki naj bi jih dr. Radan moril iz morilske sle, kakor je obdolžen, je dr. Kroll ugotovil, da je ravnal skladno z medicinsko doktrino. Svoje mnenje je zelo natančno pojasnil. Prisotne na obravnavi pa je dobesedno osupnil, ko je povedal, da je sam dal nekemu bolniku večji odmerek kalija, ker je le tako lahko ohranil zdrav organ, namenjen presaditvi.

Resnica o kaliju v samo dveh minutah

Za 83-letnega bolnika Gjura Debelca, s čigar zgodbo se je vse začelo (in ki jo danes imenujejo zgodba o kaliju), je v dveh minutah povedal, da bolnik tega slovitega kalija v resnici ni dobil. To je razbral iz zapisa elektrokardiograma (EKG), ki ga očitno prej v njemu poslani dokumentaciji ni bilo. Ga je pa videl na obravnavi in natančno razložil, kakšen bi bil zapis EKG, če bi bolnik kalij dobil.

Arhiv Svet24

Kako so lahko to spregledali?

Saj ne gre, da bi zgodbo kar naprej ponavljali. Vendar pa se postavlja pomembno vprašanje: kako je mogoče, da so to spregledali vsi zdravniki vseh nadzorov: dveh internih in enega zunanjega, strokovnega, ki ga je opravila komisija zdravniške zbornice? Kako so to spregledali tudi na razsodišču zdravniške zbornice, kjer so sicer rekli, da ni dokaza, da je bil kalij dan, vendar pa naj bi bilo bolj verjetno, da je bil. Verjetno pa mnogi od teh strokovnjakov vse dokumentacije sploh niso videli; ali pa niso videli niti enega papirja. Kar je tudi najmanj zelo nenavadno: kako lahko nekoga obdolžiš umorov, če nimaš niti enega dokaza, in kar nekaj verjameš?

Ustrahovanje, laži in prepiri

Seveda novinarji ne moremo in ne smemo prejudicirati odločitev sodišča. Lahko le navajamo dejstva, na temelju katerih si javnost ustvari svojo sliko. Vendar pa je ta primer odprl toliko nerešenih in skrb vzbujajočih vprašanj, ki bremenijo UKC Ljubljana in njegovo prejšnje in deloma tudi zdajšnje vodstvo, da so se ljudje upravičeno začeli bati: kako je z bolniki ob tem, da je tam (kar posebej velja za nevrološko kliniko) vse sprto med sabo? Eden se boji drugega, nekaj smo jih tudi javno ujeli na laži. Pišejo pisma predsedniku države in predsedniku vlade in se vedejo, kot da bi jim v peskovniku nekdo pobral vse lopatke in grabljice. Zdrahe, ki jih še vedno ni konec (na primer tista, da si želi prof. Žvanova prilastiti Telekap, o čemer bomo še poročali), dajejo slutiti, da se zdravniki tam bolj ukvarjajo sami s sabo kot pa z bolniki. Začuda pa ne svet zavoda ne strokovni svet UKC Ljubljana, pa tudi ne ministrstvo ali zdravniška zbornica ne ukrepajo. Vse več virov iz zdravstvenih krogov pravi tudi, da je bil po njihovem mnenju Radan verjetno moteč zato, ker se je (kot eden redkih) resnično zavzemal za dobro bolnikov. Tudi sicer je v javnost prišlo toliko zgodb pacientov, ki jih je Radan zdravil in ki so o njem povedali samo najboljše. Konec koncev pa tudi nihče od svojcev bolnikov, za katere je bil Radan obdolžen, na obravnavi ni o njem povedal nič slabega.