Matej Puc kot junak nanizanke Srečno samski v šali pravi, da je zasebno srečno nesamski, čeprav pridejo obdobja, ko si samski, pa si želiš, da ne bi bil – in obratno. »Poznam veliko ljudi, ki gredo brez težav sami skozi življenje. Čeprav smo ljudje družabna bitja in potrebujemo nekoga ob sebi. A ne bi posploševal, čisto odvisno je od človeka,« je filozofski Matej, ki zagovarja načelo »eno je biti samski, drugo pa biti sam«. In sam zna biti tudi zasebno. »Absolutno, jaz sem rad sam. Včasih celo zelo potrebujem trenutke samote, da se malo ozrem vase, tako kot vsak. Običajno je to zjutraj, ko gresta hčerki v šolo, jaz pa lahko v miru spijem kavico,« priznava Štajerec, ki velja za igralca, ki nikoli pretirano ne uživa v pozornosti medijev, zato ga tudi ne vidimo na zabavah in družabnih dogodkih. »Nisem rad v središču pozornosti. Dovolj mi je stati na odru v predstavi, pa še to mi je včasih preveč. Ne hlepim po prepoznavnosti, do tega je zvezdnikom, jaz sem igralec in moja služba je nastopati pred ljudmi. Kadar tega ne delam, sem čisto navaden človek kot vsak drug. Prav tako se mi ne zdi, da sem zasebno tako blazno zanimiv, da bi se ves čas razkazoval, debatiral ali kazal, kaj vse imam v torbi. Če kdo to želi, pa naj se izpostavlja, nimam nič proti.«
Matej je sredi oktobra na zadnji premieri pred ponovnim zaprtjem gledališč prejel nagrado za najboljšega ustvarjalca v lanski sezoni Mestnega gledališča ljubljanskega. »Nagrada ti seveda da neko potrditev. In morda potem kak teden bolj pokončno hodiš, ker si v oblakih. Potem je treba pa dalje.«
Trudi se biti dober oče
Igralec, ki gledališče doživlja kot nekaj, kar ga premakne v sebi, potem ko se spusti zastor, pa najraje zapluje v varen pristan doma. Kot skrben oče je povsem blažen v zavetju svojih treh deklet, žene in dveh hčera. »Mlajša, ki ima šest let, se mojega poklica še ne zaveda, starejša, ki ima trinajst let, pa je tako in tako v fazi, da je vse, kar naredijo starši, katastrofa. Najstnica pač. Tako da nimam realne slike, ker prevladujejo hormoni,« smeje se pojasni in ne skriva, da se z vsakim letom posebej uči biti starš. Kot oče nase ne gleda kot na preveč zaščitniškega. »Mislim, da nisem preveč, čeprav tako kot vsak starš nočem, da bi se jima kaj zgodilo. Upam, da jima pustim pravo mero svobode,« še razloži Matej, ki svoji hčerki kdaj pripelje tudi na vaje v gledališče. »Se mi zdi, da sta radi tam. Za otroke je to čaroben kraj, ko vidijo vse kostume, pa masko in tako dalje. Nisem jima pa načrtno vcepljal ljubezni do gledališča ali ju silil, da hodita tja,« pravi igralec, ki je že večkrat povedal, da mu ogromno pomeni varno zavetje doma in da si želi biti vrhunski oče in mož. Z nasmeškom še pove, da hčerkama ne bo vsiljeval igralskega poklica. »Rad bi, da najdeta svoj glas, klic, ne da bi drugi vplivali nanju. Kar koli bosta izbrali, ju bom podpiral, če bo res pristna želja. Skrbelo zanju pa me bo vedno, tudi če bosta jedrski znanstvenici. Preprosto bi rad, da bi našli srečo, da bi šli veseli čez dan in da sta pozitivni,« priznava 38-letni igralec, ki komaj čaka dan, ko se bodo spet odprla gledališča. »Zdajšnje razmere za teater in kulturo nasploh niso rožnate, a tudi to se bo prej ali slej spremenilo, ko bo na oblast prišel nekdo drug, ki bo vedel, kako je kultura pomembna. Samo poglejte, kaj smo počeli v karanteni: gledali filme, brali, poslušali glasbo … Kultura je bila in je vse okoli nas.«
