Novice Svet24

Kako tudi ne bi naletel na zgražanje ali navdušenje, saj ga verjetno ni med nami, ki ne bi na tak ali drugačen način hranil fotografij svojih prednikov. Ali pa jih samo … nekje imel.
Povzemamo torej bistvo razvpitega članka, za komentar in mnenje pa smo povprašali Urško Puš, ki je najbolj priznan slovenski medij za komunikacijo z dušami pokojnih.

VSEBINA ČLANKA – AVTOR NEZNAN
Fotografije pokojnikov so, naj nam je to všeč ali ne, povezane s svetom mrtvih. In vsi smo kdaj z njimi v stiku – najsi gre za mrtve sorodnike, prijatelje … Te slike pa običajno hranimo doma.
Ste se kdaj vprašali, kaj je narobe s tem? Odgovor je: v svetu živih mrtvi nimajo kaj početi, povezavo je treba ukiniti, zato tudi fotografije ne spadajo nikamor in jih je treba uničiti. Po drugi strani pa so slike mrtvih v našem domu sprejemljive, a le če upoštevamo nekaj pravil.
Slike pokojnikov tako nikoli ne smejo viseti na steni, biti uokvirjene, stati na polički ali omarici, sicer mrtvi jemljejo energijo živim, ki so v istem prostoru kot njihova fotografija. Tako jih tudi prepogosto gledamo in zaznave ob tem v nas sprožajo previsoka čustvena stanja.
Če so fotografije mrtvih shranjene v albumu in jih občasno pogledamo z rahlo nostalgijo, je to v redu, a naj bodo fotografije obvezno v drugem albumu kot fotografije živih ljudi. Omislite si torej zanje poseben album.
Po nekaterih starih verovanjih naj bi bil tak album obvezno črne barve, kot primeren prostor za hranjenje pa se priporoča tudi črna škatla.
Najbolj rigorozno pravilo pa je: slike raztrgati in sežgati, saj je ločitev mrtvega in živega sveta samo na ta način popolna.

KAJ PRAVI URŠKA
»Fotografije umrlih nam pomagajo pri žalovanju. So lahko močan medij. S slike se da namreč videti, razbrati marsikaj. Večkrat na pogovorih z umrlimi ti omenjajo, kje vse imajo žalujoči njihove fotografije in/ali je nekdo pred kratim gledal stare slike. Pogosto slišim tudi njihovo željo, da se slike po škatlah in vrečah uredijo v albume. Temu rečejo, da jih 'posortiramo'.
Slišala sem že vraže, povezane s tem, da ni pametno, zdravo imeti fotografij umrlega na vidnem mestu in da nas slika drži v bolečinah ter starih ranah.
Pa vendar, kdo lahko reče, kako naj žalujemo? Nihče nima pravice govoriti, kaj moramo narediti s slikami. Če nam v procesu žalovanja pomaga, da imamo slike razstavljene, je to popolnoma v redu. Če nam je lažje, da jih pospravimo, jih pospravimo.
Umrli potrjujejo na pogovorih, da so prisotni z nami v točno določenem trenutku. Nekdo ima fotografijo pokojnega očeta v denarnici, nekdo sliko umrle mame na nočni omarici. Ko pogledamo sliko, so ob nas. Pa naj bo to dvakrat ali stokrat na dan.
Edino, kar znajo umrli omeniti, je, da ne želijo, da imamo v nedogled žalni trak na sliki in da imamo vidne slike, ki jih predstavljajo v najlepši luči, ko so bili na primer še zdravi, vitalni, ko so se radi smejali.
Umika slik z vidnega mesta ne bi svetovala. Nič ni narobe, če imate slike najdražjih blizu. Sicer pa je odločitev vedno od vsakega posameznika.«