Odpuščanje

Zloraba v otroštvu ubija odraslo življenje

Alenka Sivka/revija Zarja
19. 3. 2017, 07.30
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 10.02
Deli članek:

Simon Mičić, deček s tatujem na srcu

Andrej Križ

Knjigo Deček s tatujem na srcu sem prebrala v eni noči. Teče lepo, čeprav pripoveduje grozljivo zgodbo o dečku, ki ga je zlorabil očim, večkrat, potem pa je ta »deček« velik del življenja zlorabljal sebe, ker ni znal priti iz začaranega kroga pijače in tablet. Imel je srečo – ob njem je ves čas vztrajala njegova partnerka. Še danes sta skupaj. Kljub zelo zelo težkim skupnim letom.

Odpuščanje ni preprosto

Spolne zlorabe so težka stvar, zlorabljeni jih zelo težko prebolijo, pozabijo, odpustijo. Simon Mičić pravi, da je odpustil sebi, da je lahko pustil preteklost za sabo, očimu ne. Življenje je živel z masko na obrazu in trajalo je petintrideset let, da je spoznal, katerih vrednot ni razvil in katerih ni prepoznal kot vrednote. Vse pa se je spremenilo tistega dne, ko je končno spregovoril o spolni zlorabi, ki jo je doživel kot otrok. V knjigi izvemo, da je Simon odraščal v prepričanju, da je njegov očim v resnici njegov pravi oče, a mu je soseda že kot otroku povedala resnico. Starši so, namesto da bi mu takrat resnico le zaupali, rajši »odrezali« sosedo. A nekoč je resnica le prišla na dan, Simon je izvedel, da njegov oče živi v Švici. Nekajkrat ga je poklical po telefonu, a je bilo to obdobje, ko je še veliko pil in je bil vedno pijan, in nazadnje se mu oče ni hotel več oglasiti.

Pijača in tablete

Simon je namreč zlorabljal alkohol. Z njim se je prvič srečal že pri svojih 15 letih. Ko je pred 23 leti spoznal svojo Suzano, s katero sta še danes skupaj, ona takrat še ni vedela, kako resno bo postalo njegovo pitje. »Ni pil vsak dan, kadar pa se je napil, se je napil do konca, skoraj do nezavesti. In potem običajno ni prišel domov, da ga ne bi videli otroci, ampak je prespal kje drugje, v avtu na primer.« Simon je bil, kadar ga ni premamila pijača, dober in zagrizen delavec. »A to je spet le druga stran zasvojenosti,« mi pojasnita Simon in Suzana. »Bil je deloholik,« se spominja Suzana. »Delal je cele dneve, da je bežal pred sabo, da je zapolnil svoje misli. Vse je bilo beg.« Kot da zasvojenosti še ni bilo dovolj, so se temu pridružile še tablete. Tablete proti depresiji. Tablete, pijača, delo, zdravljenje. Pijača, zdravljenje. Simon je večkrat iskal pomoč, a vedno neuspešno. »Dokler si nisem priznal, da sem zasvojen, da vse to izvira iz spolne zlorabe v otroštvu, ki sem jo potlačil v podzavest, v luknje v spominu, toliko časa zdravljenje ni moglo biti uspešno. Po vsakem abstinenčnem obdobju sem spet kmalu padel nazaj v odvisnosti.«

Resnica bruhne na dan

Svoji partnerki je pred približno desetimi leti v pijanem stanju nekoč sicer omenil, da sta z očimom nekaj imela, a Suzana ni mogla posumiti, kaj se je v resnici dogajalo, opis je bil preveč ohlapen in v tistem času je Simon večkrat igral vlogo žrtve in po potrebi tudi lagal, tako da mu ni verjela. Ko pa je resnica končno izbruhnila iz njega, se je Suzana ustrašila tudi za njuna otroka, saj sta s Simonovo mamo in očimom večkrat preživljala konec tedna. In takrat si je tudi Simon začel očitati, da tega ni prej »izbrskal« na plano in da je s tem ogrozil še svoja otroka. Suzana je po slišani resnici opravila uvodno izobraževanje v Združenju proti spolnemu zlorabljanju in nasilju, tako da je s tem pridobila širino prepoznavanja znakov, ki so posledica spolne zlorabe pri otrocih. Z njima sta se pogumno in odkrito pogovorila in nič ne kaže, da bi tudi otroka doživela spolno zlorabo.

Na predavanjih polovica dijakov objokana

Ker spolna zloraba pušča takšne grozovite posledice in ker sta Simon in njegova Suzana prepričana, da se nadaljuje iz roda v rod kot miselni vzorec, sta začela organizirano nastopati proti njej. Najprej s knjigo Deček s tatujem na srcu, ki se je iz Simona kar »izlila«, potem pa z obiski knjižnic, šol, s predavanji. Ko je Simon nastopil na srednji zdravstveni šoli v Celju, ga je poslušalo ogromno mladih in polovica od njih je med njegovim pripovedovanjem imela solzne oči. Zakaj?

Posledice zlorabe

Posledice spolne zlorabe so trpeli vsi: najprej seveda Simon, ki se ni našel, ki je branil dečka v sebi, ki ni vedel, zakaj se mora opijati in jemati tablete, da zatre bolečino v prsih. Trpela je njegova žena, ki ni vedela, kaj ga sili v pijačo, v odtujevanje od nje. Trpela sta otroka, ki nista vedela, zakaj je njun ati razdražljiv, zakaj ga večkrat ni domov, zakaj njuna mamica pogosto joka. Zaradi nenadne prekinitve jemanja tablet proti depresiji je Simon postal še bolj razdražljiv in Suzana ga je želela postaviti pred vrata. Takrat se je za Simona zgodil prelom, saj se je zavedel, da res lahko izgubi družino. Zanimivo je, da tokrat ni potreboval zdravljenja, sam se je odločil, da bo prenehal »zlorabljati« samega sebe. Otrokoma sta s Suzano povedala vso resnico o zlorabi lani, pred izidom knjige, stara sta bila 12 in 14 let. »Tudi ko sem o zlorabi povedal svoji mami, tega ni mogla sprejeti,« pravi Simon. »Mislim, da nima poguma ali dovolj moči v sebi, da bi naredila kaj zase in tudi ona zaživela bolj polno življenje,« ga dopolni Suzana.

Okvara možganov

»Specifika travme spolne zlorabe je v tem, da iščeš okoliščine in položaje, v katerih si lahko zlorabljen,« pojasnjuje Simon. »V katerih zlorabljaš samega sebe. V odnosu do alkohola, odnosov, dela, prijateljev … in to zato, ker je to okvara, ki nastane že v razvoju otroka, ker so se okvarili možgani. Tako deluje kemija v možganih, možgani težijo k temu, da dobiš svoje potrditveno trpljenje. To je klinično dokazano: hočeš biti žrtev. Tako si vzgojen in to počneš vse življenje, dokler si ne razjasniš, da to počneš zaradi tega. Ko prideš do vzroka, šele lahko odstraniš posledice. A še vedno, tudi v zavestnem življenju, ko se že vsega zavedaš, se včasih napelješ v tak položaj, da bi igral vlogo žrtve. Toda zdaj vem, kaj moram narediti, da bom svoboden. Zavestno sem si stvari v glavi uredil tako, da vem, kje je meja. Zaradi tega se je najin odnos, odnos z ženo, ker sem postal »normalen moški«, dvignil na boljšo, višjo raven. Zdaj živiva sproščeno in se zavedava, da so vzponi in padci sestavni del vsakega odnosa.«

Bolečina v prsih

»Pil sem zaradi te nenehne bolečine v prsih. Po rojstvu otrok so začeli prihajati spomini. Počutil sem se čudno, drugače ne znam opisati. Bežal sem pred odgovornostjo, nisem želel skrbeti za otroka. Zaradi otrok tudi nisem imel več toliko Suzanine pozornosti kot prej. In s tem načinom življenja sem začel iskati pozornost. Nesmiselno, a tako je bilo.«

Zdaj premikata gore

»V Združenju proti spolnemu zlorabljanju pravijo, da naj bi bila moja knjiga prva knjiga o zlorabi moškega v Evropi, ki jo je napisal moški z imenom in priimkom, v Sloveniji pa čisto prva. S Suzano sva premaknila visoko goro. Obstajajo knjige, podpisane s psevdonimi ali pa jih je napisal kdo drug po pripovedovanju žrtve spolne zlorabe. S to knjigo sem najprej želel pomagati sebi, nato pa tudi družbi. Skupaj sva odpravila dvom o razkritju moje identitete, to je bil izziv, ki sva ga sprejela z odgovornostjo do sebe in svoje družine. Se bomo bolj ukvarjali s sosedi ali sami s sabo? Na Suzanino pobudo sva hodila na izobraževanje nevrolingvističnega programiranja (NLP), da sva si lahko postavila jasne cilje. Itak je ona držala glavne niti v rokah, jaz pa sem ji zaupal. Da sva vse to izpeljala do konca, je njena zasluga. Skupaj sva se spravila k branju knjig. Do takrat sem v življenju morda prebral eno ali dve knjigi, potem pa v letu dni kar kakšnih sedemdeset. Knjige so bile moj učitelj,« pripoveduje Simon. »Brala pa sva enake knjige,« smeje se vskoči Suzana, »se o njih pogovarjala in tudi s tem zgradila boljši odnos. Pred tem se že skoraj nisva imela o čem pogovarjati, potem pa sva spet dobila ogromno 'materiala'. Najtežje je prebral ogromno Rugljevo knjigo Pot samouresničevanja.« Pa knjige o tekačih, maratoncih, tu je Simon spoznal, kako lahko preseže samega sebe: z avtoterapijo – da imenuješ vzrok, bolečino, da postaneš nekaj v življenju. Danes je svoboden. Zagovarja izključno resnico, v vsakem trenutku je pripravljen govoriti samo resnico. Včasih pa je iskal nadomestilo zanjo, izgovor. In govoriti resnico oba s Suzano učita tudi otroka.

Odnos z mamo in očimom

Je Simon očimu odpustil zlorabo? »Odpustil sem sebi, ne njemu,« spet odkrito pove. »Zato, da grem lahko naprej. Odpustil sem si preteklost, svoja dejanja, to, da sem pil, da sem bežal od družine, to, da nisem bil dober partner, dober oče, da sem zapravil nepotrebne količine denarja … Njemu pa lahko odpustim zgolj zato, da lahko to pustim za sabo. To je najtežji del. Pozabiti se ne da in niti ne želim.«

Z očimom zdaj nimajo več stikov, žal pa tudi s Simonovo mamo ne, saj je bilo zanjo to očitno prevelik šok, odkar je lani septembra izšla knjiga. A Simon verjame, da jo bo nekoč pripravljena »predelati«, resnico in knjigo. »Spolne zlorabe se namreč prenašajo iz roda v rod,« pojasni Simon, »če tega ne predelaš, lahko to z miselnimi vzorci preneseš na potomca in ta naprej. Zato sem prepričan, da sva naredila veliko delo, da sva ta vzorec prekinila. Z mamo sem želel spregovoriti tudi o njeni preteklosti, a še ni bila pripravljena. Verjamem, da se veliko odgovorov skriva prav tam. Zavedanje, da predelamo svojo preteklost, ozavestimo slabe vzore naših staršev in se odločno podamo v spremembe, lahko samo koristijo nam in naši družbi, saj se šele takrat lahko začne proces spreminjanja prihodnosti. V nasprotnem primeru pa gre za »copy paste« (prenos, op. a.) preteklosti v prihodnost in velikokrat je žal prepozno.«

S pravim očetom Simon nima stikov

Simon ga ne želi obremenjevati s svojo preteklostjo. Dopušča pa možnost, da se nekoč srečata in spoznata.

Zdravljenje

»Zdravit sem se hodil zaradi partnerke, ne zaradi sebe, saj jaz tega nisem priznaval kot težavo. Toleranca do alkohola je v Sloveniji tako velika, da sem se ocenjeval kot 'normalnega' pivca, ki ne pretirava. To pa je strašljivo, saj se številnim staršem zdi bolje, da njihov otrok spije kakšno pivo ali kozarec vina, kakor da bi kadil travo. Tu se nam ne piše nič dobrega, dokler ne bomo zelo spremenili razmišljanja o posledicah alkoholizma in znižali tolerance sprejemljivosti na nižjo raven. Prelom se je zgodil pred tremi leti. Ne vem, kaj je bil glavni sprožilec, ker jih je bilo več hkrati, a najbolj me je prizadelo to, da me je očim okrivil za slab medsebojni odnos med njima, mojima staršema, kar pa je za nas ljudi, ki smo bili v preteklosti spolno zlorabljeni, na splošno težava, da radi prevzemamo krivdo nase, tudi če nismo krivi. Tudi to je zloraba! Poglobil sem se v knjige in v tek. In s tem se mi je začela večati zavest, da imam težave. To je bilo prvič v mojem življenju. Ko sva spremenila način življenja, sva izgubila veliko prijateljev, a v najino življenje so vstopili novi ljudje, ki naju spoštujejo in so do naju odkriti, kakor sva midva do njih.«

Boljši odnos

»Volja in trma, da premagava težave, sta naju še bolj združili. Bila sem že prepričana, da bomo šli narazen, tudi zaradi otrok. Ob najinem pogovoru pred psihiatrično bolnišnico sem se spomnila misli, ki mi jo je nekoč zaupala vzgojiteljica otrok, ko se je razšla s svojim partnerjem. Rekla mi je približno takole: »Če boš kdaj na prelomu in se boš odločala o svoji prihodnosti, se zavedaj, da če boš v obstoječi odnos vložila toliko energije, kolikor si je pripravljena vložiti v novega, imaš lahko tudi v dolgotrajni zvezi navdihujoč odnos. In danes sva skupaj, tukaj in zdaj,« pripoveduje Suzana. »Jaz pa sem ji hvaležen, da se je tako odločila,« v smehu pove Simon. »Treba se je pogovarjati in poslušati,« je prepričana Suzana, »tako s partnerjem kakor z otroki.«