Tomaž, se v službo vozite s kolesom?
Ne, ker sem malo predaleč. Stanujem v Mednem, tako da največkrat pridem z vlakom ali avtobusom. Ko sem stanoval v Šiški, sem se pogosto vozil s kolesom v službo, zdaj pa ne več. Na cestno kolo se res že zelo zelo dolgo nisem usedel, ker ne maram prometa. Moje kolo je gorsko, tako da tam, kjer se vozim, ne srečujem avtomobilov. (smeh)

Kateri je po vašem mnenju najboljši slovenski kolesar vseh časov?
Čeprav šele začenja, je to nedvomno Primož Roglič. Takega kolesarja še nismo imeli! Neverjetna zgodba, neverjetna preobrazba iz popolnoma drugega športa (smučarski skoki, op. p.), ki ima povsem drugačne zakonitosti, kjer moraš biti eksploziven, hiter. Nekaj povsem drugega od vzdržljivostnega športa, kot je kolesarstvo. Res izjemna preobrazba. Njegova fizična pripravljenost, kakšne vate obrača, kakšen prag bolečine ima … Na koncu alpske etape na Touru se je vozil z Bardetom, Nibalijem, Froomom, Quintano v konici dirke (v enajsti etapi, op. p.), to so bili zgodovinski posnetki. To je nepojmljivo, kaj pravzaprav Roglič te dni počenja, to je noro! Mislim, da se lahko veselimo njegovih naslednjih let.

Ste predsednik in ustanovitelj slovenskega bonsajskega društva. Kako pa se to »vklopi« v vse drugo, kar počnete?
Na televiziji delam skorajda vse, kar se da delati. Bil sem že v vseh vlogah: novinar, poročevalec, komentator, voditelj, režiser, avtor dokumentarcev … Ampak vse to so zelo stresne in izpostavljene zadeve, ki imajo neke roke, zato si velikokrat močno obremenjen. Bonsaizem pa je nekaj povsem drugačnega v mojem življenju in je pravi »antipod« temu. V bonsaizmu so mir, meditacija, narava, čas ni pomemben ... skratka, to je druga polovica mojega življenja.

Celoten intervju najdete v novi številki revije Vklop!