Po nominaciji za ime leta ste osvojili še žaromet za družbenoodgovorni projekt leta. Kaj bi po izvedbi naredili drugače?
Počakal bi še pet let, da bi natreniral tek toliko, da bi bil zares pripravljen. (smeh) Ne bi veliko spreminjal, potrudil bi se samo še bolje obvestiti ljudi, da bi zbrali še več denarja. Čeprav sem bil prijetno presenečen nad številko, ki je dobra spodbuda za delo naprej. Tek se je začel kot šala. Trener Boštjan Gams, oče teka po stopnicah na Kristalno palačo, mi je po festivalu Panč rekel, da bom moral trenirati, če se mislim še dolgo ukvarjati s tem. Začel sem hoditi v telovadnico dvakrat na teden, potem smo šli nekajkrat teč v Mostec in na druge lokacije v Ljubljani ... Ker nisem človek, ki nekaj dela, le da dela, smo si izmislili ta projekt, potem pa ni bilo več časa kaj dosti razmišljati, saj so bili treningi vse pogostejši, težji in daljši. Zdaj pa tečem po štiri ure na dan.

Najpogostejši komentar na vaše športanje je: »Tešky ni 'gladek'.« Kako je s tem? Prav tako na jeste mesa, ne pijete alkohola in se ne drogirate, kar ni nujno normalno.
Še posebno pa ne v rock 'n' rollu, kjer sem začel menedžersko pot. Ob snemanju najavnega videa mi je Dejan Zavec rekel, da sem nor. Ko ti to reče človek, ki je prejel milijon udarcev v glavo, ker je to hotel, je najbrž nekaj na tem. Mogoče pa me ravno ta norost vodi skozi življenje, da delam stvari, za katere drugi ne verjamejo, da so mogoče. Poleg tega vse delam »na polno«, do konca. Nisem polovičar. Grem, dokler ne padem dol. Stand up smo zgradili iz ničle, verjeli vanj in danes je to uspešna zgodba.

Od kod ta nenadna ljubezen Slovencev do teka? Čeprav je to eden bolj zdravih in pozitivnih trendov, ki smo jih uvozili iz tujine.
Razmah tekaštva je res opazen, a jaz – in verjamem, da tudi večina – ne tečem, ker je to moderno. Me pa veseli, da toliko ljudi teče. Potem ko sedimo v pisarnah po osem ur in več, je odlično, da si vzamemo čas za sprehod, tek, hojo v hrib, obisk telovadnice ... Ni pomembno, kaj, le da se gibamo in naredimo kaj zase. To je zelo pomembno in podpiram vsakega, ki gre ven, pa tudi če hodi ali teče le en ali dva kilometra. Ni treba, da smo vsi ultramaratonci.

Od kod izvira ta naš športni ekstremizem? Ker Slovenci ne tečemo, kolesarimo in plavamo maratonov, ampak mora biti vse »ultra«.
Tudi jaz sem verjel, da smo ljudstvo, ki to počne. Zdaj ko sem spoznal skoraj vse naše ultratekače, veliko triatloncev in plavalcev, a hkrati veliko tujcev, pa se mi zdi, da smo v deležu populacije primerljivi. Smo pa v vseh teh športih dobri, enako kot smo v smučanju in košarki. Torej je boljše vprašanje: kako da smo Slovenci v vsem, česar se lotimo, dobri? Kot kaže, smo navajeni iti do konca. Malo me moti, da govorimo, da smo ljudstvo ekstremnih športnikov. Nismo. Imamo nekaj vrhunskih ekstremnih športnikov: Dušana Mravljeta, rekorderja v teku čez Ameriko, Toni Vencelj je eden najboljših puščavskih tekačev na svetu ... Na svetovni ultra trail lestvici sicer nimamo nikogar med prvih deset, sem pa vseeno obdan z izjemnimi norci.