Bolj podobna, kot bi si mislili, a vseeno popolno nasprotje. Če nič drugega, ju loči nekaj krepkih let. Lahko bi bila oče in sin ali celo dedek in vnuk. Odločila sta se za prvo. Čakalnica, pravita, ni nadaljevanje njunih dveh predstav, čeprav spet najdemo kar nekaj vzporednic z njunim resničnim življenjem.

Čakalnica je vajin novi projekt, ki pravzaprav ne potrebuje nobene dodatne reklame, saj sta vidva največja reklama zanjo. Se strinjata, da dobrega igralca ne odlikuje samo dar, ampak tudi karizma?
Rifle: Mater, kakšno vprašanje …
Lado: Rifle, ti si profesor, ti veš! Polno je zaradi Rifleta. Tako kot imajo The Rolling Stones vedno polne poslovilne turneje.
Rifle: Smrtno resna komedija … Zaradi mene je smrtna, zaradi tebe pa resna. (smeh)

Rifle, kaj menite kot profesor: imajo ti mlajši igralci kaj karizme?
Rifle: Nekateri jo imajo, drugi pa ne in je ne bodo nikoli imeli.

Lado jo ima?
Rifle: Seveda, Lado jo vsekakor ima. Je eden najbolj nadarjenih mladeničev, kar jih poznam – s poudarkom na mladenič.
Lado: Rifle pa je eden izmed naj, naj …
Rifle: Ne bo se spomnil! (smeh)
Lado: Najbolj prefinjenih lažnivcev. Tako je prijazen; ne vem, s čim sem si to zaslužil.

Med vama je precej let razlike, a sta kljub vsemu našla skupni jezik. Kakšen je vajin odnos: prijateljski ali sta bolj oče in sin?
Lado: Trudim se, da nisem preveč očetovski do Rifleta, da njegovo pobalinskost držim znotraj nekih meja.
Rifle: Jaz pa se trudim, da nisem preveč otročji.
Lado: Ampak se ne opazi, da se trudi. (smeh)

Celoten intervju preberite v novi številki revije Vklop!