One/oni

Intervju: Urška Alič

G. Z.
2. 11. 2017, 03.00
Deli članek:

Jubilejni klepet s prvo damo komercialnega teatra o Tičevem letu, šovu in biznisu, pa tudi morah in pritiskih.

Še preden je kot testna zajčica prejela spričevalo organizatorke kulturnega življenja in ugotovila, da fakulteta ni dovolj zabavna zanjo, je gledališče spoznala na praksi v MGL-ju, kjer se je tudi prvič zaposlila. Po pravljičnih sedmih letih, v katerih se je učila, uživala in spoznala veliko ljudi, je vedela, da želi več. Skočila je v neznano, v projektu Dan norosti zbrala svojo bando ter zagnala Špas teater. Ta je v dvajsetih letih postal vseslovenska zgodba.

Vrnitev Dneva norosti torej ni naključje.
Ko sem razmišljala, kaj bi naredila za dvajseto obletnico, sem hitro ugotovila, da bi bilo zanimivo ponoviti naš prvi projekt. Štirje igralci, Mirjam Korbar, Uroš Maček, Jernej Kuntner in Nina Ivanič, so pristali, Boruta Veselka in Jožefa Ropošo pa sta zaradi prezasedenosti zamenjala Jaša Jamnik in Alojz Svete. Predstavo bi moral režirati Gašper Tič, ki je bil Kuntnerjeva alternacija v prvotni zasedbi, po mesecu vaj pa se je zgodilo, kar se je, in smo, ob osebni tragediji, ki jo še vedno čutimo, obstali v krču. Potem pa sva se z Borisom Kobalom, ki bi moral z Gašperjem delati še eno drugo predstavo, dogovorila, da dokonča Gašperjevo delo.
Potem je ta predstava tudi poklon Gašperju, kot je bil Faust Pandurju?
Cela sezona bo poklon Gašperju Tiču. 22 let sva bila zelo dobra prijatelja in pogosto me je zbadal, da edino on, razen kot alternacija v prvi predstavi, še ni igral pri meni, ker je imel toliko dela v MGL-ju. Po Traču je imel končno dovolj časa in dogovorila sva se, da bova naredila tri predstave: Dan norosti, Poštarja in še eno; na program pa bi dala tudi nekaj iger, ki jih je napisal ali režiral on. Šalila sva se, da bo to Tičevo leto, in se veselila, da bova končno lahko skupaj ustvarila nekaj velikega. Iz globokega spoštovanja do njega in njegovega dela sem zato letošnjo sezono posvetila njemu. Bil je moj dragi prijatelj, sodelavec in mentor, zelo naklonjen Špas teatru, moji viziji in delu. Osebno in tudi poslovno mi je zelo pomagal, me podpiral in od vseh ljudi v gledališču najbolj zaupal vame. Bil je res moj stric iz ozadja.

Šovbiznis. Kateri del je bolj stresen: šov ali biznis? Vi skrbite za vse, da so lahko igralci sproščeni na odru.
Ne le igralci, tudi gledalci se morajo počutiti dobro. Če bi ljudje vedeli, kaj vse je moje delo in pod kakšnimi stresi živim, bi drugače gledali na vse skupaj. Stresno je tudi, ker delamo z zasebnim kapitalom. Lahko daš hišo pod hipoteko in izbereš vse sodelavce prav, pa še vedno nimaš vpliva na izvedbo. Pa tudi ustvarjalci so posebni ljudje. Razumeti moram posel, umetnost, prodajo in gledalce, ki na koncu odločijo, ali jim je kaj všeč ali ne. Le v decembru prodajamo sami po vsej Slovenji 70 predstav in vedno moraš zadeti datum, ceno, okus itn. V Špasu dela okoli 80 ljudi, ki imajo fiksne honorarje, in če dvorana ni razprodana, se to pozna.

Celoten intervju preberite v novi številki revije Vklop!