Kaj se je spremenilo, odkar sta upokojena?
Ivo: Zadnja leta sem veliko delal, zato si ne znam predstavljati, kaj bi bilo, če bi delo kar odrezal. V Drami sem imel še dva projekta, v Špas teatru smo pripravili Matilda, počak’!, igram še v Mariboru … Prehod je bil zato mehek in neopazen.
Marko: Mene je malo pred upokojitvijo zadela kap. Sedaj je na prvem mestu okrevanje, sicer pa bi še igral in si s tem popravil pokojnino. Vsi mislijo, da sem imel srečo, ker ni hujših posledic, sam pa menim, da sem imel nesrečo, čeprav se počutim dobro.
Ivo, je vaše zdravje v redu?
I: Lani poleti sem si natrgal ahilovo tetivo, tako da še malo šepam. Priporočili so mi operacijo, vendar je za to že malo pozno. Niti si ne morem privoščiti, da bi imel pet mesecev bergle in ležal, zato bomo skušali atrofijo mišic nadomestiti s fizioterapijo. Sicer sem zelo zdrav in fit. Na Golniku sem toliko napihal, da so mi rekli, da sem zdrav kot športniki. Ko sem povedal, da že petdeset let kadim, so mislili, da se šalim. Jaz torej nisem med kadilci, ki naj bi bili krivi za čakalne vrste …
Poznata se več kot pol stoletja. Se spomnita, kako sta se spoznala?
I: Spoznala sva se na akademiji, čeprav sem bil jaz malo starejši. Po akademiji sem šel v Celje, saj sem bil njihov štipendist. Tri sezone sem bil tam, imel kar 11 premier, odigral 600 predstav, potem pa sem služil vojsko v JLA v Nišu. Iz vojske sem prišel poln energije v ljubljansko Dramo in nisem imel nobenih težav. Marko je bil takrat že tukaj …
M: Iva moram pohvaliti kot prijatelja in kolega. Med nama nisem nikoli čutil tekmovalnosti. Ivo je poštenjak.
I: Lahko rečem, da nisva samo kolega, ampak prav tako dobra prijatelja. Družili smo se tudi z družinama. Marko je bil dolgo na videz pravi mladenič, zato je igral takšne vloge, jaz pa sem hitro prišel v karakter. Nikoli nisva bila konkurenta, sicer pa s tem tudi sicer nisem imel težav. Odigral sem tisto, kar so mi dodelili, in to mi je bilo dovolj, zato se nisem silil naprej.
Celoten članek preberite v aktualni številki revije Vklop!
